Študiram mednarodne odnose in po svoje me tudi ta tema zelo zanima, čeprav je drugačna od tem, ki jih omenjam na blogu. O tem, če sem izbral napačen študij, teče nekaj debat, prepričan pa sem, da bom lahko z različnimi podiplomskimi študiji prišel do meni želenega formalnega znanja iz različnih področij.
Nikoli ne reči nikoli, pravijo. Mogoče pa čez 10 let berete moj blog na temo MO (mednarodni odnosi), ko bom sedel na odgovorni in vodilni funkciji v ….
Tu in tam bom objavil kakšen članek, ki bo povezan s fakulteto, seveda pa bo predvsem povezan z blogom. Prepričan sem, da se v Sloveniji preveč obremenjujemo, predvsem z lastno zgodovino. Lahko bi več razmišljali o sodelovanju.
Tako se mi je o preambuli Ustave RS zapisalo:

Leto 1991 je bilo vsekakor zgodovinsko, vsaj v pogledu novejše zgodovine. Del osamosvojitvenega procesa je tudi pisanje ustave in na skupščinski seji 23. decembra 1991 je Državni zbor ratificiral Ustavo Republike Slovenije, ki je razdeljena je v deset delov:

1. Splošne določbe
2. Človekove pravice in temeljne svoboščine
3. Gospodarska in socialna razmerja
4. Državna ureditev
5. Samouprava
6. Javne finance
7. Ustavnost in zakonitost
8. Ustavno sodišče
9. Postopek za spremembo ustave
10. Prehodne in končne določbe

Slovenci smo spreminjali ustavo trikrat. 14.julija 1997 je bilo tujim državljanom dovoljen nakup nepremičnin v Sloveniji. Ta sprememba ustave je bila posledica Španskega kompromisa, ki je omogočil približevanje Slovenije Evropski uniji. 25. julija 2000 je bil proporcionalni sistem zapisan neposredno v ustavo, da bi se izognili pravni praznini, ki je nastala po tem, ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da mora zakon o volilnem sistemu, ki ga bi sprejel Državni zbor, upoštevati relativno večinsko mnenje, izraženo na referendumu o volilnem sistemu. 7. marca 2003 se je ustava spremenila zadnjič, da je omogočila vstop Slovenije v EU in NATO.
Ustava Republike Slovenije se začne s preambulo.

Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije

Če se lotimo analize vrednot, vidimo, da so v preambuli omenjene sledeče:
samostojnost, neodvisnost, človekove pravice in svoboščine in pravica do samoodločbe. Avtorji Ustave omenjajo v preambuli tudi samobitnost in državnost, ki sta se očitno v tistih časih uvrščali visoko v hierarhiji pomembnih vrednot.

Ko delamo analizo preambule, jo moramo gledati predvsem skozi prizmo takratnega časa. Upam si trditi, da bi bila danes napisana drugače.
Očitno je bila v tistih časih samostojnost in neodvisnost višja vrednota kot človekove pravice in svoboščina. Logična posledica tistega časa, povsem sprejemljiva poteza.

Sprašujem se, če bi lahko trdil, da je zgodovina nekaj, kar že malce obremenjuje naš narod? Že res, da bi moral biti vsak narod na svojo zgodovino ponosen. Vsekakor tudi Slovenci. Upravičeno!

Vendar lahko pri pretiranem obremenjevanju z zgodovino hitro odpiramo stare, še nezaceljen rane in s tem zaviramo razvoj. Zgodovina in njena dejstva, ki govorijo o večstoletnem boju za narodno osvoboditev, so pomembna tema preambule Ustave RS.

Sprašujem se, verjetno neupravičeno in cinično, če je ravno slovenska majhnost in zatrtost kriva za poveličevanje zgodovinskega boja. Je res potrebno ravno besedo boj takoj poudarjati v preambuli, ki govori o tem, da naj bi Ustava temeljila tudi na temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah. Po vsej verjetnosti bi avtorji zagovarjali, da beseda boj v tem kontekstu izraža odločenost in željo, ne klanja in pobijanja, a bojim se, da boji, takšni in drugačni v zgodovini Slovenije vse preveč obremenjujejo našo sedanjost.

Če bi osebno pisal preambulo, bi vanjo vključil besede sodelovanje, povezovanje, ki sicer danes zvenijo kot drnovškoizem, če bi si sam izmišljeval izraze, vsekakor pa dišijo/smrdijo po New Age časih.

Naj! Po mojem skromnem mnenju je veliko bolje, da bi danes govorili o povezovanju in sodelovanju, kot pa da nas pestijo domobranci in partizani, rešujemo in se predvsem obremenjujemo s polpreteklo zgodovino, namesto da bi nas zanimala bodočnost. Priznam, da dvomim, da je ravno kriva za te stvari preambula Ustave Republike Slovenije, a vsekakor je lahko to seme, ki kasneje vzklije.

Sedaj bodo šli spet vsi pokonci in dokazali, da je res škoda govoriti o bojih.
Ne, nisem nehvaležen mulc, ki ni ponosen na zgodovino Slovenije. Ponosen in vesel sem, da so se različni moji sorodniki borili za našo svobodo, to cenim in spoštujem. Odgovorno se obnašajmo do spomenikov, a ne izgubljajmo s tem preveč energije. Osredotočimo se na prihodnost. Je možno, da lahko ljudje, ki so se borili en proti drugemu, danes sodelujejo?

To je dosežek, to je tisto, kar rabimo.

Ja, mogoče res ni pametno, da o teh temah piše mulc, ki se ni nikoli boril in v svojih rokah ni držal puške. A vendar sem to zapisal, ker še vedno bolj navijam za sodelovanje, kot obtoževanje. Se bom boril, z besedo, ne s puško!