Spet sva pohajkovala. Tokrat na Nizozemskem in Belgiji. 6 luštnih dni.
Tja z avtom, nazaj z letalom.
Uživancija.
Hvala Mitju in Tini. Za povabilo, za vse.
V spominu ostajajo mlini na veter, padajoča Berta (tako smo poimenovali Garminov GPS), tulipani (Moni še zdaj ni pozabila…), cokli, siri, dobra večerja, pogovori, razmišljanja, kebab (še zdaj sem prepričan, da smo jedli podgane, majke mi), lepe hiše in še velik posebnih in nam pomembnih trenutkov.

Z vami delim del popotovanja, zadnjega dne ni notri, saj je tekst pisana na izhodu B28, Bruselj Ljubljana.

Ob vsem pa se mi poraja sledeče razmišljanje. Kako dolgo potovati? Ponavadi si natrpava urnik, sva na lokaciji dva, tri dni, vidiva najpomemnejše, domov prideva polna energije, a utrujena. Že res, da 6 dni ne more dati tistega res pravega vzudšja, zato rabiš vsaj 3 mesece. A vendar je 6 dni dovolj, da si privoščiš malo počitka, pokukaš na lokalno tržnico, preveriš kaj delajo sosedi, okusiš lokalno hrano (matr tistmu tipu v Amsterdamu, sej sem že napisal, po mojem nam je dal v kebab podgane in nam to zaračunal več kot bi plačal v Ljubljani za dobro večerjo) in zaideš po nakupih (Moni ma pa nove čevlje + še en kup stvari, za katere imam prepoved objave…).

Mlin na veter. Čista idila.

Za spomin.

Pristanišče Delft.

Na obisku v coklarni.

Siri in cokli. Pure Holland!

Veter v laseh. V ozdaju veliki most v Rotterdamu.

Utrecht.

Šefici.

Mi 4. En hoče biti labod. Kao.

Ko bomo veliki.

Ko bomo bogati.

Na delu v domačem okolju.

Samo On mi še lahko pomaga…

2.1. spet greva. JAO ME! Ljubo doma, kdor ga ima. Ni nam lahko. Sploh, če moramo jesti škampe in nam teče po roki smetana od vaflov. (interno…)