Včeraj sva se z Moniko odpravila jahat. K Juretu, Ranč Bloke.

Odlična lokacija, super konji. Teren je res neverjeten. Gozdovi, kjer lahko uživaš v počasni hoji, gozdne potke, kjer uživaš v kasu in planote, kjer konji mirno galopirajo (jaz pa se lovim in se skušam na konju obdržati – do sedaj uspešno). Vedno srečaš kakšno divjad, Moniko je strah, da bi srečala medveda.

Nekoč sem jahal, potem pa so prišli izgovori, da ni časa (tega sicer ni tudi sedaj), ni bilo družbe. Družba sedaj je, saj me je Anastazija dolgo, a na koncu uspešno, vabila, da prideva na Bloke z Moniko. Anastazija Grande Pešič (ZVESTIN) je izvrstna pasja frizerka, našega Gandija, majhnega psa z velikim imenom, vozimo tja stalno.
Spodnja slika sicer ni dobra reklama za Anastazijo, saj je nastala nekaj dni pred najinim obiskom. Jo popravim, ko bo prišel kdaj Gandi od Anastazije.

Rane in Anastazija sta res cool, Monika pravi, da sta prave face. Njima gre zahvala, da tu in tam z Moniko preživiva nekaj časa na konjih. Hvala!
(sicer potem mene vedno vse boli, ker so to čisto neživljenjski gibi, ampak je užitek nepopisen)

Ta slika ni najina, na tehnologijo se še navajam, nisem tako super in dober kot Jonas, vedno pozabim kamero in fotoaparat. (kamero so sicer Moniki zadnjič, ko je potovala domov iz Danske ukradli, pustimo to)

Sem pa danes razmišljal, da se ob jahanju lahko naučimo dveh pomembnih stvari, ki vplivata na uspeh v življenju. SPROSTITEV in POSLUŠANJE.

Čeprav je moje deloholično razpoloženje včasih prav virusno, se zadnje čase vse bolj zavedam, da je ob veliko dela, treba najti čas tudi za SPROSTITEV. Naj bo to branje, ukvarjanje s športom, druženje prijateljev. Čas na off. Ko gredo misli drugam. Seveda se ob tem osebno trudim, da spoznam kaj novega, kaj zanimivega. Seveda ne sme biti sprostitve preveč. A vendar, prav je, da imamo na dan uro časa zase, ko delamo tisto, kar nam odgovarja.

Če je to ležanje, naj bo to ležanje. Pomembno je, da si ne pustimo, da nas ob tem kdo obtožuje. Važno je, da se ob tem mi počutimo odlično. Eno uro, več je lahko že lenoba.
Jahanje je vsekakor odlična sprostitev, združuje dobro družbo, gibanje in rekreacijo, svež zrak itd…

Ko sem v sedlu, je poleg opazovanja narave, med bolj zanimivimi početji opazovanje konjih ušes.

Konjska ušesa so najboljša antena. Kjerkoli se kaj dogaja, tja obrne konj svoja ušesa, naj bo to spredaj, zadaj. Pozorno poslušanje dogajanja, predvsem možnosti nevarnosti.
Tudi ljudje imamo ušesa. Že res, da jih ne moremo obračati na isti način kot konji, a vendar, vrat nam omogoča tudi to. Je pa res, da ljudje redko znamo poslušati.

Če je pri hiši otrok, sta dve pomembni vprašanji. Kdaj je shodil in kdaj je spregovoril. Otrok se ne uči poslušati.
A poslušanje je del uspeha. Uspešni ljudje so tudi uspešni poslušalci.

Podrobnejše o poslušanju kdaj drugič, medtem pa razmislite: je zgolj naključje, da ima človek samo ena usta in dve ušesi? Ali nam je nekdo s tem hotel kaj sporočiti?