Idealen dan, da zapišem kako besedo o mojem pogledu na trenutno politično stanje v Sloveniji. Zaenkrat se še nisem opogumil, da bi obljubil, da bom to delal redno mesečno, čeprav me po pravici povedano mika.

Ob dejstvu, da sem izjemno zadovoljen z dogajanjem okoli predsednika Tűrka in da verjamem, da je dober predsednik, se bom tokrat dotaknil aktualnih strank oziroma njihovih predsednikov.

Upal bi si trditi, da bi lahko trenutno politično sceno primerjal z ribjim brodetom, kjer lahko najdemo neke čudne ribe, nevarne in tudi grde, pojavljajo se vrste, ki jih ne poznam dobro. Seveda so tu tudi razni mehkužci. Vsaka izmed rib želi s svojim okusom ugajati in izstopati.

Ob osebni analizi parlamentarnih strank, ki verjetno kaže tudi mojo strankarsko naklonjenost (težko verjamem, da so politični analitiki nepristranski, konec koncev tudi oni na volitvah obkrožijo neko stranko) ugotavljam, da politični prostor postaja zanimiv, drugačen. Po mojem mnenju se bodo nekateri volivci težko odločili, veliko vlogo pa bodo igrala tudi znana imena, česar se očitno zavedajo tudi politični veljaki.

Skušal bom najti pri vsakem nekaj pozitivnega, da ne bomo samo trdili, da je politika ena k***** ali p*****. Čeprav ob vsej inflaciji, aferah in mnenju, da so vsi isti lopovi moje pisanje ne bo poželo veliko slave in odobravanja. Prav, jih bom tudi pljunil. Kruha in iger ljudstvu.

Ob vsem dobivam ravno občutek, da politiki pozabljajo, da so voljeni in da naj bi služili ljudstvu. Tako naj ne bi bili sami sebi namen, naj ne bi iskali svojega ega na televizijskih ekranih in iskali prostora pod soncem v stilu jaz sem najboljši/najboljša. Ali pa sem jaz brcnil v temo…

Janez Janša pelje naprej svojo pot. Težko bi mu očitali nesposobnost, deluje pametno, glavni njegov problem je očitno ekipa, ki jo ima okoli sebe. Zadnje čase mu Urška pride prav za mehčanje njegove javne podobe. Jezijo ga ministri, vendar v času, ko predsedujemo na njih, vsaj javno, ne more biti jezen. Nakup strankine vile v teh turbolentnih časih pa SDSu ne bo prinesel dodatnih volilnih točk. Ampak štalco je pač treba imeti.

Vsekakor je zanimivo opazovati ZARES in LDS. Namesto da bi skupaj jedli politično torto, se borijo za vsak grižljaj. Med strankama ni prevelike razlike, vsaj na prvo oko ne. Je pa razlika med Golobičem in Kresalovo. Tu bo bila dilema, ali zaupati pretkanemu političnemu človeku, ki je sicer vajeti oblasti že imel (vsaj neposredno) v rokah (neuspešno – to naj presodi vsaj sam), oziroma svoj glas oddati novemu obrazu, ki ambiciozno stopa na političen oder, z rahlo pretirano vzvišenostjo. Vendar bo po mojem mnenju kapital zavladal tudi v Sloveniji, oziroma bo v prihodnosti igral pomembno vlogo.

Ljudska stranka postaja vse manj ljudska, vsekakor pa ima z novim predsednikom boljše predpostavke za uspeh. Šrot deluje pametno, vsekakor pretkano, težko pa je ugotoviti ali mu bo njegov družinski pedigre bolj koristil ali škodoval. Sodelovanje s stranko mladih pa je vsekakor zanimiv korak. Kranjc bo svoj politični kapital dobro izkoristil, verjetno bo kmalu sedel v parlamentu, kar se mi zdi dobro, čeprav me stranka mladih kot mladega nikoli ni znala prepričati.
Nova Slovenija izgublja. Pretirana živčnost njenega predsednika Bajuka je vsekakor voda na mlin tistim, ki bi ga radi zamenjali. Minister postaja napadalen in se pusti peljati za nos mlajšim kolegom. Mislim, da mu je žal, da je zapustil svoja mesta v mednarodni organizaciji, kjer so znali ceniti njegovo strokovnost. Mogoče pa se vrne, prestar ni, vendar je vprašanje, kako bi bodo slovenska leta načela zdravje in potrpljenje.

Jelinčič ostaja zvest samemu sebi. Napihnjeno ambiciozno je upravičeno ponosen na svoj predsedniški volilni rezultat. Verjetno ga mora strezniti dejstvo, da se ta rezultat ne bo ponovil na parlamentarnih volitvah. Tudi zaradi spora s Saškotom. Oba bi bilo izgubiti v parlamentu škoda. Brez Jelinčiča bi politika veliko izgubila v smislu zanimanja pri ljudeh, Peče pa stavi na svojo zagnanost in delavnost, ki se mu seveda šteje v velik plus. Obremenjuje ga le zgodovina. Že res, da ima vso pravico, da se v prostem času druži s komerkoli, vendar vstati od kave, ko izve, da ob mizi sedi tudi isto spolno usmerjen, ni v čast politiku, čeravno zastopa radikalna razmišljanja.

Zadnje čase me vedno bolj navdušuje tudi Karel Erjavec, čeprav je daleč od tega, da si je kupil mojo politično naklonjenost. Kljub temu pa je dejstvo, da se Erjavec zadnje čase vedno bolj smeje, miri politične kolege, poudarja pomembnost upokojencev, vrača denar za nakup orožje. Očitno ima dobre politične svetovalce. Upokojenci mu znajo celo nasesti, glede na njihovo izjemno politično moč, ki se jo vsaj pri nas še premalo zavedamo, pa bi si celo upal zapisati, da bo prav upokojenska stranka požela največji politični uspeh. Ne bo zmagal, zna pa največ pridobiti. Vendar je prekmalu, da bi bila taka trditev lahko verodostojna.

Veliko politično čorbo pa kuha Borut Pahor. Vsekakor ima ambiciozne cilje, dovolj politične kilometrine in sposobnosti, da bi mu lahko zaupali oblast. A vendar je njegova politična igra zanimiva, danes prijateljuje s Kresalovo, jutri z Janšo. Govori o sodelovanju, v svojem političnem delovanju pa se je jasno pokazalo v primeru Gasparija, da besede niso enake dejanju. To ga zna stati veliko. Ob tem se mi zdi upravičeno vprašanje nekaterih, če Gaspari ne bi bil celo boljši premier kot Pahor sam.

Kdo bo predsednik vlade po novembru, si po mojem v Sloveniji ne upa napovedati nihče, če izvzamemo seveda politične veljake osebno. Verjetno bi v tem trenutku največ stavil na Pahorja, čeprav mi ne deluje vedno zaupanja vredno. Vsekakor mojega glasu ne bo prejel, vendar ne bi imel nič proti dejstvu, da bi postal premier, kljub težki kontradiktornosti te izjave.

Ob tem ne smemo pozabiti vloge, ki jo bo igral Popovič, čeprav ne bo postal (še) glavni kuhar. Vsi pa vemo, da so ravno začimbe tiste, ki poglavitno naredijo jed izjemno in posebno. Verjetno bosta začimbe tresla tokrat tudi Kučan in Jankovič, ki še vedno igrata v političnem kapitalu pomembno vlog. Skupaj sta še močnejša in tega se zavedata. Glede na uspeh dr. Tűrka ne smemo pozabiti tudi njega. Čeprav bi lahko zapisal, da se ve, komu mora politični kapital vrniti, si tega ne bi upal zatrditi zagotovo. Zna spretno uporabiti svoje izjemno znanje diplomacije.

Po mojem skromnem mnenju si ljudje želijo nove obraze, svež političen veter in predvsem inovativne ideje in drugačne pristope. Uspeh bi znala požeti stranka, ki bi spretno znala poudarjati vlogo starejših in mladih, medgeneracijsko sodelovanje. Za penzione in štipendije, bi lahko bilo njihovo geslo.

Hkrati pa bi po mojem mnenju veliko lahko pridobil tisti, ki bo imel jajca in sestavil predvsem strokovno vlado. Ne spoštovani Borut, to ne pomeni, da se najde strokovnjake v svoji stranki. Jajca bo imel tisti na levici, ki bo rekel, Žerjav in Turk sta dobra ministra, njiju bi obdržali, na ostalih političnih stolčkih pa bi bil ta iz Zares, ta iz LDS, ta iz SD, pri Janši cenimo tega…

Vem, politične sanje. Očitno bo to tema drugega pisanja. Ostanimo pri brodetu, ki nam ga kuhajo. Pa dober tek.