Nesreča nikoli ne počiva, pravijo. Živemu človeku se vse zgodi, se včasih sliši. Teden dni počitnic v Hammametu skupaj z Moniko, Mitjem in Tino sem si pred odhodom predstavljal malo drugače.

Zakaj? Počitnice človek ponavadi preživi lepo, zabavno, nekaj novega. No, ne rečem, da ni bilo nekaj novega, zabavno vsekakor ne.
O tistem lepšem delu dopusta, nekaj dnevih, kaj več kmalu, tole pa je moja zgodba.

Začelo se je že drugi dan. V bolnico je morala Tina. Različni sumi, zdravnike je bilo strah, kaj konkretnega niso našli, čeprav je bila zadeva zelo resna.

Zadnji dan bivanja v bolnici smo jo zvečer obiskali, Mitja je ostal pri njej do poznega večera, midva z Moniko pa sva se odločila za pijačo v bližnji diskoteki. Postajal sem malo tečen, utrujen, počutil sem se slabo. Žiga in diskoteke, si je mislila Monika. Ob 1ih ponoči je bilo dovolj, želel sem domov. Ah ja, Žiga nikoli ni bil in ne bo velik ljubitelj diskotek, si je mislila Monika.

Po hladnem tušu pred spanjem, pa se drama začne. Začnem drhteti. Popoldne me je začelo malo boleti grlo. Bolele so me kosti. Gripa, sem si mislil. Pa smo tam, če človek nikoli ne zboli, mora na dopustu. Celo noč sem se tresel, pokrit z debelo odejo ob zaprtih oknih. Monika je zraven stokala od vročine, jaz pa sem imel občutek, da smo namesto v Tuniziji nekje na S tečaju. Zjutraj malo bolje, a vendar ne ok. Vročina. Začelo se mi je blesti. Podobni simptomi kot pri Tini. A tam niso nič našli. Zato sem vzel amoksiklave. Bruhanje. Brez apetita, vedno večja vročina. Konec je, sem pomislil:). Z obkladki so me hladili nekje do dveh, ko sem zaradi bolečin v ledvicah obupal. Pokličite rešilca.

Sopihal sem ko slon, vrtelo se mi je, bilo je hudo. Pridemo v bolnico, kjer smo bili lepo in hitro sprejeti, konec koncev smo vse poznali. Splošna zdravnica preveri ključne elemente mojega zdravja in me pritisne na trebuh. Malo zaboli.

Spogledava se. Slepič! Spomnil sem se, da se mi je podobna zgodba zgodila pri 17ih letih doma. Vendar je bil takrat kirurg ob 23ih utrujen, naredili so klistir in dogovorili smo se, da počakajo do zjutraj, ko je bolečina izginila.

Splošna zdravnica predlaga rentgen in ultrazvok. Specialist ugotovi podobno zgodbo. Strah pred operacijo (razen pri 17ih nisem bil v bolnici nikoli, le na kakšnem obisku), se naseli med vse. Kaj če bi me operirali doma, je bila sicer moja ideja, ki ni pila vode.
Počakajmo kirurga, svetujejo vsi. Ta pride čez pol ure. Simpatičen gospod pri 50ih, s karizmo, ki vliva nekaj zaupanja.

Operacija, drugače ne gre. Iti domov je nevarno. V kolikor se slepič razlije in nisi operiran v roku pol ure, je lahko po tebi. Čez pol ure že ležim v operacijski sobi. Dokaj miren, verjetno presenečen sam nad seboj, glede na dejstvo, da sem mislil, da je prag bolečine pri meni majhen in ker imam rahlo fobijo pred vsem povezanim z bolnicami.

Prijazen anesteziolog, ki je že prej opravil z menoj pogovor, mi ponudi kisik. Vidim čudežne kapljice, injekcija v infuzijo.
Now you will sleep, reče prijazno. Vidim 6 spiral in odpotujem iz tega sveta.

Čez uro se zbudim. Spoznam družbo okoli sebe. Seveda sem vesel najlepšega obraza na tem svetu. Moje Monike. Rahlo zaskrbljen nasmeh, a očitno ni dvomila v to, da se vrnem in je bila mojega prihoda vesela:)

Okrevanje. Bolečine. Prijazne sestre. Pokvarjen dopust. Planiranje potovanja domov. Zdravnik pravi, da bom moral ostati še šest dni. Se pravi, štiri dni po planiranem odhodu. Dilema. Naj ostane Monika tu? Zaradi vseh komplikacij, ki bi s tem nastale, se raje odločimo, da ne. Konec koncev bom tri dni preživel sam.

Sem jih.
Danes, v petek, zadnji dan pred odhodom lahko že stojim z zmernimi bolečinami. Tipkam tale prispevek. Čaka me naporna pot. Ob 6ih imam letalo iz Tunisa v Rim, potem do Trsta in s taxijem domov. Glede na to, da me utrudi 10 korakov, bo to pravo popotovanje.

Morda o njem napišem kaj več, ko se vrnem.

Tale Tunizija je bila izziv. Predvčerajšnjim mi Mitja pošlje SMS.
Po mičkeni driski zdaj 38,4 vročine. Three down, one to go.
Hvalim Moniko, kako fejst je. V času tegale tipkanja pa zazvoni telefon. Monika. Celo noč je bilo veselo, pravi.

Rezultat 4:0 za Tunizijo.
Pa sem že mislil rezervirati na podlagi first minute ponudbe naslednje leto potovanje na Djerbo za nas štiri. Ampak 14 dni, da nadoknadimo oziroma, če se kaj zgodi vmes, da imamo vsaj teden dni dopusta.

Ob tej priložnosti moram napisati HVALA predvsem moji Moniki, Mitju in Tini. O tem dopustu bomo govorili vnukom. Hvala tudi vsem domačim, prijateljem, ki ste skrbeli zame, zdravstveno svetovali preko telefona, me poklicali, mi pošiljali lepe želje in skrbeli zame. Vsekakor bo Telekom Tunizija imel nekaj profita od mojega bivanja. Veliko mi je pomenilo, da ste mislili name.

Hvala seveda tudi bolnici in vsemu osebju. Zahvalil se jim bom seveda tudi direktno. Priporočam. Polyclinic Hammamet. Tako lepo v KC zame vsekakor ne bi skrbeli.

Hvala tudi Corrisu in Palmi. Vse urejeno kot mora biti. Kapo dol.

In konec koncev, iz vsake slabe stvari, človek lahko potegne precej dobrih:

- zaprisegel sem si, da ko okrevam, posvetim svojemu zdravju več časa
- sem pravi poznavalec francoske TV (zanimivost za POP TV: isto nanizanko v enem večeru zavrtijo v treh serijah)
- izboljšal sem svojo nemščino, francoščino in arabščino (v slednjih se vse pogovorim s sestro in strežnicami)
- Monika je vzljubila Skype
- ugotovil sem, da imam super sorodnike (pa to sem itak že vedel), izjemne ljudi, ki jih lahko poimenujem prijatelji, ki me imajo radi (to sem sumil že prej, ampak vseeno, smrk smrk)
- nikoli več v življenju mi ne bodo operirali slepiča
- odpovedal sem potovanje v ZDA, kar pomeni, da bom lahko več časa posvetil projektom v teku (knjiga, diplomi, klubi…)
- ugotovil sem ,da se ne umre tako hitro in da se da tudi bolečino potrpeti
- na Tinini Pradi (mobitel) sem končal skoraj vse igrice
- to bi se lahko zgodilo tudi kje drugje, npr. v Burkini Faso, kar bi bilo verjetno malo slabše
- videl bom lahko Tomaža in Irmo, ki bosta prišla po mesecu dni potepanja iz J Amerike
- porodilo se mi je kup novih odličnih idej na 1000 koncih

In nenazadnje, spet se je pokazalo, kako izjemna in kot je rekel nekdo po telefonu, zlata, je moja Monika.

Na koncu ugotoviš, da operacija slepiča sploh ni tako slaba stvar. Čeprav vseeno želim miren dopust vsem, ki jih ta še čaka.

In še fotka za spomin na zdravstveni turizem.