Amerika je pa pač…Amerika:) Pri neki gonji za uspeh je nadvse pomembn, kako poznaš sebe, da veš, do kdaj ti je tista gonja kul, do kdaj konstruktivno vpliva nate. Ni vsak za vse. Mogoče ni vsak podjetnik, ampak to še ne pomen, da se mu ni treba trudit v življenju. Od tebe noben dejansko ne zahteva, da moraš zaslužit milijarde, ampak če te to osrečuje, boš naredil stvari, ki so potrebne, da bo tako, vendar do te mere, da ti ne bo treba biti na prozacu. Ne vem sicer na čem, če je, je Trump:) Torej, bottom line je, trudi se, bodi uspešen na način, ki te dejansko osrečuje, ne na način, za katerega misliš, da te osrečuje, bodi iskren do sebe. Pol lahko začneš še flancat o uspehu.

Pa tut, koncept teh 2,5% je po moje zelo relativen. Npr. Bush je definitivno v top 2,5% na svetu, ampak, katerih 2,5%?;)

P.S. ko smo ravno pri internetu, svetujem ti, da si pogledaš tale muvi, posnetek predavanja Erazma B. Pintarja
Zadeva traja sicer slabi dve urci, a je vredna ogleda.

Problem ki ga vidim je ta, da ljudje ne znajo določati svoje ga uspeha. Smo kot ovce. Kar reče družba, to je standard. Zakaj?

Problem je v vzgoji, problem tiči v šolstvu. Poraz je poraz. In pika. To je sranje, to je problem.

Ampak to, da človek stopi iz povprečja, to ne sme biti označeno kot nekaj narobe. Naj se ljudje zato borijo. Ampak naj na koncu prevlada zdrava pamet. Če ne bom vozil Porscheja, rabim pa psihiatra. Pa halo!?!?

Delam na tem, da bodo lahko ljudje definirali svoj uspeh. Upam, da bo izdelek zunaj čez nekaj mesecev. Miki, tvoje mnenje me bo res zanimalo. A kot sem rekel, nočem spreminjati svet, spreminjam najprej sebe. Če se spremeni še kdo, super. Če ne, tudi prav.