Nekaj cvetk izpita, ki sem ga opravil pred dnevi. Ostalo sledi:

Poleg vsega je pozicija histeričarja oziroma histeričarke znotraj polja političnega edina pozicija, ki omogoča kakršnekoli spremembe ali revolucije. Histeričnost pomeni zavračanje, zato je tudi pozicija histeričarke odklonilna – NE!. Zaradi kulturne, civilizacijske tradicije in vzgoje lahko rečemo, da so moški po naravi večinoma obsesivci, ženske pa večinoma histeričarke. Naše prve izkušnje s spolnostjo so dramatične. Že na tej točki lahko ločimo med obsesivcem, ki zavzame do seksualnosti aktivno pravico (močna privlačnost užitka) in histeričarko, ki zavzame pasivno pravico (odpor do užitka). Obsesivec želi imeti vse pod nadzorom, to se pravi, da vse natančno premisli in pripravi, n drugi strani pa se histeričarka sprašuje kaj želi drugi oziroma, če želi. Histerizacija je torej proces skozi katerega postanemo občutljivi za željo drugega.
Histerijo potreb povezujemo s problemom želje. Vsi subjekti smo namreč odtujeni od realne stvari, z govorico pa se želimo približati objektu želje. Histeričarke zavzemajo poseben odnos do želje, to je želja po neizpolnjeni, nezadovoljeni želji. Bolj kot obstoj življenja je za histeričarko pomembna funkcija želenja. Pri subjektu se s tem, ko je subjekt govorice kaže:
o manjko biti
o manjko vednosti (sam subjekt pri sebi ima problem z željami; to svojo nezmožnost impliciramo v zunanjega gospodarja, ki nam preprečuje, da bi smo zadovoljeni)
o manjko užitka
Subjekt se na drugega naslavlja zato, da bi v njem oziroma na njem dobil neko dopolnitev (naletimo na govorico in nekaj materialnega = telo). Zardi tega začnemo implementirati dejanja drugih, oziroma tisto kar hoče drugi. Bolj ko smo blizu objektu želje bolj nas utesnjuje ter dramatizira.
Histeričarka ima svoje strategije kako se soočiti s tem strahom in sicer se izmika objektu želje, zmeraj je odsotna v pravem trenutku. Histeričarka odkloni, da bi bila vzrok užitka drugih. Potrebno je razlikovati med ugodjem na eni strani ter udobjem na drugi. Ugodje je nekaj kar občutimo v vsakdanjem življenju (življenjski krogotok = krogotok ugodja). Pri užitku pa gremo preko meja in je tudi povezan s smrtjo, če na poti ni nobene ovire. Obsesivec potrebuje za uživanje veliko razmišljanja, saj mora vzpostaviti fantazmatski okvir. Histeričarka, ki je prepričana, da noben objekt ni zmnožen zapolniti naših želja, pa potrebuje veliko govorjenja. Histeričarka uteleša vprašanje “kaj sem kot seksualno bitje?”. To so raziskave kaj pomeni biti ženska, s tem da so preiskovalci moški, ženska pa je objekt moške želje.
Obsesivci so prepričani, da so vsi moški subjekti kastracije, saj je simbolna kastracija moških pogoj, da vzpostavi seksualno željo. Ravno zaradi simbolne kastracije so si moški med seboj enaki, medtem ko nobena ženska ni ista kot druge, saj jih nobena kastracija ne poenoti kot na primer moških. Psihoanalitik Sigmund Freud si tu zastavlja vprašanje: “Kaj hoče ženska?” Na to vprašanje mu odgovori La Kant: “Ženska oziroma histeričarka hoče gospodarja, saj ne ve kaj je in potrebuje drugega, da ji pove kaj je in kaj hoče. Ženska bi lahko bila objekt moškega.” Histeričarka se v analizi postavi na mesto gospodarja vednosti, saj skuša ohraniti analitikovo željo nezadovoljeno oziroma skuša biti za druge skrivnost. Ves čas naslavlja pritožbe na drugega, da jo je že preveč spoznal in jo zaradi tega kastrira. Histeričarka se težko navadi na dejstvo, da je zgolj ena izmed žensk, oziroma da ni univerzalna.
Vsaka ženska ima svoje pogoje uživanja, prepričana je, da jo drugi gleda s točke, s katere ona želi, da jo gleda. Obsesivca lahko določimo s simbolno kastracijo za histeričarke pa je po Freudu značilno zavidanje penisa oziroma ženska zavist (pot užitka k želenemu organu). Histeričarka je vedno postavila zahtevo po zvestobi drugega, saj želi biti pripoznana kot edina. Do partnerja pride s pomočjo maškarade, saj želi biti nekdo, s katerim bo njen partner lahko parodiral. S pomočjo maškarade se histeričarka naredi za falično, lahko upa, da bo želena s strani moškega. Histeričarke igrajo neke vrste nemoč. Ni nujno, da želja vedno steče. Poznamo več oblik frigidnosti:
 prešustna ženska – hkrati ljubi in želi
 zbiralka moških – želi, a ne ljubi
 tista, ki se ji upira – niti ne želi, niti ne ljubi (najbolj histerična)
Za ta pogled je ključna pozicija ženske v mazohizmu. Za tako žensko je značilno presežno odpovedovanje, ženski subjekti gredo vedno dlje po poti dati vse ljubljenemu bitju oziroma transformirati svoje imeti v biti. Ženska torej nosi v sebi neko obliko želje po želji. Ljubezni, ki je zelo različnih oblik, ne najdemo na poti gonov, ki gredo po poti “ŠE!”, ampak jo najdemo v polju govorice. Zato, ker je simbolne narave, je bolj povezana s poljem simbolnosti; neko vrednost lahko najdemo le v želji drugega po nas, saj subjekt kot sam nima nobene vrednosti. Nenehno skušamo očarati drugega oziroma narediti sebe za objekt ljubezni drugega.
V temelju ločimo dve vrsti užitka:
 falični – izkusita ga tako moški kot tudi ženska
 ženski – gre preko simbolne govorice; ženska uživa v samozadovoljevanju in naravi drugega; v ljubezenskem razmerju je objekt želje moškega (moški v njej vidi neko privlačnost, ki potem sproži našo željo); histeričarka se postavi kot edini objekt drugega, hkrati pa mu ves čas uhaja, saj ne želi biti objekt užitka drugega, torej ni nikoli ulovljiv objekt moškega, ampak se maskira (ta njena strategija vedno spodleti, zato zapeljuje drugega)
Po Freudu obstajajo trije poklici, pri katerih si vedno neuspešen:
o gospodar
o vzgoja
o analitik
Tem trem poklicem pa lahko dodamo še četrtega, to je poklic histeričarke (vzbujanje želje).
Moški in ženske drug v drugem iščemo zelo različne stvari. Moški se zaljubi v žensko zaradi njene partikulacije in okrog tega objekta želje zgradi fantazmo. Na drugi strani pa si ženske želijo izpostaviti tisto, kar mislijo, da je njihova posebnost v primerjavi z drugimi ženskami. To pa je za njih zelo težko, saj ne morejo ugotoviti kaj je tisto, v kar je njihov partner zaljubljen. Moški je povsem določen s falično funkcijo. Simbolna kastracija jim omogoča, da jim je dostopen zgolj posamezen seksualen objekt. Moški čuti manjko in zaradi tega se bo ukvarjal z dvema bistvenima vprašanjema:
 “Kateri objekt me lahko naredi za celega?” – v tem primeru išče žensko, ki ga bo dopolnila oziroma naredila za celega
 “Kaj je moja identiteta?” – pomembno je, da ga ženska ljubi zaradi njegovega družbenega statusa
Ženske imajo torej dostop do užitka, do katerega moški nimajo dostopa, to je do ženskega užitka. Ženska vsekakor rabi moškega, da izkusi falični užitek, ne rabi pa ga, da izkusi ženski užitek, to je v bistvu točka ženske samozadostnosti.
Če si moški želi nekega objekta, ki ga trenutni poseduje nekdo drug bo hitro uporabil silo, na drugi strani pa bo ženska to svojo željo raje zaupala nekomu drugemu. Moška želja je torej posedovanja, kar pomeni, da objekt postane pomemben šele takrat, ko postane objekt želje nekoga drugega. Značilnost takšnega moškega oziroma obsesivnega želenja je, da bi čimprej posedovali želeni objekt, s tem pa je tudi konec naše želje. Ženska ali histeričarka pa je na drugi strani precej bolj občutljiva za samo željo in želi ohraniti željo nedotaknjeno, torej jo ne posedovati. Obsesivec oziroma moški namenja posebno pozornost razmišljanju . Skuša pripraviti žensko telo, da bo spregovorilo, ter tudi poskuša razumeti žensko sporočilo. Meje našega telesa niso več biološke meje. Vrednost objekta ljubezni pa se kaže v tem, da se ljubezen ohranja toliko časa, dokler ljubljeni ne odgovori. Nekako prevladujeta dve obliki fantazme spolnega razmerja:
• Ženske/histeričarke → opice moškega spola, ki občujejo z ženskami
• Moški/obsesivci →fantazma ženske kot stroja (popolnoma programirana ženska, ki se povsem podredi moškemu)

PS: Nisem avtor tega teksta in naslednjih, ki so povezani s tem, to so interni zapiski, ki krožijo na FDVju.