Pri novejših teorijah ženskega velja omeniti prispevke treh ključnih strukturalističnih feministk, ki so pomembno vplivale na novejši pogled na področju ženskosti:

• Helene Cixous
• Luce Irigaray
• Julia Kristeva
•
Po 2. svetovni vojni se je prvi znašel na “barikadah” francoski feminizem. V Franciji je po 2. svetovni vojni prevladoval nekoliko bolj teoretsko usmerjeni eksistencializem, katerega je zagovarjal J. P. Satre. Ta prevlada je trajala do 60-tih let, ko pride do upora mladih teoretikov oziroma strukturalistov, med katere sodita med drugimi tudi La Kant in Foucault. Znotraj feminističnega gibanja za glavno teoretičarko tega feminističnega eksistencializma velja Simone Beauvoir, ki leta 1949 izda svojo knjigo z naslovom Drugi spol. V svojem delu trdi, da je bila ženskam v vsej dotedanji zgodovini odvzeta pravica do lastne subjektivitete, bile so zgolj objekt moških. Patriarhalna ideologija po njenem mnenju postavlja točno določene pozicije:

 ženska → imanenca (obsežnost v stvari)
 moški → transcendenca (nadčutnost)

Ženske po mnenju Beauvoirjeve same ponotranjijo vizijo sebe kot objekta, saj živijo v stanju neavtentičnosti, ki ga je mogoče preseči zgolj s povezavo feminizma in marksizma. Beauvoirjeva je prepričana, da kljub temu, da se moški skupaj z ženskami bojujejo na “barikadah” (upor v Franciji meja 1969), od njih pričakujejo zgolj gospodinjske, tajniške in seksualne usluge. Nov rod feminističnih teoretičark se posebno osredotoči na psihoanalizo, ki ji pripiše poseben pomen za zatiranje žensk v patriarhalni družbi. Osnovne ideje, ki jih novejše feministične teoretičarke zagovarjajo so:

 zavračanje feminističnega eksistencializma
 odvračanje od enakopravnosti z moškimi oziroma poudarjanje razlik med moškimi in ženskami (posebna pravica žensk je da cenijo ženske pravice)
 opiranje na teoretsko psihoanalizo (vir od koder črpajo: J. La Kant → naj počnemo še karkoli, želja že po svoji stvari ne more biti zadovoljena, ker ni nobenega objekta, ki bi nadomestil tisto, kar je izgubljeno)

Helene Cixous je trdila, da se vsa feministična razmerja ujamejo v mrežo binarnih opozicij, ki jih okoli sebe širi patriarhalna družba. Te binarne opozicije so oblikovane po osnovni hierarhiji moški – ženska (spodnja tabela).

MOŠKI ŽENSKA
mesec sonce
oče mati
um narava
akcija strast
logos fatos

Helene Cixous si predstavlja feministke kot ženske, ki hočejo moč v družbi. Z njimi se ne strinja, temveč zavrne željo po moči oziroma prevladi. Postavlja se v vlogo prerokinje, ki želi rešiti svoje ljudstvo. Svoje prepričanje gradi na utopični viziji, da je sprememba možna, zaželena, prav spodbujanje sprememb pa je naloga ženskega teksta. Žensko pisanje je dejanja upora proti zatiranju. V patriarhalni družbi so moški po njenem mnenju že naprej označeni kot zmagovalci. Ženska je manj vredna od moškega, saj je univerzalno razvrednotena; je zgolj posameznica ali pa je ni. Zagovarja potrebo po razvrednotenju logocentrične ideologije, ki poudarja odsotnost konkretnega in prisotnost simbolnega. Potreben je nov ženski jezik, ki bi razdrl obstoječ binarni sistem. Logocentrizem želi v povezavi s falocentrizmom (dominacija moškega spola) utišati žensko oziroma omogočiti ženskemu, da bi povedalo karkoli ženskega. Proti tako imenovanem falogocentrizmu je možen edino 1 način upora in to je, da ženske pišejo svoje tekste, v katerih si prizadevajo za razliko med spoloma in s tem spodnesejo obstoječo falogocentristično logiko. Širše prepričanje je, da je tekste možno pisati zaradi inherentne oziroma dvospolne narave ljubezni. Cixousova še posebej poudarja, da en del družbe, natančneje desnica, širi antiintelektualne in antifeministične vsebine.

Po mnenju Cixousove je torej potrebno razlikovati med moškostjo in ženskostjo oziroma med libidinalno ekonomijo, ki temelji na kraljestvu lastnega in libidinalno ekonomijo, ki temelji na kraljestvu darila.

 kraljestvo lastnega – Moški vrednosti sistemi so strukturirani glede na ekonomske lastnosti. Iz tega izhaja logocentrična lastnost, torej obsedenost s klasičnostjo, hierarhijo, sistematičnostjo, ki prevladuje predvsem v medicini, sodstvu, vojaški šoli in lingvistiki. Diskurz je v tem primeru rezultat moškega libidinalnega vlaganja (npr. vprašanje: Kaj je to?). Priča smo zmožnosti moškega gona po zapiranju v neke toge oziroma zaprte strukture. Moški torej deluje v načelu prilastitve, ki jo oblikovalo nek klasični strah moških, da bi same sebe videli oropane.
 kraljestvo darila - Za moško psiho je prejet dar zelo nevaren, saj si v trenutku, ko nekaj prejmeš odprt proti drugemu. Zaradi tega moški želi ta dar čimprej vrniti oziroma ne želi biti nikomur nič dolžan. Ženske pa so po drugi strani precej bolj radodarne, podarjajo brez plačila. Ženska daje, ker ne trpi zaradi bojazni pred kastracijo ali razlastitvijo.

Ključna moč ženskega se po prepričanju Cixousove skriva v vprašanju moči nad samim seboj. Ženska je povezana v nekem dualističnem razmerju jaz – ti, oziroma v razmerju osvobajanja:

 mati – hči
 prerokinja – učenka
 učiteljica – študentka
 lezbično razmerje

Luce Irigaray razvije žensko filozofijo ženskega. Za razliko od Helene Cixous simbolni ravni zna ločiti spol, zavrne poimenovanje spola kot nečesa atomskega. Spol je torej na simbolni ravni nosilec pomena. V falogocentrizmu struktura subjektivnosti ženske temelji na nekem privilegiranem označevalcu, ki je struktura moške subjektivnosti. V središču te strukture moške subjektivnosti je falos, medtem, ko je za strukturo ženske družbe značilen ojdipovska struktura (pretirana navezanost na mater). Subjekt v vsakem primeru zavzame moško pozicijo v svojem diskurzu in s tem prevzame identiteto. Ojdipovski kompleks ponuja subjektu zgolj 2 možnosti:

 zavzame moško pozicijo (postavi se na mesto očeta, želi občevati z materjo)
 zavzame žensko pozicijo (postavi se na mesto matere, želi občevati z očetom → elektrin kompleks)

Tisto bitje, ki se v ojdipovem kompleksu uvrsti na žensko stran je bitje, ki želi biti želeno oziroma ni sposobno imeti lastne želje. Razrešitev ojdipovega kompleksa se skriva v tem, da se moški odpove svoji materi. V tem primeru so ju dostopne vse druge ženske. Pri moških torej drugo telo predstavlja nadomestilo za materino telo.
Podoba ženskega spola je kot trdi Iragarayeva podoba luknje. Pri dekletih gre namreč za identifikacijo s podobo kastriranega telesa, medtem ko se pr fantkih njihova identiteta izgrajuje v perspektivi nekega jaza, ki se vidi kot popoln; pri dekletih pa v perspektivi nekega jaza, ki mu nekaj manjka. Dečki na eni strani imajo falos, medtem ko deklice na drugi strani iščejo falos. Falos sam po sebi nima nobenega pomena, je zgolj označevalec oziroma simbolno jezikovno dejstvo, daje pa pomen drugemu. Falos torej nastopa kot objekt, razlog želje (objekt razlog želje uteleša falos). Ločnica moški – ženska je zgrajena na binarnem razmerju. Gre za razmerje med moškim faličnim telesom in ženskim kastriranim telesom oziroma za kulturno pogojeni drži moškega subjekta drže proti ženskemu objektu drže. Dekle sicer tudi želi, ampak je njena edina želja falos; želja po penisu se kasneje transformira v željo po otroku. Če ženska želi ugajati moškemu se mora poistovetiti z njegovo materjo. V razmerju mati – hči se dekle, ki vstopi v materin kompleks, odpove materinemu telesu. Ljubezen do matere nadomesti s sovraštvom do nje, postane njena tekmica. Psihoanalitik Freud je dejal, da je deklica v bistvu majhen mož, šele kasneje se vzpostavita socialna identiteta in spolna drža. Ženska pozicija je tista pozicija, čigar telo je uporabljeno za to, da je moški subjekt sposoben uresničiti svoje želje.
Feministke in Irigarayeva torej poudarjajo, da se deklica oblikuje ob ojdipovski krizi oziroma ob dojemanju pomanjkanja. Irigarayeva trdi, da je feministično gledanje projekcija moškega strahu pred kastracijo, naj bi šlo za podporo moške psihe. Za moške pa je že (p)ogled falična oziroma sadistična dejavnost. Ženska postane mazohistična žrtev. Mit o Ojdipu odseva strah pred kastracijo, saj oblast enači s pogledom. Že iz zgodovine je znano, da kdor je slep, ne more biti vladar.

Hommosexualite (Homo = isto, moško)

Irigarayeva poudarja, da so vse teorije subjekta prilagojene moškosti. Ženske so ujete v logiko patriarhata, v vlogo objekta. Ker žensko ni isto kot moško, je ženskost za moške nerazumljiva. Zato se pojavijo zahteva ženskam, da postanejo posnemovalke. Hommosexualite je torej logika istega. Mističarke v srednjem veku uživajo v podobi žensk, ko uživajo v vlogi Kristusa. Ženska se ne smejo enačiti z moškimi, potreben je razdor patriarhalnosti. Način osvoboditve ženske so torej skriva v pretiranem posnemanju moškega diskurza.
Ženska na tržišču uporabi marksistično analizo blaga. Po kapitalistični logiki postane ženska iz uporabne v menjalno vrednost. Upor (npr. evolucija, inovacija) se na področju kapitala utilitarizira. Vsaka točka realnega (npr. kubanska kriza) postane stvar kapitala, oziroma se ekonomizira (npr. majčke s Che-jevim obrazom). Ženski Moško ugodje je poenoteno s ? . Ženski spol pa ni enoten, temveč ima več delov. Zaradi tega je tudi ženski užitek mnogoter, neskončen. Ženski diskurz ne daje prednosti pogledu, temveč dotiku. Že pri starih Grkih se razvije ženska kultura zakrivanja intimnih predelov. Irigarayeva je mnenja, da je ženska spolnost inkluzivna, saj ji ni potrebno izbirati med užitki, ampak ima lahko oboje. IE PARRAIRE FEMME so tako imenovane ženske skupine pogovorov, njihova vsebina pogovorov se spremeni ob prisotnosti moškega. Ženska je z govorico vpet v materialnost obstoja. V družini prevladujejo moški patriarhalni odnosi, kar predstavlja same oblastne strukture, zato je po mnenju Iragarayeve potrebno preoblikovati koncept oblasti.
Julia Kristeva se ukvarja z analitsko diskluzivnostjo moških in žensk. Geste imajo različen pomen glede na to ali jih uporabijo moški ali ženske. Moški namreč skačejo ženskam v besedo, ženske pa predstavljajo utišano skupino. Struktura besedila favorizira moške, ki imajo nadzor nad jezikom, prevlada žensk je torej zgolj navidezna, razen v fazi maškarade, torej kadar so v službi moškega. Odvija se nekakšen spopad znotraj patriarhalnosti. Feministke navadno imenujejo svet s svojimi besedami, v katerih poudarjajo, da je moška racionalnost (red, razum, enotnost, lucidnost) mogoča zgolj ob izključitvi ženskosti (iracionalnost, fragmentizem, kaos). Ne gre za ? ampak za simbolne menjave pozicij (moški→ ženska; ženska→ moški)in čisto moškost ali čisto ženskost. Kristeva poudarja, da naj bi ženske spodkopale falogocentrični družbeni red in naj bi se združile z vsemi drugimi zatiranimi v tej patriarhalni družbi.

Obstajata dve dolžnosti:

1.) poistovetenje z materjo
2.) poistovetenje z očetom (ženska, ki identiteto izpelje iz stega spolnega reda, razrahlja ? tradicionalne ločenke)
Ženske so predstavnice teme in kaosa, hkrati pa jih povzdigujemo. Priča smo problemu med razmnoževanjem ter užitkom, ki ga favorizira teorija obvladovanja.
V okviru političnega programa se je boj žensk povezal z vsemi zatiranimi. Paradoks se skriva v dejstvu, da so ženske v središču in hkrati tudi marginalizirane. Rojstvo kot moški ali ženska naj bi določal subjekt v odnosu do moči. Obstajal naj bi kod spolnih znakov, ki ne bi več diskriminiral.

Švedski odgovor

Švedska ima zelo vzorno zakonodajo. Na primeru Švedske gre za vprašanje kako razmišljati o drugačnem moškemu oziroma za drugačno poimenovanje moškega. Gre za način vrnitve v dom, oziroma boj med spoloma v katerem imajo ženske prednost v tolmačenju. Moške torej skušajo doseči, da bi ta vrnitev ne potekala pod ženskimi pogoji. Želijo si vrnitve nasilne patriarhalnosti, kar se odraža v vedno večji stopnji nasilja. Moški zavračajo pomehkuženost in si prizadevajo za moški razvoj svojega telesa, s tem imajo oblast nad samim seboj. Zlo obstaja v vseh človeških bitjih in je enakomerno razporejeno. Na eni strani je moško nasilje spektakularno, na drugi strani pa je žensko nasilje prefinjeno. Pri moških gre za monopolizacijo fizičnega nasilja, moški so torej tisti, ki si pridobijo nadoblast (moški vodijo vojne). Pri moških gre za zavračanje skupne moške krivde, ker je krivda vedno na strani posameznika, ki si zasluži individualno sodbo. O pozitivni moškosti lahko govorimo o primeru, kadar so bili moški osvobojeni iz verig, tirani.
Obstajata dve potovanji moških:
- potovanje apostola Janeza, pri katerem gre za osvojitev ženskega pola, ki ga nosi v sebi, če si ne želi končati v mačizmu
- ter potovanje Janeza Krstnika, pri katerem gre za potovanje v svojo lastno moškost, brez tega obtiči v lastni ? velikega moškega
Kristeva je pomagala vzpostaviti mačističnega moškega. Ženska je videna kot služabnica oziroma sokoordinatorka moške piramide oblasti. Že sam Bog je moškega spola in ima vrsto elementov moči kot so npr. kralj, razsodnik, oče itd. Ženske so negativ moških. Že Jezus je trdil, da je moč skušnjava, ki jo je potrebno zavreči. Kot moški ne moremo bojevati ženskih bitk, lahko pa jim ne stojimo na poti. Moški nimajo svojega besednjaka, ker bi se pogovarjali zgolj o občutkih. Tveganje za ponos je pri moških zelo veliko; gre za produkcijo avtoritarnih očetov, kar se lepo odraža v švedskem modelu vzajemnega starševstva.
Prava diskriminacija se rojeva že v sami družini. Ženske imajo zgolj malo možnosti, da zasedejo v družbi položaje, ki imajo vpliv. Ženske so kritične oziroma previdne ob sprejemanju novih izzivov. Pojavijo se nove vloge moških, kar pomeni večjo delitev družinskih bremen oziroma gospodinjskih bremen. V tem primeru gre torej za usklajevanje službe in doma oziroma za večje obveznosti moških doma. Statistike kažejo da od kar so moški bolj doma, je za ženske manj nevarno na ulici. Moške vrline so:
 občutek za tveganje
 odpor proti nasilju
 preseganje samega sebe
V primeru nasilja pri moških ne gre za gensko predispozicijo. Moški se vrača, kar pomeni, da se v iščoči moškosti vrne domov (oziroma ostane doma), kjer “vrne udarec”. Potrebno je prekiniti s prikazovanjem razlike na podlagi fizičnosti. Moški neuspeh kompenzira z ekspanzionizmom. 20. stoletje je napolnjeno z moškimi fantazmami o moških in ženskah (vloga agresije, periferna figura itd.). Ženska v bistvu predstavlja zgolj oporo moškemu.

Bela in rdeča ženska

Rdeča ženska kastrira, vzbuja strah ter spodbuja seksualno potenco in tveganje z večjo nagrado. Je nevarna koristolovka, ki moške vodi v propad. Zato je potrebna hitra prekinitev razmerja s tako žensko, potrebno jo je izbrisati (moška projekcija sebe). Bela ženska pa je brezspolna ženska (nima spola), ki jo simbolizira lik Device Marije, je mati oziroma sestra, dobra ženska. Ne kastrira, ampak ščiti. Primer brezspolne ženske je marmornata maska v galeriji angelov. Bela ženska je blaga, se razdaja. Idealizacija je pri njej vedno tudi oblika ubijanja, saj si z njo jemlje življenje. Ni seksualne refleksije nanje, ampak je obravnavana skozi fx zakona. Poroka pri beli ženski nadomesti zaljubljenost in nima ničesar s seksualno zadovoljitvijo.
Moški teror 20. stoletja je uperjen proti ne belim, nevarnim ženskam. Ženska redukcija je usmerjena na joške in rit. Ravno rit je cilj napada, materinstvo pa je izvzeto. Pojavi se preprečitev strahu pred kastracijo oziroma poskus izognitve fantazmatskega obstoja penisa. Obstaja težnja po oddaljitvi od ženske ter njeni podreditvi ter tudi moški strah pred ženskostjo. Ženske za moške predstavljajo trofeje. Ženska je bila vedno teritorij moške želje, gre za povezavo med moškim načinom življenja ter izvajanjem nasilja. Dejstvo, da ženska ni več objekt moške želeje pa predstavlja zmanjšanje dela moške posesti.
V primeru žensk gre za dvospolnost, saj so hkrati bele in rdeče. Depersonalizirano žensko se meri po fantazmi ženskosti. B. Brecht je mnenja, da naj razmerje med moškim in žensko traja približno 2 leti, nato pa naj se vzpostavi novo razmerje. Za moške 20. stoletja predstavlja dejstvo, da je pravi moški, edino obliko življenja. Pravi človek je torej “človek od zgoraj”, saj vse dobro pride od zgoraj. Ideologija fašizma je vsebovala ogromno ritualov moške fasade kot so npr. falus, zastave, uniforme, pozdravljanje itd.