Uradnikov ne razumemo kot najbolj prijaznih ljudi. Včasih stereotipno, drugič upravičeno.

Današnja zgodba gre takole:
Po operaciji slepiča se je pojavil sum napake na srcu. Priporočen je bil pregled pri kardiologu na Jesenicah, na katerega sem čakal do danes. Včeraj zvečer ugotovim, da bi bilo modro imeti s seboj napotnico. Naročen sem ob 12ih na Jesenicah, pred tem še gora sestankov.

Edina rešitev je, da sem ob 7.00 pri svoji zdravnici, da dobim napotnico. In sem. Vendar ugotovim, da kartica zdravstvenega zavarovanja ne more biti potrjena. Spet sem pozabil odnesti potrdilo o šolanju. Neumna birokracija, neusklajenega sistema podatkov. A tako pač je.

7.15 sem na Miklošičevi, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Uradne ure 8.00. Oplel sem. Ob 8ih sem imel dogovorjeno menjavo gum, 8.15 prevoz v pisarno. Kaj sedaj?

Na hodniku je gospa.
˝Kaj bi radi,˝  me vpraša. ˝Tole potrdil,˝ je moj odgovor. ˝Pa veste, kdaj so uradne ure.˝ ˝Vem. Ampak. Prosim,˝ moledujem.
Že odhaja v stilu, ko rečem: ˝Kaj pa prijaznost?˝

˝Dajte mi kartico.˝ Čez 5 minut je moja kartica potrjena.

Rešila mi je dan. Težko bi prišel do Jesenic, če ne bi bila gospa tako prijazna. Z mojim srcem je vse odlično, okvarja je bila trenutna, po operaciji. A vendar. Kaj če bi bil pregled nujen? Morda bi mi prijaznost rešila življenje.

Od gospe sem vzel ime. Od mene bo dobila osebno zahvalo, tudi v vodstvo bo romala moja zgodba. Morda pa smo krivi tudi sami, za grde poglede uradnikov.  Ker premalokrat pohvalimo.

Hkrati pa upam, da bo tudi ona zgodbo delila s svojimi kolegi. Strinjam se, da so pravila in red za spoštovati. Vendar moramo včasih razumeti tudi čez okvirje našega reda.

Gre za majhne usluge velikih ljudi. Prijaznost se vedno povrne. In morda lahko reši tudi življenje. Vsekakor pa nekomu dan. In tega se ne pozabi kar tako.

HVALA!