Robert Kiyosaki, Donald Trump - Why we want you to be rich?
6 03 2007Tako je naslov nove knjige, ki sta jo napisala Donald Trump in Robert Kiyosaki. Predrzen, všečen, predvsem pa aktualen naslov.
Zanimiva knjiga, ki se vam jo splača prebrati.
Razmišljam o tem, da bi vam enkrat na teden napisal nekaj o treh knjigah, ki jih preberem čez teden. Zakaj?
- ker verjamem, da so knjige super stvar osebnostne rasti
- ker s tem prisilim sebe, da res vsak teden preberem tri knjige
Razlog bi bil lahko še kakšen. A sedaj se moram najprej spomniti, v kakšni obliki, bi vam o knjigah pisal. Kaj bi bilo zanimivo za vas, ki berete ta blog.
Verjetno Donalda poznate bolje kot Roberta. O tem, kdo je Robert Kiyosaki, bom za tiste, ki ga ne poznate, napisal kdaj drugič.
Iz te knjige sem se naučil različne stvari. Avtorja govorita o mnogih stvareh, polno dilem in vprašanj, na katere ločeno podata svoji mnenji.
Vseeno mi je bilo najbolj zanimivo to, da oba opozarjata na vse večje razslojevanje, srednji razred izgineva. Čeprav se z vsem ne strinjam, pa obstaja dejstvo, s katerim se ne bi strinjal bolj. Robert in Donald pravita, da je največji problem našega sveta povprečno razmišljanje. Kako prav imata.
Ob nakupu knjige sem dobil še darilo. Za desert.
in
Vse delim z vami. Z največjim veseljem in radostjo. Če vam je le koristno…
Oj!
Glede na to, da hodiš na FDV in si pri predmetu Statistika dobro spoznal Gaussovo krivuljo (vsaj upam), bi lahko vedel, da je povprečnost
1. najpogostejši pojav
2. in zato tudi najbolj normalen.
Problem dananšnje družbe je, da te na razne načine skušajo prepričat, da je normalno, da spadaš v krog ˝2,5 %˝ najuspešnejših ljudi, najpametnejših ali pa najlepših. A po Gaussovi krivulji je lahko vsakomur jasno, da je ta krog rezerviran samo za ˝2,5 %˝ populacije. Zato se mi odrešitelji sveta, kot si ti in recimo Matej Sedmak, naravnost gnusite, saj s tem, ko ljudi prepričujete v to, kako so lahko tudi oni (seveda vsi) najuspešnejši, najpametnejši, naj …… ustvarjate ravno to, da se ljudje počutijo še bolj usrano kakor prej, preden so vas poznali
Super ideja, jst tut vsaj 1-2 knjige na teden preberem in bojo nove ideje dobrodosle. (ceprav mam na spisku ze 100+ knjig
)
Btw, se en SEO nasvet: kadar pises o znanih ljudeh ala Donald ali Robert, poskusi dodati njihovo ime v tudi naslov posta. Tko bos mel vec sans, da ljudje najdejo tvoj blog, ko iscejo “Donald Trump” npr. Ne bos ravno na prvem mestu, bos pa visje, kot bi bil sicer
Miki, hvala za tvoje mnenje.
Gaussovo krivuljo sem spoznal, tudi Paretovo načelo, vendar še vedno trdim, da lahko vsak stopi iz povprečja. Je pa res, da je vprašanje, kaj je uspeh. Ampak naj si to vsak sam določi in to sam doseže. Kje piše, da je uspeh biti bogat, imeti lepo ženo…?
Po svoje je uspeh preživeti 4 člansko družino s 500 EUR. Tega osebno ne bi znal in res, vsaka čast tistemu, ki to zna.
Seveda je povprečje najbolj normalen pojav. Zato je lahko uspeh nekomu, biti v povprečju. Ampak naj se vsak sam odloči.
In še to, osebno se nimam za odrešitelja tega sveta. Je pa to lep kompliment, hvala! Ne vem pa, zakaj toliko sovraštva v tvojih besedah? Je pa res, da se bom osebno še vedno zavzemal za izstop iz povprečja….
Jon, hvala za informacijo, bom spremenil.
Meni se problem danasnje druzbe zdi bolj ta, da te skusa prepricati, da spadas v krog 90% povprecnezov in ne obratno, kot trdi Miki. Zanimiva perspektiva.
Zdravo
Ze nekaj tednov sedaj prebiram tvoj blog in se se nisem odlocil da bi dal komentar. In ker je celoten post o povpračnosti razmišljanja (s čimer se popolnoma strinjam) bom tudi sam ostal v povprečju in za začetek kritiziral: Oba linka te peljeta na donaldov govor, Robertovega pa ni moč poslušati.
Sedaj ko je konec kritike pa še konstruktivna nota.
1. Hvala da si delil posnetke z nami, nevem če bi lahko najdu kej, kar je bolj specifično donaldovga kot ta govor. Za tiste ki jih zanima se vec o Trumpovem nacinu zivljenja naj gleda serijo The Apprentice. Osebno pa bi dodal da mogoče Donald vseeno preveč temelji vse na zunanjem izgledu, blišču in izgledu.
2. K tvojemu mnenju v preveč povprečnemu razmišljanju bi dodal še osebno mnenje da je velik problem, še posebej v slovenskem prostoru, dejstvo da se premalo cenimo. Enostavno se že apriori postavimo v podrejeni položaj, kar nam onemogoča napredovanje… Treba bo čez to
Lep pozdrav in veliko sreče pri prebiranju 3 knjig na teden, jst nimam časa prebrati niti 3 poštevnih člankov :p
Matija
Matija, konstruktuvna kritika vedno pomaga pri razvoju kvalitete. Popravljeno.
3 knjige so velik cilj, vem, ampak bomo videli.
To, da se premalo cenimo, s tem se pa tudi strinjam.
Ok, the thing is - ljudje so leni. Povprečnost pa je lahko dosegljiva, ni se treba trudit. Potem je tukaj še neko stanje duha, al kakorkoli bi to že imenoval, neke splošne vrednote, posebej značilne za Slovence in prepričanje, da če imaš veliko € (kar je prevladujoča definicija uspeha), si baraba in si jih nekje že moral ukrasti, pa da če si privatnik, si spet baraba, ker kradeš, pa če dvigneš roko na predavanju in kaj vprašaš, se prilizuješ, če hočeš kaj narediti, te pohodijo…
Na tem mestu bi mogoče prišla prav ena kratka šala:) V peklu so imeli dan odprtih vrat in vsi, ki so hoteli, so šli lahko ven. Na koncu ostanejo samo še Slovenci, ker so vsakega, ki je hotel splezati ven, potegnili nazaj noter…
Pa ja, povprečje je vrednota. V Sloveniji. (dobro, za drugje ne vem, boš Žiga ti več vedel o tem). In vrednote so kul. Right. Ko smo ravno pri statistiki, ja, najlažje in najbolj normalno se je parkirat v tistih 97,5% (100-2,5…). K si mlad in ko se ti ravno da nardiš eno šolo, prežviš 8 ur na dan v šihtu, nardiš par otrok, prežviš ene par psov, kupiš ene par 10 avtov, zapufan dočakaš penzijo in umreš. Wiiii!
Hm, razmišljam. Sj zakaj bi se pa trudil? Ok, prežvel bi lih tko, ljudje bi me mal manj postran gledal, vsi bi bli veseli. Pa ne ga srat. Duša mi ne da, da bi bil pri miru in gledal sam sebe, kako počasi gnijem na tem svetu. Če so si že vzel cajt, d so me nardil, si bom pa še js vzel cajt, da bom kj naredu, a ne:)
Posti, kot je naprimer post osebe, ki sliši na nick miki, so pač mokre sanje ljudi, ki bodo bržkone doživele zgoraj opisano usodo. Ne se sekirat, ne se razburjat. Žiga, lep odgovor. Po Paretovem načelu se s takimi ljudmi ne ukvarjaš. Sam klinc, spet ne morm iz sebe - zakaj on tako misli, je mel nesrečno otroštvo? Mislm, rad bi človeka prepriču, da ma vse možnosti prit v tistih 2,5%, zakaj pa ne? Vendar me večina, ko jim razlagam, da naj kaj naredijo s svojim življenjem, čukavo gleda in se sprašuje, zakaj jim to nalagam, človk, kaj težiš?
Slovenija je nasploh čudna država. Tole o povprečnosti smo že obdelal, bankrot je sramota, fovšija nacionalni šport…a smo res tko presneto zakompleksani/zafrustrirani? Zakaj? To ni sexy…
Mogoče še tole…Žiga, respect za tole, kar počneš. V bistvu bolj kot karkoli drugega, mi je v uč padel še posebi zadnji stavek posta “Vse delim z vami. Z največjim veseljem in radostjo. Če vam je le koristno…” To, viš, dbest, to je sexy - the will to spread the knowledge. Imaš info in jih deliš z drugimi. Mogoče jih bo kdo znal uporabiti bolje in bo s tem naredil nekaj, kar ti denimo nisi znal ali pa ti ni bilo do tega. Mogoče si bo samo polepšal dan, sebi ali ljudem okoli sebe, mogoče bo celo povečal svoj income ali pa celo nacionalni BDP.
Hang in there.
Anej hvala! Me veseli, da bomo spremenili tudi Gaussa, očitno, ali pa moj blog bere samo 2,5% tiste, nad,naj populacija.
Tako ali tako pa se je znanost večkrat zmotila. Najbolj smešen mi je primer, ko so špinačo označili za uf, vau, cool zelenjavo, saj je imela nad standard (nisem prepričan…) vitaminov oz. mineralov. Kasneje se je pokazalo, da so se znanstveniki zmotili za eno vejico…
Anej!
Ravno to je problem liberalnih družbo (v povezavi z zadovoljstvom v življenju). Poglej si malo po internetu! v Ameriki velja prepričanje, da vsak lahko s trudim pride med tista 2,5%! Zato je večina nenormalno ambicioznih (kar je dobro za ekonomijo), a hkrati nesrečnih (na prozacu, ritalinu in pri psihiatrih), ker verjamejo v nek mit, da so lahko vsi Američani (ali pa cel svet) bogati.
Se pa strinjam z Žigo, da je uspeh v življenju odvisen od posameznika do posameznika…vendar pa nam današnja družba skuša vsilit prepričanje, da je možna samo ena pot so sreče.
Glede mojega otroštva pa je tako: bilo je čisto v redu, imam odlično službo,punco,poleg tega pri 25-ih nadaljujem z magisterijem…torej, ne se sekirat zaradi njega.
Miki, osebno bi rekel, da si verjetno uspešen. Po vsem kar si navedel, vsekakor. Vidiš, zakaj bi moral biti uspeh denar, avto in hiša?
Če si to posameznik želi, odlično, bo delal v tej smeri. Če ne, tudi prav. Imam kolege, ki niso bogati, imajo ravno prav, nad vse zadovoljni in uživajo svoje življenje.
Problem ki ga vidim je ta, da ljudje ne znajo določati svoje ga uspeha. Smo kot ovce. Kar reče družba, to je standard. Zakaj?
Problem je v vzgoji, problem tiči v šolstvu. Poraz je poraz. In pika. To je sranje, to je problem.
Ampak to, da človek stopi iz povprečja, to ne sme biti označeno kot nekaj narobe. Naj se ljudje zato borijo. Ampak naj na koncu prevlada zdrava pamet. Če ne bom vozil Porscheja, rabim pa psihiatra. Pa halo!?!?
Delam na tem, da bodo lahko ljudje definirali svoj uspeh. Upam, da bo izdelek zunaj čez nekaj mesecev. Miki, tvoje mnenje me bo res zanimalo. A kot sem rekel, nočem spreminjati svet, spreminjam najprej sebe. Če se spremeni še kdo, super. Če ne, tudi prav.
Miki, načeloma velja, da pretiravati ni dobro:)
Amerika je pa pač…Amerika:) Pri neki gonji za uspeh je nadvse pomembn, kako poznaš sebe, da veš, do kdaj ti je tista gonja kul, do kdaj konstruktivno vpliva nate. Ni vsak za vse. Mogoče ni vsak podjetnik, ampak to še ne pomen, da se mu ni treba trudit v življenju. Od tebe noben dejansko ne zahteva, da moraš zaslužit milijarde, ampak če te to osrečuje, boš naredil stvari, ki so potrebne, da bo tako, vendar do te mere, da ti ne bo treba biti na prozacu. Ne vem sicer na čem, če je, je Trump:) Torej, bottom line je, trudi se, bodi uspešen na način, ki te dejansko osrečuje, ne na način, za katerega misliš, da te osrečuje, bodi iskren do sebe. Pol lahko začneš še flancat o uspehu.
Pa tut, koncept teh 2,5% je po moje zelo relativen. Npr. Bush je definitivno v top 2,5% na svetu, ampak, katerih 2,5%?;)
P.S. ko smo ravno pri internetu, svetujem ti, da si pogledaš tale muvi, posnetek predavanja Erazma B. Pintarja
Zadeva traja sicer slabi dve urci, a je vredna ogleda.