Danes preprosto nisem moral verjeti besedam voditelja 24 ur zvečer.

Ne, ni prvi april. Očitno je res.

Nataše ne poznam osebno, živjo na hodniku je vse. A dejanje spoštovanega direktorja po mojem skromnem mnenju ni samo nepravilno, je skrb vzbujajoče.

Saj sem le en honorarec, še to na Programu za mlade, pri mojih 22 letih pa je tako ali tako beseda malo pomembna. Mogoče, a vendar, če tehtam med svojimi stališči in temu, kar je boljše, je dejstvo, da bom ostal zvest svojim stališčom.

Bom ob honorarno delo? Me prav malo briga. Če tako želijo nekateri, tudi prav.

Mogoče ne bi smel soditi tako na hitro, ni me bilo zraven, a vseeno. Kar so povzeli mediji in glede na odločitev odgovornega urednika Štularja (še enkrat je dokazal, da je ena a dečko), je moj zapis vsaj po moji oceni upravičen.

Rafael Zupančič je na vest.si povedal:

Novinarji, če imate kaj poguma zaščitite svojo kolegico, če ne je bomo pa drugi državljani.

Ne želim biti Robin Hood ali Peter Pan, vendar je ob takih dejanjih kritično, da kolegi potegnemo skupaj, da izrazimo svoje mnenje in povemo, kar mislimo.

Cenzura, prepoved govorjenja po svoji svobodi, ki je v skladu z nekaterimi načeli in pravili, je daleč od pojma demokracije in me bolj spominja na čase diktature. Proti tej so se borili naši dedje, naši očetje in mislim, da je prav, da to cenimo in spoštujemo.

Če ne moremo drugače vsaj z dejstvom, da ko je nekomu storjena napaka in krivica, se zanj ali zanjo postavimo in spregovorimo na glas. Je že res, da je biti tiho lažje, prikladnejše, da je povedati svoje mnenje lahko celo nevarno, za nekatere celo eksistenčno.

Vendar na Radiu, kjer vlada palica, ki prepoveduje, da človek pove resnico, ki je podkovana z dejstvom, ki je nežaljiva in po mojem novinarjem dovoljena, bo težko delati.

Svoboda duha, kolegialnost, predvsem pa temelj novinarstva - poročati na podlagi dejstev in resnic, je po mojem mnenju spoštovane kolegice in kolegi, ostali bralci in bralke na preizkušnji.

Bo zmagala palica? Ne vem zakaj, vendar še vedno verjamem, verjetno naivno po moji navadi, optimistično, da tudi ta naša radijska palica ni slaba. Da se zna opravičiti in priznati napako.

Tako bi bila volk sit in koza cela.

V nasprotnem primeru, me bo postalo strah. Ne za mojo honorarno službo, za našo prihodnost in za tisto svobodo, za katero, bi sicer rad napisal smo se, vendar si teh zaslug ne štejem, so se borili drugi.

Preprosto si nisem dovolil biti tiho. Preveč ljubim svobodo.

Nataša, jaz sem s tabo!