Trudil se bom najti dobre plati vsega, čeprav je človek ob taki situaciji seveda lahko samo slabe volje.

Danes sta mi potekli osebna izkaznica in potni list. Lahko bi se spomnil prej, pa ni bilo časa. Po drugi strani mi kot državljanu ni znano, koliko časa pred iztekom lahko dam delat novo osebno izkaznico oziroma potni list.

Prišel sem okrog 13:51:12, polno ljudi. Seveda sem vedel, da je to sedaj pri Tobačni, se pravi, navdušili so me lepi prostori. Bilo pa je polno, nabito polno. Postopek je moderen, da se ljudje ne stepejo, vzameš liste.

Vse lepo in prav, če moj listek ne bi imel številke 10478, številčnica za vrsto pa je ravno preskočila psihološko številko 10300. 178 ljudi pred mano. Ups…

Vzamem listek, grem na informacije in hladen tuš se imenuje – čakanje 2 uri in pol. Veliko obveznosti sem opravil, skočim na servis po Monikin telefon in se vrnem nazaj. Številka kaže 10343. Shit.

Seveda ne razumem, da delajo samo 4 okenca, čeprav čaka več kot 150 ljudi. Ne razumem, da ne morejo postaviti urgentnih okenc, kjer lahko delajo tudi ostali. Na hodnikih se namreč stalno sprehaja približno 5 zaposlenih, kao delajo red, v bistvu se pogovarjajo med seboj.

Ko tole pišem, je številka 10407. Ura je 15:12…

Po pravici povedano, počutim se kot begunec, ki čaka na to, da bo dobil kakšen azil. Srečam znanko Sonjo. Znan obraz, malo mi odleže. Sedaj pogledam in je številka 10411. Poslušam in gledam ljudi, dvema se je zmešalo, 8 jih ima veze in poznanstva, pridejo preko vrste. Slišim gospo, ki pravi, da je bilo prejšnji torek 206 ljudi pred njo. To me osrečuje, saj je očitno lahko še slabše.

Zanimivo je, da je sedaj številka 10398. Očitno ni problema, če zamudiš. Če bi to vedel, bi šel domov in bi prišel malo pred peto. To je prednost in hvale vredno. Uradne ure so vsak dan in dlje. Zoran, pohvalno.

Ok, gremo naprej 10416. Imam občutek, da sem s temi številkami obseden.

Konec koncev se ne pritožujem. Sem se znašel, kot vedno. Iz ene pisarne sem potegnil ven stol in mizo. Seveda se vsi smejijo moji pisarni na sredini hodnika, ampak lepo vas prosim. Naj gledam 2 uri in pol v zrak?

Nič, bom naredil še neke druge stvari, številka se približuje. Opa, prišel je tudi Jure Košir. Očitno tudi on čaka. Pohvalno, vsekakor bi si verjetno, če bi si želel, lahko uredil stvari preko vez.

Tako, na vrsti sem bil… 16.28 (tole bom dodal potem, doma, preden objavim, upam ,da ne bom pozabil).

Iz vsake stvari se da nekaj naučiti. Moj današnji nauk je:
Prid prej, vzemi številko in potem greš mirno lahko po opravkih.
Zanimivo je ravno to, da sem bil na tem koncu ob 12ih, imel sem sestanek, potem sva šla še z Moniko na kosilo. Ravno ob 14ih bi bil nazaj in hitro na vrsti.

Ampak še dobro, da imajo stole in mize in čeprav te potem vsi hecno gledajo, ampak pisarna na Upravni enoti na sredini hodnika je preposto luksuz : )

Zlata ribica (aka Zoran Jankovič), imam samo eno željo. Brezžična povezava bi prišla prav…

DODATNO ZVEČER
Poleg ure zgoraj dodajam:

Pohvalno. Niso zamudili…Dve uri in pol obljubljenega čakanja se ni spremenilo v tri ure in pol.

Problem, ki ga ima UE je ta, da ljudje jemljejo listke, potem pa ne čakajo. Vsako številko se čaka pol minute. Pet številk pred menoj ni bilo (pač vsi niso imeli privatne pisarne).

Najbolj zanimivo je, da bi vsi radi imeli do petka vse dokumente. Razlogi so neverjetni. Soseda na mojem koncu se je skoraj zjokala. Hčerkici morata v petek na svetovno prvenstvo v plesu. Hudo, a ljudje ne razumejo, da se pride prej, če nujno nekaj rabiš…

Skoraj nisem mogel plačati, ker je umrl pos terminal. V času 8 minut, koliko so meni delali novo osebno in potni list, je pripizdilo (pardon izrazu, a ta najbolj opiše dejansko reakcijo) notri vsaj 5 ljudi. Kako dolgo čakajo, kaj delajo, koga kličejo.

Uradnici sem skušal zabavati, po pravici povedano sta se mi smilili. Jaz bi koga na gobec. Povem na glas. Ob vsej moji strpnosti. Ampak ko mi nekdo stopi na živec do konca, je potrpljenja konec.

Odkril sem tudi, zakaj ne dela 6 okenčkov. Ljudje so šli na bolniške. V največji gneči, se razume. Rep med noge…

Kakorkoli, tole je bila zanimiva lekcija uradništva. Vedno manj mi je jasno, da večina mladih po anketah želi v državno službo.

Hvala lepa. Res je, da bi imel pisarno in stol za 4 stenami, a moje premične pisarne (beri svobode) ne dam. Sploh ne za okence, za katerim je 160 lačnih hijen. Ne hvala, nisem dobra hrana.

Moj predlog. Naj pridejo za en dan za okence poslanci, mogoče vlada in župani. Dobra lekcija, vam povem.

Se sprašujem kaj je lažje – biti v Jati in trebiti piščance ali izdajati osebne izkaznice…
Ob vsem tem pa je najbolj smešno, da pride, ravno preden pospravim računalnik, do mene znanec in me vpraša, do kdaj je vse odprto. Do petih, mu povem. Potem me njegova mama še nekaj sprašuje. Kolega ji reče: Pa saj ti je rekel, da je to petih, zakaj mu ne verjameš, saj vidiš, da dela tukaj. Smrk, smrk, smrk:)