Hvala Sandri za tole:

Nekoč je živel poslovnež, ki se je ukvarjal s trgovanjem in je seveda želel čim več zaslužiti. Nekega dne je na njegovo veliko presenečenje nekdo potrkal na njegova vrata. Odprl jih je in pred njim je stal mož lepih potez, ki je na plan potegnil neverjeten kamen. Vzel ga je iz žepa, ga dal poslovnežu in mu rekel:
»Naj ti razložim moč tega kamna. Če se s tem kamnom dotakneš kovine, se bo v trenutku spremenila v pravo zlato.«

Poslovnežu so se tako uresničile njegove največje sanje, saj bo zdaj lahko obogatel, kot niti sanjati ni mogel. Do zdaj se je moral vsak dan na vso moč truditi, zdaj pa se bodo uresničile vse njegove sanje. Moral bo le vzeti kamen, se z njim dotakniti kovine, pa se bo spremenila v zlato. In zato je bil seveda presrečen. Ker pa je bil poslovnež, je bil zelo oprezen, saj ni hotel zapravljati denarja. Zato je poklical, da bi ugotovil, kakšna je trenutna cena kovin na trgu. Tistega dne mu je posrednik povedal, da so cene visoke, da so poskočile.

Poslovnež si je rekel: »Počakal bom, dokler cena ne pade.« In tako je čakal.

Mož, ki mu je dal kamen, pa ga je tudi posvaril, in svarilo je bilo: »Nekega dne, nekega dne se bom vrnil in zahteval kamen nazaj. Kamna ti ne poklanjam - ne poklanjam ga, dajem ti ga le v uporabo. Nekega dne se bom vrnil in ga zahteval nazaj. Nobene možnosti podaljšanja ne bo, ničesar takega, nobenih pogajanj, nobenega “jutri” - ko bom prišel po kamen, ga boš moral vrniti.«

Poslovnež se je spomnil tega in je znova poklical, vsak dan znova je klical, da bi preveril, ali se je cena kovin že spustila. A vsak dan se je cena le dvigala in dvigala ….

In tako je nekega dne poslovnež znova zaslišal, kako nekdo trka na vrata. Odprl jih je in zagledal tistega moža.
Ta mu reče: »Zahtevam, da mi vrneš moj kamen.«
Poslovnež pa: »Samo sekundo, da pogledam, če je kje v hiši kakšna kovina.«

Mož odvrne: »Ne. Saj se spomniš, kakšen je bil najin dogovor? Vrnil sem se in ti mi moraš vrniti moj kamen.«
Nakar ga je vzel in odšel.

Kdo je ta poslovnež?
Mi, mi smo ti poslovneži. Imamo svoje sanje, imamo zamisli, nekdo pa pride in nam pokloni darilo življenja. Življenje je tisti kamen.

Potem reče: »S tem kamnom lahko spremeniš vsako kovino v zlato.«

Lahko uresničiš svoje sanje, lahko jih izpolniš. Lahko si srečen, lahko si zadovoljen. In kaj odvrnemo mi?
»Ravno zdajle nimam časa, počakal bom. Morda kasneje, ko bom starejši, morda bom takrat imel malce več časa.« Ampak, kar je zanimivo - starejši ko smo, manj imamo časa, vse manj in manj …

In potem nekega dne tisti mož pride in potrka na naša vrata: »Vrni mi moj kamen življenja.«

In kaj rečemo mi?
Ko bi le naredil to, ko bi le naredilo tisto, tako hudo mi je, narediti bi moral še to in to…

A nobenih pogajanj ni - kamen moraš nepreklicno vrniti, ni jutrišnjega dne, ni dneva po jutrišnjem dnevu in ne dneva zatem. To, kar moramo narediti v svojem življenju - poleg vsega tega, kar počnemo, poleg vseh naših obveznosti, obstaja še ena obveznost in to je obveznost, da prepoznamo to darilo, da prepoznamo radost, da prepoznamo lepoto.

Lepoto, kajti to je edina stvar, ki nas res lahko izpolni.