Zgodba, ki jo piše življenje

To je zgodba, katere konec lahko naredimo lep mi. Ja, vsi, tudi ti.
Za vsem odgovorno stojim in za vse zastavljam svoje ime.

Veliko je besed o tem, kako bi radi v življenju pomagali. Največkrat pa so pomisleki, če bo šel denar v prave namene.

Tokrat imamo priložnost.
Da pokažemo, če znamo besede spraviti v dejanja. Prosim vas samo nekaj. Preberite do konca. Kaj boste naredili, je popolnoma na vas. Bodite samo toliko dobri, da preberete do konca. Če nimate časa sedaj, spravite elektronsko pošto in si napišite opomnik, da jo preberete do konca kasneje.

Prepričan sem, da bo nekaj pomislekov. Našli se bodo skeptiki, veliko ljudi bo govorilo, ah saj na tem svetu obstaja veliko drugih problemov, saj lahko vsak dan komu pomagam, ker je toliko problemov, saj s tem, ko pomagam ne spremenim veliko…

ČE SPADATE V TE KATEGORIJE LJUDI, JE ŠKODA, DA BERETE.

Ne bom spremenil sveta, ni to moj namen. Vse kar bi rad je, da se najdemo tisti, ki smo pripravljeni v življenju nekaj svojega uspeha deliti z drugimi, ki bi bili naše pomoči potrebni.

V članku v Jani sem govoril o fundaciji, prepričan sem, da lahko naredimo zanimivo zgodbo. A zgodba, ki me je srečala te dni, ne more čakati do konca leta.

POMAGAJMO PATRICIJI

Konec aprila je v moj poštni nabiralnik prišla elektronska pošta Romana, ki se je želel vključiti v posel, da bi pomagal svoji družini. V tistem času, sem bil ravno v preverjanju vseh informacij. Izmenjala sva si nekaj sporočil, ko mi Roman napiše:

—–Original Message—–
From: roman.zver
Sent: Tuesday, May 01, 2007 9:47 PM
To: ziga.vavpotic@siol.net
Subject: Re: malo vec info

hello Žiga

Veš,sem na tvoji strani bral mnenja drugih o tebi in po telih par mailih,ki si jih poslal meni sklepam,da si res dedec z veliko začetnico.
Bral sem tisto poslano včeraj ,potem študiral vso noč o tem in res ne vem kaj čem storiti.

Tako zelo sem si želel,da bi nam kakšen cekinček padel v šparovček.

Sam pa sem tudi mišlenja,da kdor ne rizkira tudi ne profitira.
Ampak jaz res ful težko našparam “tartufe” za tak rizik.
Deluješ mi izredno pošten in zaupanja vreden,pa ti nekaj še o meni povem.
Ravno zadnjič sem v google vpisal svoj ime in priimek in našel tole.

jp,to smo mi.

Patricija je sedaj stara 7 let in hodi v OŠ za slepe in slabovidne na Langusovi Lj.

Mateja pa končuje diplomo na Fakulteti za organizacijske vede.

Pri meni ne bo ostalo samo pri izgubi sluha,ker imam bolezen nevrofibromatoza tip 1, , trenutno imam 4 tumorje v hrbtenici,medtem ,ko tipkam mi raste še 5,6,7,8(tudi tisti na levem ušesnem živcu,ki je bil odstranjen in sem zaradi njega izgubil sluh, zopet raste nazaj…….dokler ne odkrijejo zdravila bo vedno tako, bojim se, da bi nekoč celo hrom ostal,ker so tile na hrbetnjaći in mi že prtiskajo živce ob kost hrbtenice. Vendar pa o tem poskušam čimanj razmišljat. Večinoma imam v mislih samo lepe stvari,ki bi jih rad doživel z mojima “rožicama”, ki sta moji življenski sili.

Lahko bi se potuhnil in ti nebi odgovoril na tvoje maile, vendar to ni v mojem stilu.
Začutil sem,da si zelo iskren do mene,zato sem ti napisal nekaj besed o sebi, da bi me mogoče lažje razumel.
Zahvaljujem se ti za obširno razlago in trud,ki si ga namenil meni.
Želim si,da ti s tem poslom, kot tudi ostalimi podvigi uspe, kar pa na tvojo karizmo predvidevam tudi bo.

S spoštovanjem,Roman

Odkrito pismo, ki te težko pusti hladnega. Vem, da je v življenju veliko težkih zgodb, osebno sem do njih ponavadi netoleranten, saj sem preprosto mnenja, da ljudje premalo naredijo sami za svojo srečo, uspeh.

In zakaj me je prepričal Roman?
Iz njegovih elektronskih sporočil, se jasno kaže želja, da bi pomagal, da bi rad naredil nekaj več za svojo družino… Vendar ne more veliko. Huda bolezen ga je prizadela, je sluh, njegova princeska ima od rojstva okvarjen vid in je praktično slepa.

Biti v življenju nemočen, tega me je najbolj strah. Ne imeti možnosti ,da lahko narediš vse za tiste, ki jih imaš najbolj rad, ni preprosta stvar. Kako pomagati, to naju je zanimalo z Moniko.

Obiskala sva jih v Škofji Loki. To naju je prepričalo, da greva v akcijo.

Simpatična družina, v kateri se čuti ljubezen, naju je pričakala v toplem petkovem popoldnevu. Patricija, mlada damica, nama je zaželela dobrodošlico, zaigrala nama je na flavto. Njen izjemen smisel za humor, odkritost in prisrčnost človeka težko ne gane.
Malo je otrok, ki pri sedmih letih tako odgovorno gledajo na ta svet, razmišljajo pozitivno kljub svojim hibam.

˝A smo mi na vi ali na ti˝, naju je vprašala Patricija kar direktno, ko je končala z igranjem na flavto. Takoj nama je segla v srce.

Medtem je Roman pripravil odlično sladico.

˝Saj se nekako znajdemo iz meseca v mesec, težko je, saj si ne morem plačati izrednega študija, tako da so naši prihodki omejeni, a vseeno sem vesela, da nismo najhujši problem˝, medtem optimistično razlaga Mateja.

Človek težko razume iz kje izvira optimizem, saj tistih 500 EUR težko zadostuje za osnovne potrebe. Očitno je socialna država odpovedala, saj družina živi v profitnem najemniškem stanovanju.

˝Nič ne prosimo, se znajdemo, smo veseli, da sta prišla na obisk˝, pravi Mateja, ko jo vprašam, če ji vseeno kako lahko pomagam. Vseeno vztrajam, saj vidim, da bi bila pomoč dobrodošla.

˝No, če že vztrajaš, trenutno imava z Romanom velik izziv, kako kupiti Patriciji lečo za branje, ki bi jo nujno potrebovala. Stane 500 EUR, kar je za nas velik zalogaj. Seveda Patricija rabi tudi povečavo za računalnik, a stane več kot 5000 EUR, kar je popolnoma izven naših moči. Če ne gre, ne gre˝ ostaja skromna Mateja.

Prijeten obisk, vsekakor se bomo še srečali, si obljubimo, ko se poslavljamo.

Ko odhajava, se z Moniko pogledava. Včasih si v življenju res ne predstavljamo, kako izjemno je že dejstvo, da smo zdravi, da vidimo, da slišimo.

Obljubiva si, da bova pomagala. Patriciji, ki je tako izjemna punčka, da bova naredila vse kar je v najini moči, da prispevava k njenemu razvoju. Patricija obljubi, da se bo učila, da bo veliko brala, če bo dobila lečo. Ta otroška obljuba je dovolj, da se odločim, da namenim celotni stvari nekaj časa, energije in da pišem vam, ki to berete, če ste pripravljeni, da skupaj Patriciji pomagamo pri njenem razvoju.

Patricija nujno potrebuje lečo, ki stane 580 EUR, vendar bi s to akcijo rad, da naredimo korak več in Patriciji omogočimo nakup elektronska lupe za slabovidne za računalnik, katere cena je 5.832,00 EUR.

Ponudba je jasna, vsekakor pa recept dokazuje, da Patricija nujno potrebuje to lečo.

Predlagam, da naredimo akcijo do konca septembra 2007, vsak naj nakaže po svojih možnostih.

Prepričan sem, da se 50 EUR ne bo veliko poznalo pri proračunu marsikatere družine, vem, da boste nekateri lahko prispevali tudi več.

Predlagam, da se nakaže denar direktno na tekoči račun mamice Mateje

Mateja Raztresen
Frankovo naselje 67
4220 Škofja Loka
tekoči račun banke:GORENJSKA BANKA 07635-4546574121

Osebno se zavezujem, da bom skrbel in imel pregled na celotno stvarjo, da bo vsak EUR namenjen Patriciji in da bomo, v kolikor se nabere več denarja, ta denar namenili v novo zgodbo, ki jo piše življenje. Seveda lahko nakazujete stvari anonimno.

Prosim, da to zgodbo posredujete vašemu krogu znancev in prijateljev, tistim, ki so pripravljeni narediti spremembo. Tistim, ki pravijo, da bi pomagali, če bi vedeli, da bo šel denar v prave roke.

Imate mojo besedo, da bo denar prišel v prave roke. Obljubim in prisežem, da bom o tej zgodbi in njenem lepem koncu poročal.