Odšla je legenda. Včeraj smo se ji poklonili z žalno sejo. V posebno čast si štejem, da so me prosili, če bi lahko v imenu študentov spoštovani profesorici v slovo, povedal nekaj besed.

Spoštovani!

Občutek imam, da se nam čas jemlje velikane. Vzornike in podpornike.

Čeprav smo študentje za bolezen spoštovane gospe Nuša Kansy Bulatović vedeli, smo upali, da bo dobro okrevala. Žal je tudi pri njej zmagala bolezen.

Študentje pri svojih profesorjih cenimo strokovnost, poštenost, človečnost. Radi imamo, da pred pravili profesorji postavljajo študente. Ko odhajajo taki profesorji, je slovo še toliko bolj žalostno.

Spominjam se pogovora, še preden sem se vpisal na FDV, s kolegom, ki je bil takrat absolvent, kako mi je pravil o legendi, ki uči ruski jezik na katedri za jezike na FDV. V čast si štejem, da sem jo spoznal.

Ni veliko profesorjev, ki bi znali svoje študente vabiti na čaj in piškote. Tudi na ta način je profesorica Nuša Kansky Bulatovič kazala svojo toplino in iskreno željo po povezovanju z nami študenti. Pogrešali bomo klepete z njo, veliko je vedela, znala nas je nasmejati, hkrati pa je s svojimi izkušnjami bila prava zakladnica znanja.

Z njo je veliko izgubila tudi ruska kultura v Sloveniji. Čeprav ne smemo podcenjevati njenega prispevka pri angleškem jeziku, jo je ruščina posebej zaznamovala.

A del nje ostaja. Ruski jezik postaja za Slovenijo vedno bolj pomemben, na diplomatskem parketu, v družboslovnih krogih in v številnih mednarodnih podjetjih pa se gibljejo številne njene generacije, ki jo ohranjamo v lepem in prisrčnem spominu.

In kaj naj povem še na koncu? Friederich Veliki je nekoč dejal: Vsem ljudem smrt pomeni konec. Srečni so tisti, ki umirajo s prepričanjem, da zaslužijo solze tistih, ki ostanejo. Nuša Kansy Bulatovič si naše solze vsekakor zasluži.

Gaspaža Nuša Bulatovič Kansy! SPASIBA!

Svojcem v imenu študentov ob slovesu izrekam iskreno in globoko sožalje!

Velikokrat študentje izvemo, kako izjemen je bil naš profesor šele ob slovesu. Gospa Nuša Kansky Bulatovič je imela res izjemno življenjsko zgodbo. V izjemno lepem, predvsem pa s čustvi napolnjen govoru je njeno zgodbo predstavila spoštovana mag. Nina Gorenc, predstojnica katedre za tuje jezike na FDVju.

Spoštovani sorodniki, spoštovani Dekan, cenjeni Akademski zbor in ostali delavci ter študenti Fakultete za družbene vede.

Nuša je svoje polno in filmsko zanimivo življenje začela 22.12.1932 v Ljubljani. Z bratoma Aleksejem in Evgenom je odraščala v razgledani družini izjemnih intelektualcev. Mati Ana je bila prva Slovenka z doktoratom na tedaj novoustanovljeni ljubljanski Univerzi, oče Evgen zdravnik, redni profesor na Medicinski Fakulteti in njen večkratni dekan in prodekan. Bil je pravi poliglot in poleg ruščine je govoril vrsto drugih evropskih jezikov – nemščino, francoščino, angleščino, poljščino in slovenščino. To ljubezen je prenesel tudi na Nušo, ki je bila med pionirji in utemeljitelji strokovnega jezika pri nas.
Kolegi jezikoslovci se je bomo spominjali kot prave humanistke, ustanoviteljice Katedre za tuje jezike, dobre mentorice in tople sogovornice.
Njena širina, odprtost duha in odločnost so predstavljali gonilo poučevanja jezikov na nefiloloških fakultetah. Trdno je verjela v pomen znanja strokovnega jezika in če je le to danes ena izmed primerjalnih prednosti naših diplomantov, gre zasluge gotovo pripisati prav Nuši.
Jezikom in delu s študenti je posvetila vse svoje življenje in dajala je mnogo več, kot zgolj jezikovno znanje.
Bila je dolgoletna predstojnica Katedre za tuje jezike. Za nas, mlajše sodelavce, ki smo se Katedri pridružili v letih njenega predstojništva, je bila kompas in enciklopedija. Bila je neizčrpen vir znanja, strokovnih in družabnih informacij, zgodbic, anekdot…
Nuša je bila svetovljanka in dama, kot jih danes ni več, hkrati pa tako enostavna, odprta in topla, da je našla pot prav do vsakogar, ne glede na starost, družbeni položaj ali akademski naziv, saj je v vsakem v prvi vrsti videla predvsem človeka.
Bila je sestavni del Fakultete za družbene vede vse od njenega nastanka in ostala ji je zvesta prav do konca. Mnogi diplomati in politiki so bili nekoč njeni študentje… bila je in ostaja legenda v pravem pomenu besede.
Fakulteto je zapustila s težkim srcem in šele, ko jo je v to prisilila bolezen, ki pa ji vse do zadnjega ni vzela volje do življenja in smisla za humor…
Nušino življenje je bilo kot roman, polno vzponov in padcev, zapletov in razpletov, solz in smeha…počaščeni smo, da smo bili tudi mi delček nekega poglavja in za vse, kar nam je dala, smo ji globoko hvaležni. Nuša, pogrešali te bomo!

Njenim najbližjim izrekam iskreno sožalje v imenu Katedre za tuje jezike.

In memoriam s strani Fakultete.

Slava njenemu spominu!