Z Moniko sva res vesela, da jo poznava. Če bi imela mlada dama v slovarju sinonim v obliki imena, bi vsekakor pisalo Nana Šumrada.

Nano sem prvič srečal pred leti, ko sem bil povabljen s strani prof. dr. Franja Štiblarja na ekskurzijo v Bruselj s Pravno Fakulteto. Če me spomin ne vara, je bilo to ravno ob koncu gimnazije.

Veljala je za sila pridno, z visokim povprečjem. Videlo se ji je že takrat, da ima urejeno v svoji glavi, da ve kaj hoče in kaj želi.

Z Nano sva ostala v stiku, čeprav je odšla na Harvard, kjer je končala magisterij. Danes dela na Evropskem sodišču v Strassbourgu.

Nana predstavlja smetano slovenske intelektualne mladine, damo, ki se razvija v profesionalno in strokovno gospo, ki bo s svojim delovanjem vplivala na številne pomembne odločitve. Žal vedno za take ljudi v Sloveniji ni prostora, na eni strnia zaradi geografske omejenosti, žal pa prepogosto zaradi omejenosti v glavah nekaterih ljudi.

Profil človeka kot je Nana je v svetu iskan, željen in povsod dobrodošel. Tekoče govori več jezikov, prijatelje s številnimi znanimi in uglednimi ljudmi, predvsem pa je med vsemi drugimi znanji poznavalka plesa in francoske kulture, kar je verjetno podedovala po očetu, ki je izvrsten diplomat.

Kadar pride v Slovenijo, z Moniko z največjim veseljem poklepetata o modi, se pogovorita o slovenski sceni, predvsem pa skupaj razmišljamo o razvoju Slovenije in dejstvu, da Slovenija žal mnogokrat ne predstavlja varnega in prijaznega kotička za uspešne, pametne in ambiciozne.

Vsekakor sva si z Moniko enotna, da je Nana prava dama, ki s svojim razmišljanjem lahko veliko pripomore k razvoju Slovenije, a se bojiva, da bo zaradi omejenosti našega prostora ostala v tujini, kjer je cenjena, zaželjena in vedno dobrodošla.

Škoda, saj bi ravno taki ljudje lahko veliko pomagali Sloveniji pri kvalitetnem razvoji.