Ste lepo preživeli vaš dan? Kakšno srečo imate. Tega ne more trditi 18.000 otrok. Ni jih več med nami. Zaradi lakote in podhranjenosti.

Težko je razumeti, kam je odšla pravica, ko se sprašujemo, kako je mogoče, da tam nekje, nekoč daleč, danes le nekaj ur z letalom, umirajo otroška bitja, na drugi strani sveta pa je pomembna tema zdravstvenih posvetovanj debelost in nezdrava prehrana.

To ni esej o nepoštenem razvoju sveta, statistična analiza podhranjenosti oziroma članek o trenutni situaciji v najbolj revnih delih sveta. Preprosto bi rad z besedo izrazil svoje ogorčenje, razočaranje in protest proti obmetavanju s hrano, pudingi v oddaji Big Brother.

Moraliziranje v stilu, da oddajo gledajo tudi mlajši in o tem, kakšen zgled oddaja daje, kdo sploh jo
gleda oziroma kdo v njej nastopa, prepuščam drugim.

Osebno pozivam producente oddaje, glavne akterje, voditeljico in vodilne v družbi Pro Plus oziroma odgovorne, da podajo jasno opravičilo in priznajo napako, ki je bila storjena. Nadpovprečni ljudje se od povprečnih razlikujejo po tem,  kako se spopadajo s težavami, je nekoč zapisal Nelson Boswell. Verjamem, da bodo odgovorni znali razumeti situacijo in bodo premislili o posledicah.

V kolikor se to ne zgodi, je logična posledica razumnega dejanja na gledalcih, da s prenehanjem gledanja oddaje dosežejo učinek, ki ga zahteva odgovornost do družbe. Ob tem bi lahko tudi glavni sponzorji razmislili kaj podpirajo in kako se povezuje to z družbeno odgovornostjo, ki jo zagovarjajo s svojim obstojem.

Preprosto si ne moremo dovoliti, da obmetavanja s hrano, še posebej na televiziji, ne obsodimo kot kršitev etike in morale. Ni treba pogledati daleč v Podsaharsko Afriko, morda je dovolj že pogled čez ulico k sosedom, da lahko ugotovimo, da bi morda  nekomu puding potešil lakoto.

Morda je moja občutljivost še toliko hujša, ker čez nekaj dni odpotujem z Unicefovo delegacijo v Burkina Faso, eno od petih najrevnejših držav na svetu. Skoraj polovica trinajst milijonskega prebivalstva živi pod mejo revščine, saj ima država malo naravnih bogastev in nerodovitno zemljo. Le 42 odstotkov prebivalcev ima dostop do čiste pitne vode in zgolj 29 odstotkov uporablja ustrezne sanitarije. Petina otrok se rodi s podpovprečno telesno težo, 38 odstotkov mlajših od pet let trpi zaradi podhranjenosti.

Mnogo otrok je prisiljenih delati in po podatkih Ministrstva za delo dela več kot 50 odstotkov otrok, mlajših od 15 let,  predvsem v okviru plantažnega dela (zbiralci sadja), pomoči v gospodinjstvih, delo v rudnikih, kamnolomih. Vsekakor gre za kršitev otrokovih pravic, saj prisilno otroško delo otrokom onemogoča redno šolanje in s tem pridobitev ustrezne izobrazbe.

To je realnost našega sveta. Še toliko huje se bo z njo soočiti ob pogledu na lačne otroške oči, ob zavedanju, da doma pudingi letijo v živo tarčo in da se ob tem celo zabavamo.

Kaj nam pomagajo vse strategije razvoja, Milenijski cilji, čutni govori in razvojni zapisi, če bodo televizije spodbujale tako nizkotno zabavo, kot je obmetavanje s hrano.
Morda ima Konfucij prav, ko pravi, da se ljudje ne spotaknejo ob gore, temveč ob krtine. Vendar je nezadovoljstvo prvi korak k napredku človeka ali naroda ja nekoč zapisal Oscar Wilde.
Priznam, ne manjka mi ničesar, spadam v potrošniško družbo. Pri triindvajsetih sem obdan z uspešnimi ljudmi, imam družino, streho nad glavo, srečno sem zaljubljen, berem in pišem, imam možnost izraziti svoje mnenje. Rad dobro jem in se lepo oblečem. Bogat sem. Ne sicer po standardih razvitega sveta. Zelo bogat, če se primerjam z večino mojih vrstnikov po svetu Ker nisem nikoli izkusil nevarnosti boja ali osamljenosti izgube prostosti, agonije mučenja ali bolečin lakote se imam bolje kot 500 milijonov prebivalcev našega planeta. Ker imam kaj jesti, kaj obleči, streho nad glavo in kje spati, sem bogatejši od 75% prebivalcev našega sveta.
Vse to razlog, da si ne morem dovoliti biti tiho in zamižati, če letijo po zraku pudingi. Sploh, ker je v času, ko ste prišli do zadnje vrstice umrlo vsaj dvajset otrok zaradi lakote.

Žiga Vavpotič, študent mednarodnih odnosov in ekonomije