Zakaj se ne bojim za svojo službo?

Vem. Naslov je samovšečen. Zanalašč. Da pritegne pozornost. Psihologija je na delu, ljudje so zaskrbljeni, kriza nas grizlja. Poslušamo oddaje o tem, kako se nam bo slabo godilo, kje vse odpuščajo. Ljudje so glasni, občutek imam, da predvsem tisti, ki te pravice ne bi smeli imeti. Nekateri čakajo. Da bo padlo iz neba, da bo
pomagala država. Če vpraša kdo mene, država že tako ali tako preveč pomaga. Pomagati je treba tistim, ki so nemočni delati, ostali pa….
Zavihati je treba rokave. Pogledati drugače.

Bruha se mi, ko poslušam, da so za vse krivi direktorji, da država ne pomaga nič. Ne rečem, da niso nekateri direktorji krivi, daleč od tega, nekatere bi po hitrem postopku zbasal direktno na Dob. To bi bila edina prava šola za mlado generacijo. Ampak vseeno, spoštovani, socializem, kaj je že to? Stopiti je treba iz cone ugodja! Morda kdaj narediti kaj več, žrtvovati malce svojega prostega časa in z večjim srcem in dušo delati za dobro vsega.

Itak vem, da me bodo številni ozmerjali, napadli in kritizirali, da si to lahko jaz tako predstavljam, da mi je bilo vse v zibko položeno, da je pač meni lahko. Japajade!

Zakaj se ne bojim za svojo službo?

1.      Ker ne hodim v službo. Imam svoje igrišče in sodelujem s tistimi, ki so mi zanimivi in želijo sodelovati z menoj.
2.      Ker hodim v šolo že 17 let, imam plan, da bom hodil še ene 4, seveda pa se bom izobraževal celo življenje. Skoraj vsako leto se dodatno izobražujem, preberem med 30 in 50 knjig na leto, sledim številnim blogom, časopisom in sem na tekoče z informacijami.
3.      Ni mi težko pomagati in velikokrat ne vprašam, če bom za to kaj dobil. Predvsem sem zaradi številnih majhnih uslugic zgradil veliko mrežo zanimivih in izjemnih ljudi.
4.      Redko se zgodi, da neham delati ob 15ih. Večkrat delam tudi ob 2eh ponoči, tudi med vikendi. Ko je treba kaj narediti, je treba to narediti.
5.      Razmišljam in se pogovarjam, povezujem in pohvalim. Iščem dobro in se trudim ohraniti optimizem.
6.      Vedno (no, v 98%) naredim tisto, kar obljubim, takrat ko obljubim. Samo tako lahko ohraniš svoj ugled in dostojanstvo.
7.      Če naredim napako, jo priznam. Poslušam ljudi. Rade volje pomagam. Zelo veliko stvari naredim pro bono.
8.      Sem samoiniciativen in skušam pogledati iz druge strani. Ko rečejo vsi brez veze, se jaz vprašam, zakaj pa ne drugače.
9.      Cenim in spoštujem vsakega, prepričan sem, da se lahko od vsakega veliko naučim.
10.     Povezujem se, spoznavam nove tehnologije, veselim se novih poznanstev, z veselejm se vključujem v različne mreže in združenja.
11.     Začel sem mlad, pa vendar me niso leta nikoli ovirala. So ovirala druge, a so spoznali, da je boljše, da jih ne ovirajo.
12.     Odkrito in pošteno povem, kar mislim, če je to kritika, jo skušam povedati na 4 oči, če se le to da.
13.     Spoštujem človekove pravice, cenim svoje vrednote, spoštujem običaje in navade, ter cenim različnost, drugačnost in medkulturnost.
14.     Ponosen sem na ljudi okrog sebe in jim povem, da mi veliko pomenijo in da jih imam rad. Prijateljstvo cenim in ga spoštujem.
15.     Nisem brez napak. Napake skušam odpraviti, oziroma se jih zavedam. Zato iščem boljše ljudi in močno verjamem v vseživljenjsko izobraževanje.

To je le 15 točk, ki jih, verjamem in upam, lahko potrdijo tisti, ki me poznajo.

Lahko bi napisal knjigo. Ne o svojih dobrih lastnostih, temveč nasvetov, kaj morajo ljudje narediti, da ne bodo brez službe. Vseh nasvetov se verjetno ne držim niti sam, a vendar se trudim po svojih najboljših močeh.

Takrat ko mi bo pisal nekdo, ki obkljuka vseh 15 točk in mi bo povedal, da ne more najti službe, takrat bom rekel, da smo v krizi.

Do takrat pa še vedno trdim, da je včasih treba, povedano po domače, dvigniti rit in kaj v življenju spremeniti.

Življenje ni potica, pravijo. Pa še prav imajo. Je pa čisto luštno in zanimivo, zabavno in ustvarjalno. Tudi sladko. Samo če se tako odločiš.