Pred dnevi sem v svoj nabiralnik dobil tole šalo:
Trije morski psi, vsak iz drugega morja, se pogovarjajo o hrani.
Vsi se strinjajo, da jim je najljubša hrana direktorsko meso.
Pa pravi morski pes iz Atlantika pred Florido: “Fanta, ni ga boljšega
kot naš, ameriški direktor. Se vidi, da so jedli le najboljše, ma Fanta
vama povem, ko putrček!”
Oglasi se morski pes iz ruskega severnega morja: “Ja, naši direktorji
so isti: ma to je sama mast, poleg tega ima pa aromo po vodki in
kaviarju.”
Nazadnje se oglasi še naš morski pes, iz Piranskega zaliva:
“Ma to ni nič, fanta. Pri nas so direktorji ravno tako sama mast, le da
so še boljši, ker nimajo hrbtenice, torej so brez kosti. Pazit moraš le, da
ne pogoltneš cele glave, ker se zaradi preveč vakuuma ne boš mogel več
potopiti, ampak vse to odtehta poslastica, ki jo moraš prihraniti za konec.
Rit namreč, kajti v njej vedno najdeš vsaj še petdeset majhnih ljudi.”
Seveda sem se ji najprej nasmejal. Potem pa sem se zamislil. Zakaj? Včasih imam občutek, da se norčujemo sami iz sebe, da imamo do samih kot naroda zelo kritičen, ciničen in posmehovalen odnos. Pretiravam? Nimam niti kančka samoironije? Ne vem, mogoče. Ampak take stvari mi vedno dajo misliti. Dvomim, da bi v ZDA krožile zaradi njihovega patriotizma take šale.

Seveda pa je na drugi strani res, da se znajo najboljši šaliti najbolj na svoj račun in se to včasih ceni.

Zmeden sem. Kaj mislite, so take šale za narod koristne?