Čas bilanc. Premisleka in pogleda nazaj. Analize. Pregled letine. Samorefleksija. Čeprav mislim, da je treba bilanco delati sproti, torej ob koncu dneva, tedna in meseca, se mi zdi prav, da enkrat na leto človek sede sam s seboj in si vzame čas za pregled obdobja, ki ga označujemo z letom. Vzeti v roke koledar, si s svinčnikom pisati utrinke in spraviti skupaj v okvir, ki ga lahko označimo z letnim poročilom.

Leto 2011 bo zaokroženo pozitivno.

Posebno leto je bilo. Leto prihodov in odhodov. Če bi me vprašali, kako bi leto opisal na kratko, bi dejal, ma luštno je bilo. Če premišljujem malo bolj, ugotavljam, da je verjetno moje bogastvo prav v tem, da lahko za čisto vsako leto najdem številne nasmehe, veliko sreče in trenutkov, ki so jemali dih, in priložnosti, ki so me učile, da sem lahko še boljši. Sedemindvajset takih let. To je resnično osebno bogastvo. In če pogledam v prihodnost, si lahko le želim, da naberem še  osemdeset podobnih let. Ooo, to bo  preplet toliko izjemnih, lepih in drugačnih izkušenj, da se preprosto lahko le udobno namestim, umirim, nasmehnem in rečem: hvala.

Hvala najprej sebi, potem tistim, ki me imajo najraje, tistim, ki so mi blizu, vsem, ki morda ne mislijo tako kot jaz, tistim, ki mislijo, da ne delam prav in, seveda, tudi vsem tistim mimobežnikom, ki morda sploh ne zaznajo, vendar rišejo neko posebno sled na tej poti življenja.

Moja leta najbolj zaznamujejo ljudje. V tem mojem socialnem življenju je toliko različnih prepletanj, zgodb in iskanja izvora biti - v nasmehu in solzah.  Ljudje so vir mojega navdiha, inspiracija za preplet različnih projektov in pišejo zanimive zgodbe. So tudi krivci za solze in nasmehe. In ko analiziram leto, se vprašam: Koliko je bilo letos solz in smeha? Skrbi me leto, ko ne bi bilo ne enega ne drugega. Solze in smeh morajo biti sopotniki življenja. Seveda je prav, da prevladuje smeh. In tega je bilo v tem letu resnično veliko.

Vidite, na koncu so trenutki tisti, ki se jih moramo spominjati. Nikoli ne bom pozabil iskrenega krohota sosede v irskem pubu, ki se je rezko potegnil čez celoten prostor.  Spomin na pokop božička na Malti bo moje ustnice vedno raztegnil v velikanski nasmeh. Nočna kopanja Črne gore s prijateljico modro žabo imajo svoj čar mladosti. To so zgodbice, ki mnogim postavljajo vprašanje kaj, nekaterim pa dvigujejo obrvi - ti ob tem pokažejo zobe in rečejo, res se splača živeti. Ja, na koncu so le zgodbice tisto, kar zares šteje.

Ne pravim, da sta se cedila le med in mleko, vendar lahko sladkoba z lahkoto prekosi vso grenkobo leta 2011. Na vse grenke trenutke je treba gledati s hvaležnostjo priložnosti, da razumem nekaj več, da sem lahko boljši in da lahko v letu 2012 nadaljujem s tem, da živim in pustim svet.

Ja, z Moniko sva končala šestletno obdobje, ki so ga zaznamovali resnično lepi trenutki. Ker jo čaka novo obdobje v življenju, ji iskreno želim veliko sreče in veselja.

Jaz grem osebno svojo pot, ki ga oznamuje predvsem iskriva iskrena Sara in verjamem, da je to začetek nečesa novega, drugačnega, posebnega.

Seveda so tu še moje, osebno srečno zanimive zgodbe, kot je zgodba Zavoda Ypsilon, ki je praznoval drugo obletnico. Jasno, to je najboljša ekipa,  ki postavlja drugačno zgodbo, takšno, ki lahko seže v širni svet. In nikoli ne more nihče vzeti vseh nasmehov, ki jih je stkala Simbioz@, ki je povezala Slovenijo.

Verjetno sem lahko najbolj ponosen v letu 2011 prav na celo zgodbo Zavoda Ypsilon, projekt Simbioz@, ki je z več kot 8.000 ljudmi postavila nov mejnik med projekti v Sloveniji. In, seveda, opravil sem tudi magisterij.

Vmes sem prepletal številne zgodbe. Moja sr(e)čna knjiga je projekt, ki je s Tanjo dobil novo energijo in februarja izide nova različica knjige. Tu sta izjemno pomembna projekta za moj razvoj na strokovni bazi upravljanja javnih in neprofitnih organizacij, Gre za sodelovanje v Kinološki zvezi Slovenije. Tam smo postavili smernice pozitivnega upravljanja organizacije. Tu je še druga zgodba, ki si jo pri teh letih štejem v posebno čast, in sicer sodelovanje na področju projektov z Državnim svetom in njegovim predsednikom mag. Blažem Kavčičem.

Pisal sem kolumne za časopis Šolski razgledi - prav poseben in drugačen časopis je to. Ob koncu leta sem stopil tudi na predavateljsko pot, in sicer z delavnico o ciljih. Zanimivo, izzivalno, tudi zabavno je bilo predavati tu in tam. V velik ponos vse naše družine je bila tudi knjiga Črnuški viharnik,  prvenec mojega dedka. Izšla je ob njegovem življenjskem jubileju -  80- letnici.

In še ena knjiga, drugačna, izjemna, ki že z naslovom pove vse, je ugledala luč sveta. Vsako prijateljstvo je pesem. UNESCO projekt, meni vedno najljubše, moje šole OŠ Ledina. Res mi je bilo v čast, ko me je nekdanja ravnateljica gospa Ljubica Kosmač povabila k sourednikovanju te prečudovite knjige.

Tu so še Zavod PaMeT, Zavod SLED, UNESCO, UNICEF, ŠOU, Rotary Club Zgornji Brnik (ki mu bom predsedoval po poletju 2012) in Slovenski forum za socialno podjetništvo, veliko zgodb, v katerih sem pustil vsaj majhno sled, sam ali preko Globaldreamvision, d.o.o., ki  ostaja igrišče, gledališče in miselno središče za uresničevanje, analizo in razvoj idej, vizij, strategij in stališč. Predvsem je osredotočenost na razvoj novih zgodb, ki so povezane z osnovnim mojim poslanstvom Živi in pusti sled. Ob koncu leta je začrtanih kar nekaj zanimivih projektov za leto 2012.

Stalno se izobražujem, gotovo je bilo letos posebno to, da sem teden dni preživel pri Danah Zohar in postal licenciran predavatelj na področju duhovne inteligence (SQ). Nekaj priznanj in nagrad je šlo na polico, predvsem sem bil vesel uvrstitve med TOP 5 na Amchamovi zgodbi mladih in, seveda, priznanja ob uvrstitvi na 72. mesto najvplivnejših Slovencev. Takrat sem zapisal: Z vplivom previdno, je relativen. Vesel sem, da imam okoli sebe prijatelje, ki razumejo, da nimam vpliva, da dvignem telefon in dobijo službo kar tako, kjerkoli želijo, če niso kvalificirani, da uredim posel, čeprav so slabši in dražji… Da tlesknem s prstom in se zgodi, kar pravi moj ego… Imam pa vpliv, da delamo dobro, da počasi spreminjamo svet na bolje, da smo drugačni in da lahko pogledam …vsem v obraz in mirno spim vsak večer in zaradi tega si štejem med uspeške, da so me uvrstili na 72. mesto najvplivnejših ljudi v Sloveniji. Vsekakor pa so za moj vpliv zaslužni številni, ki delajo dobro skupaj z menoj. Hvala vsem! In seveda, to je sedaj zame še večja odgovornost, se zavedam! In dodajam, da ima družba, ki na lestvico postavi predstavnike mladih gotovo prihodnost, zanimivo bo leto 2012, to gotovo.

Na kaj sem najbolj ponosen, me včasih kdo vpraša. Gotovo na to, da sem ostal zvest svojim vrednotam, prepričanjem, temu, da verjamem, da je svet z dobrim delom mogoče spreminjati. Ponosen sem, ker verjamem, da je v Sloveniji mogoče do uspeha tudi po pošteni poti. In tudi na to, da lahko svojo srečo delim z različnimi, predvsem tistimi, ki jim pravim  - prijatelji. Res se nabira vedno več zgodb, na katere sem ponosen, vedno več je ljudi, ki jim lahko ploskam in se veselim njihovega uspeha. Medgeneracijsko kartamo, doma se nismo nikoli razumeli bolje kot zdaj in vem, da bo leto 2012 zares uspešno. To, da danes zrem v prihodnost optimistično, že to je velik uspeh. In zame največji, da imam okrog sebe resnično izjemne ljudi. Kar nekaj novih je prišlo v letu 2011 v moje življenje in vem, da bo naše prepletanje trajalo dolgo. Ma luštno je, luštno to življenje.

Osredotočenje ostaja na mladih, odgovornosti, družbi in filantropiji. Nadaljuje se zanimanje za družbeno odgovornost, socialno podjetništvo in duhovno inteligenco, ki je povezano s kvantnim voditeljstvom. Očitno je, da bo kmalu postavljen nov sistem, ki gre v smer menedžmenta človečnosti, nekaj novega, drugačnega, za boljši jutri. Gotovo bo leto 2012 v znamenju temeljne vrednote, torej so-delovanja!

Resnično, ko takole tipkam, ugotavljam, da je to bilo res posebno leto. Luštno je bilo in še enkrat hvala vsem, ki ste bili del leta 2011. Samo želim si lahko podobnih let, kot je bilo to. Verjamem, da bo čisto vsak znal najti kakšno zgodbo iztekajočega se leta, vredno, da se jo  zapiše in  pove tistim, ki jih ima najraje.
In ponavljam stavek iz leta 2010: Izkušnje sprejemam s hvaležnostjo. V marsikateri sem pustil sled, kakšno sem prepletel s sedanjim delom, vse pa so vplivale kot priprave za prihodnost. In v znak zahvale lahko izrečem ob koncu leta ISKRENA HVALA vsem vam, dragi moji.

Seveda se za vse napake opravičujem, nobena ni bila storjena namerno, vendar je tako, da kdor dela, kdaj tudi greši. Vse napake v letu 2011 pa sem sam oprostil in začenjam leto 2012 na novo, brez zamer in ovir za sodelovanje.

Živite in pustite sled. In ne morem drugače, kot da vam za leto 2012 želim: Pojte na glas, plešite strastno in se smejte z jetri. In pojdite do konca v iskrenosti, spoštovanju, povezovanju in sodelovanju, vse tja do zvezd in še više. Najdite svojo zvezdo in jo delite še s kom.

NASELJEVANJE ZVEZDE
Tista zvezda, najbolj bleščeča, najbolj moja, je moja sreča. Sreča gnezdi na tisti zvezdi in jaz na njej po vesolju jezdim. Nanjo naselim še tata in mamo, naj bosta enkrat za stalno z mano, nanjo pripeljem nono in deda, pa še, seveda, vsaj pol razreda, pol ulice, pol našega bloka in, če bom pri volji, nemara še koga. A kaj, če naša posadka preseže tonažo dovoljene teže, pa bo konec zvezde srebrne, ker se utrne? Ah, zvezdo naselim le s Saro, ker je prijazna z mano in bova na zvezdi edina in nerazdružljiva dvojina. Vendar zvezd je za vse dovolj, da smo ednina ali dvojina, pestra svoboda življenja milina.
(Tone Pavček, z majhno priredbo)

Fotogalerija: Utrinki leta 2011, ki nosijo različne zgodbe.