Predavanju dr. Andreja Marušiča, ki je potekal v sklopu že večkrat omenjenega predavanja, je sledil Zdravku Zupančič, oziroma kot je rekel dr. Andrej Marušič, najbolj duševno zdrav govorec.

Zdravko je človek, ki ga preprosto moraš imeti rad. Ki se ti usede na dušo in je ne zapusti. Poznava se kar dolgo, bo blizu pet let, kako sva se spoznala niti ne vem, a vedno ko je možnost, ga rad poslušam in trudim se, da z mojim navdušenjem zastrupim tudi druge.

Zdravko je uporaben retorik, res je, da so v retoriki oziroma v govorništvu nekateri recepti stalnica. Vendar je pomembno, kako jih poveš in ravno v tem je Zdravko velik, če ne največji mojster.

Gallusova dvorana je lahko slišala nekaj nasvetov glede treme in predvsem se je lahko oborožila s številnimi orožji za dober govor.

Najpomembnejša je priprava, predvsem pa moraš biti v to kar govoriš prepričan, če celo veruješ v to imaš manj možnosti za strah. Seveda ima vsak pravico do strahu, obstaja šopek dihalnih vaj (to je še tisti izjemno, Zdravkovo izražanje, povprečen govornik bi rekel raje sklop, dihalne vaje, le Zdravko je mojster šopkov in podobno zvenečih besed), ki pomagajo v boju proti tremi.

Seveda je lahko dober recept tudi dvakrat po pol litra, vendar so posledice lahko zabavne, razen, če tudi občinstvo prej ni spilo z vami te pijače.

Zanimiva je bila zgodba z mobiteli in dejstvom, da je predavatelje dolžan biti prijazen, seveda pa Zdravko ni pozabil omeniti, da je danes frajer tisti, ki ga nima, čeprav je pred 15 leti veljalo, da je frajer tisti, ki ga ima.

Občinstvo se je večkrat nasmejalo prigodam, med drugimi tudi težavam, kam zatakniti damam mikrofone in pomembnostjo, da svoj mikrofon izklopimo po koncu, saj naprave lovijo 100 m in je neprijetno, če celoten avditorium posluša privatne zgodbe na toaleti.

Vsak ima pravico do premisleka. Beseda pa ni smrkelj, ki ga lahko potegneš nazaj. Da je primero takoj polepšal, je dodal, da arabski pregovor pravi, da dokler ne spregovoriš, si ti gospodar besed, ko jih enkrat izrečeš, postanejo one tvoj gospodar.

Očetov nasvet, da naj 10x premisli in naj bo potem tiho, je Zdravku prišel velikokrat prav.

Ko je govoril o enakopravnosti, je izpostavil podrejenost, ki jo prevečkrat izvajajo slinasti prodajalci in vzvišenost, ki je prisotna med profesorji (obvezna predavanja, nakup knjige zadnjega leta izdaje itd…)

Pomembna pri dobrem govorniku je volja do govora ob tem je ošvrknil učitelje (nikoli če ne posluša ni kriv učenec, vedno učitelj, je izjava, ki je zaslužila poseben aplavz).

Na duhovit način je Zdravko pokazal pravilo očesnega stika, saj je pravilo, da če te nekdo gleda, je veliko večja verjetnost, da te tudi posluša. Sicer ni vedno nujno. Najboljše glede pogleda pa so branjevke na trgu, je bil še Zdravkov komentar.

Seveda ni šel mimo politike in na duhovit način je predstavil različne hibe naših politikov. Ni se izognil niti neenakopravnosti v višini nekdanjega predsednika in nekdanjega nemškega predsednika in povezave teh dveh višin.

Občinstvo se je nasmejalo govoru o mašilih, o polglasniku in ubistvu. Seveda pa je pomembno, da govorništvo ni čistunstvo in mašila niso prepovedana. Podobno je s poudarki, ki morajo biti, a zopet v pravi meri.

In seveda, večna tema za konec. Kam roke?
Treba je meti pravo mero, predvsem pa se jih trudite odmisliti. To je bil le še eden izmed množice koristnih nasvetov, ki jih je Zdravko navrgel tisti večer in bodo zaradi dobre vsebine in kvalitetnega podajanja še dolgo ostala v spominu številnega raznovrstnega občinstva.

Zdravko ve, kaj dela, to je moj komentar, ostajam malo pristranski, saj Zdravka res cenim in spoštujem. Kot sem že rekel, preprosto rad ga imaš. Seže v srce in v dušo s svojimi besedami. Ana je res lahko srečna. Seveda pa tudi Zdravko, ker ima Ano.