Imeniten zapis izpod peresa Edwarda de Bona.

Edward de Bono (1933) je po izobrazbi zdravnik in psiholog. Toda spoznanja teh dveh področij so ga vodila, da se predstavlja preprosto kot mislec. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje je namreč vodilna svetovna avtoriteta s področja kreativnega razmišljanja in neposrednega učenja razmišljanja kot spretnosti. Prihaja iz Malte, a živi po vsem svetu, predava svetovnim politikom, gospodarstvenikom in znanstvenikom, je živa zakladnica anekdot, šal in informacij ter lastnik štirih otokov (v Benetkah, na Irskem, v Avstraliji in na Bahamih), a še vedno neverjetno skromen, deloven in discipliniran človek.
Napisal je 62 knjig, ki so bile prevedene v 37 jezikov. Štiri od njih tudi v slovenščino. Zadnja med njimi je Šest klobukov razmišljanja, ki jo je izvirno izdal že leta 1985. Dvajset let kasneje je izšla pri založbi New Moment. Kot predavatelj je bil povabljen v 54 držav. Dvakrat je obiskal tudi Slovenijo, saj je bil gost kreativnega srečanja Ideas Campus, ki vsako drugo leto poteka v Piranu. Namen srečanja je ustvariti okolje za inspiracijo in motivacijo idej. Dr. de Bono – kot ga vsi kličejo – je natančno eno uro v popolni tišini sedel na odru gledališča Tartini za grafoskopom, risal ilustracije svojim besedam s šestimi barvnimi flomastri na neskončno folijo ter preprosto, razumljivo in duhovito razlagal, kako generirati ideje.
Pravzaprav piše software, programe – toda ne za računalnik, s tem se že leta ukvarja desettisoče ljudi, temveč software za človekove možgane – tega že 2.500 let niso razvijali. Njegove metode so izjemno razširjene, v Venezueli se vsak otrok uči razmišljanja 2 uri na teden, pravkar so ta predmet uvrstili v kurikulum Združenih arabskih emiratov, v Avstraliji je v 60 % šol, v Kanadi v 40 % šol, v Indiji preko televizorja poučuje milijon učiteljev istočasno… V Sloveniji ga komaj poznamo.

MOŽGANI SO NAREJENI, DA SO NEKREATIVNI

Kako biti kreativen? Predstavljajte si, da se skupina ljudi odloči iti v mesto. Dovolj je, da so sprejeli odločitev, saj obstajajo ceste, kažipoti in avtomobili, do mesta ni težko. Toda če se ista skupina ljudi odloči, da bo preplezala goro, sama odločitev in postavitev cilja nista dovolj. Naučiti se morajo plezati. Enako je s kreativnostjo. Ni dovolj reči: »Želimo biti kreativni.« Naučiti se moramo, kako to doseči.
Enako kot pri fantu, ki hoče do dekleta v zgornjem nadstopju, vhodna vrata pa so zaklenjena. Nič mu ne pomaga imeti veliko srce, dosti energije, željo, cilj in izkušnje, reši ga lahko samo lestev. Lestev je orodje. Takšno orodje potrebujemo tudi za izboljšanje našega razmišljanja z vidika kreativnost, raziskovanja in zaznavanja, kajti navajeni smo razmišljati tako, da analiziramo, ocenimo in argumentiramo – kar je dobro, ni pa dovolj.
Razmišljanje je namreč spretnost, ki jo lahko razvijemo. Sploh ni povezana z inteligenco. Odnos med inteligenco in razmišljanjem je podoben odnosu med avtomobilom in voznikom. Konjska moč avtomobila je njegov potencial, tako kot je inteligenca potencial človeškega uma. Toda kako se bo avto obnesel med vožnjo, ni odvisno samo od njega, ampak predvsem od voznika. Razmišljanje je veščina, ki uporablja potencial naše inteligence.
Da bolje ponazorim to razmerje, naj povem, da sem govoril s skupinami zelo inteligentnih ljudi, tudi Nobelovim nagrajencem. Čisto vsak v sobi je dobil Nobelovo nagrado. Ko pa sem jih vprašal: »Kako bi vi rešili problem parkiranja v mestu?« njihovo razmišljanje ni bilo pretirano dobro. Spoznajo se na svoje področje, ne znajo pa razmišljati tako, da bi generirali ideje.

Kako lahko sestavimo orodje za razmišljanje? Izdelamo ga lahko samo tako, da razumemo sistem, v našem primeru delovanje možganov. Naj navedem primer iz svoje medicinske prakse. Zdravil sem ljudi, ki so morali vse svoje življenje preležati. Čim je tak bolnik vstal, je omedlel. Razmišljal sem in preučil sistem njihovih ledvic. Ko smo jim dvignili zglavje postelje za 10 cm, so ledvice dobile ravno prav krvi za svoje delovanje. Bolniki niso potreboval ne operacije ne zdravil za normalno življenje.
Že leta 1961 sem na podlagi svoje zdravniške izobrazbe izdal knjigo The Mechanism od Mind (Mehanizem uma). Murray Gell-Mann, Nobelov nagrajenec leta 1969 za odkritje kvarkov, je ugotovil, da sem o kaosu in kompleksnosti govoril precej, preden so to področje odkrili matematiki.

Torej, kako delujejo možgani? Zjutraj se zbudite in si rečete: »Imam 11 kosov oblačil. Na koliko načinov se lahko oblečem?« Če vzamete računalnik, ugotovite, da obstaja 13.916.900 načinov. Enajst možnosti za prvo oblačilo, deset možnosti za drugo in tako naprej. Če bi se vse svoje budno življenje oblačili v vsako od različic za eno samo minuto, bi potrebovali 76 let življenja. Če bi možgani delovali tako, bi bili neuporabni. Zato moramo biti hvaležni, da so možgani narejeni tako, da so nekreativni. Vsako vhodno informacijo organizirajo v rutinski vzorec. In tako ustvarjajo stabilne vzorce za stabilno okolje. Zato se zjutraj zbudite in pomislite: »Tako se ponavadi oblačim,« in se oblečete.

Kako lahko potem sploh kaj ustvarimo? Zamislite si dva različna informacijska sistema. V enem primeru imamo brisačo in skledo s črnilom. Z žlico prenesemo črnilo na brisačo in za seboj pustimo madež. Pa še eden in še eden. To je tipičen pasivni sistem. Če pa vroče črnilo špricamo na želatino, nastane vdolbina. Če ponovimo, nastane večja vdolbina. Na koncu lahko dobimo cel kanal na površini želatine. Enako se dogaja z možgani. Informacija spremeni sistem, ta postane samo-organizacijski. In samo-organizacijski sistemi vedno delajo vzorce. Vzorci pomenijo, da je v vsakem trenutku gibanje v eno smer večje kot v drugo. Torej so vzorci asimetrični.

Humor je na primer odvisen ravno od samoorganizacijskega sistema, ki dela asimetrične vzorce. Naj za primer povem šalo: Moški umre in pride v pekel. Hodi okoli in sreča starega prijatelja, ki mu na kolenih sedi prelepa mladenka. »Si prepričan, da je to pekel, kajti ti si videti prav srečen?« ga vpraša. »O, ja, je pekel, jaz sem njena kazen.«
Ali še ena: Blondinka se krega s svojim možem. Obupana si pristavi pištolo k glavi. Mož se začne smejati. Blondinka mu zagrozi: »Jaz se ne bi smejala na tvojem mestu. Ti si naslednji.«
Pri humorju in kreativnosti gre za izstop iz navade, rutine. Po naših izkušnjah nam neko zaporedje dejanj ali besed da že utrto pot. Toda obstajajo še druge poti. Z navadnim razmišljanjem do njih ne moremo, z lateralnim pa. Ko pridemo do tja, se nam zdi samo po sebi umevno in logično. Vsaka vredna ideja se nam zdi logična, potem ko smo jo prepoznali. In že 2.500 let mislimo, da če je ideja logična, ne potrebujemo kreativnosti. Čista bedarija! In v to smo verjeli 2.500 let, ker nismo razumeli, kako je lahko nekaj hkrati logično in nevidno.

GRŠKA BANDA TREH

Zakaj 2.500 let? Naše razmišljanje so oblikovali Sokrat, Platon in Aristotel. Sokrat se je zanimal za argumente in dialektiko. Platona je zanimala resnica, saj je pod Pitagorovim vplivom mislil, da če obstaja absolutna resnica v matematiki, obstaja v vsem. Mimogrede, Platon sploh ni verjel v demokracijo, imel jo je za neumen sistem, saj je atenska demokracija močno obdavčevala njegovo družino, ki so bili bogati veleposestniki. Aristotela pa je zanimala kategorizacija, predalčkanje. Na primer, verjel je, da imamo moški več zob kot ženske. Čeprav je bil dvakrat poročen, nikoli ni preštel zob nobeni ženi. Ni rabil, saj je vedel. Kako? Zato ker imajo žrebci več zob kot kobile, je postavil princip, da imajo samci več zob kot samice. To je bilo lažje kot šteti zobe svoji ženi. Mogoče jima je smdelo iz ust.
Še danes razmišljamo na njihov način. Dogodek analiziramo, identificiramo nastalo situacijo in priskrbimo standarden odgovor. Podobno kot zdravnik, ki sprejme otroka s srbečico. Razmišlja, da je lahko samo alergija na hrano, reakcija na sonce ali ošpice. Naredi preizkave, pogleda zgodovino bolezni, in če se odloči, da so ošpice, ve, kako bo potekala bolezen, kateri so možni zapleti in kako zdraviti. In vse naše izobraževanje poteka tako: analiziranje, identificiranje običajne situacije in zagotavljanje običajnega dogodka.

Ali je to slabo? Ne, odlično je, tako kot je prednje levo kolo avtomobila odlično. Z njim ni nič narobe, samo ni dovolj. Nikoli nismo zares razvili drugih vidikov razmišljanja: načrtnih, kreativnih, zaznavnih. To pa zato, ker so grško filozofijo, ki je v Evropo prišla preko Arabcev in Španije, prevzeli v šolah, ki jih je vodila cerkev. Cerkev ni potrebovala konstruktivnega razmišljanja, saj je bilo vse podano v obliko dogem. Cerkev je potrebovala samo logiko, resnico in argumente, da dokaže zmoto heretikov. In to je postala kultura Zahodnjaškega razmišljanja.
Od grške bande treh, kot jim rečem (GG3 oz. Greek Gang of 3) smo dobili navado argumenta. V politiki, na sodiščih, povsod uporabljamo metodo dveh ljudi, ki se kregata. Kar je izjemno neučinkovito. Predstavljajte si na primer sodišča. Tožilec ne bo odvetniku povedal za nekaj, kar bi osvetlilo primer in odvetnik ne tožilcu. Ne želita raziskati primera, želita zmagati. Argumentiranje je neučinkovito tudi, ker zahteva podano mnenje na samem začetku. Morda to mnenje v toku argumentiranja spremenite, običajno pa ne. Pri raziskovanju primera najprej razmišljate in si mnenje podate na koncu. In še en dokaz neučinkovitosti: prepirate se ali je A ali je B in torej ne vlagate nobene energije v raziskovanje možnosti C, D ali E. Argumentiranje je vezano na zmago ali poraz, napad ali obrambo, na bahanje, razkazovanje in ego.

Kaj namesto argumentiranja? Leta 1985 sem razvil paralelno razmišljanje. Se pravi, namesto da se A in B kregata, A in B razmišljata vzporedno in sodelujeta, ter pri tem spreminjata smeri svojega razmišljanja. Predstavljajte si, da imate štiri ljudi, ki gledajo na hišo vsak iz svojega konca in se kregajo, da je njen ali njegov pogled na hišo najlepši. Pri lateralnem razmišljanju pa vsi skupaj obhodijo hišo in istočasno razmišljajo o vsakem njenem delu.
Da bi to sinhroniziral, sem za simbol postavil klobuk. Ko rečemo razmišljanje, si na glavo poveznemo določen domišljijski klobuk. Od tega, kateri klobuk si damo na glavo, je odvisno, v katero smer razmišljamo. Ko uporabljamo to metodo, morajo vsi v skupini nositi enak klobuk, torej morajo vsi razmišljati na enak način o enaki zadevi. Tako vsi uporabljajo svojo inteligenco in izkušnje istočasno in ne eden proti drugemu. Količina idej se pomnoži, časi sestankov pa precej zmanjšajo.

Šest klobukov razmišljanja

Glavna ovira razmišljanju je zmeda. Preveč stvari želimo naenkrat. V nas se gnetejo čustva, informacije, logika, upanje in kreativnost… Kot če bi žonglirali s preveč žogicami. Rešitev? De Bono proces razmišljanja razčleni na ‘šest klobukov razmišljanja’:

BELI KLOBUK: je nevtralen in objektiven, zanimajo ga dejstva in številke

RDEČI KLOBUK: je povezan s čustvi, občutki in intuicijo
Pred prvimi volitvami v Južnoafriški republiki so me prosili, da bi vodje Komiteja za mir, katerih naloga je bila reševanje lokalnih problemov, naučil metode šestih klobukov. Oni so mnogokrat začeli svoje sestanke z rdečim klobukom, da bi ljudem dali možnost, da najprej izrazijo svoja občutja in čustva.

ČRNI KLOBUK: je previden in pazljiv, klobuk ‘hudičevega odvetnika’

RUMENI KLOBUK: je sončen in pozitiven, ukvarja se s koristmi in vrednostmi
Tega se v našem izobraževalnem sistemu ne učimo skoraj nikjer, ljudje najpogosteje poudarjajo samo črn klobuk (kaj je narobe, kaj ne bo delovalo), toda če ne znamo videti koristi lastnih idej, je kreativnost zapravljanje časa.

ZELENI KLOBUK: je povezan s plodno rastjo, kreativnostjo in novimi idejami in možnostmi
Pred dva tisoč leti je bila kitajska tehnologija znanstveno in gospodarsko daleč pred zahodnjaško. Če bi tako nadaljevali, bi bili danes brez dvoma glavna svetovna velesila. A se je njihov napredek končal. Najpogostejša razlaga je, da kitajski učenjaki niso razvijali hipotez, sistema možnosti in predpostavk. Brez tega pa ključni del procesa razmišljanja ne more delovati. Zanimivo je, da se nekaj podobnega dogaja danes v Zahodni civilizaciji. Mislijo, da je dovolj imeti informacije, češ da bodo one oblikovale strategije.

MODRI KLOBUK: je hladen, barve neba, nad vsemi ostalimi – klobuk organiziranja

Kdaj pa ima argumentiranje smisel? Skoraj nikoli, razen morda, kadar se sprašujemo, ali se je nekaj zgodilo ali ne.

KREATIVNI IZZIVAJO IN PROVOCIRAJO

O tem sem prvič pisal leta 1971. Ohlapno gledano obstajajo tri vrste orodij.
Prvo je izzivanje. To pomeni, da hodimo v neko smer in si na na pot postavimo oviro. Lahko da si rečemo: »To je čisto v redu, morda najboljše, morda celo edino možno, toda ovirajmo se, da poiščemo še druge smeri.« Naj povem primer iz začetka 70. let, ko sem delal za Shell Oil. Rekli so, da lahko nafto črpajo iz vrelca samo vertikalno. Seveda sem jih izzval: »Črpajmo jo horizontalno.« In seveda so rekli, da je nemogoče. Toda vseeno so poskusili, nastala je nekakšna slamica, ki pod pravim kotom izpod zemlje črpa nafto. Danes tako delajo vsi, saj je dobijo 3 do 6 krat več. Norveški Statoil ima celo slamico, ki se razteza 10 kilometrov pod zemljo. To bi lahko naredili že pred 50 leti, toda ker so bili čisto zadovoljni, nobeden ni želel zapreti običajne poti in izzivati.

Pri drugem orodju kreativnosti gre za povzemanje koncepta. Če izvlečemo bistvo koncepta, lahko najdemo mnogo poti. Naj vam dam spet en majhen resničen primer. Nekoč me je v Avstraliji župan manjšega mesteca vprašal, kaj naj naredi s problemom parkiranja v mestu, ker tisti, ki se v službo vozijo od daleč, zjutraj zaparkirajo parkirišča za ves dan. Parkirne avtomate je verjetno drago kupiti in vzdrževati. Ugotovil sem: »Kaj je koncept parkirnih avtomatov? Da čim več ljudi zasede eno parkirno mesto. Namesto, da tam parkira en avto, želimo, da se jih zvrsti 30, 40, 50. In tako sem predlagal, da lahko ljudje parkirajo brezplačno – pod pogojem, da pustijo prižgane luči avtomobila. Pod tem pogojem hitro tečeš v trgovino in nazaj do avtomobila ter spet odpelješ, da ne izprazniš akomulatorja. Ko enkrat spoznaš koncept, lahko najdeš druge, morda boljše poti.
Naj dam še en primer. Kitajska ima ta trenutek 100 milijonov žensk premalo. Zato, ker so pred leti sprejeli politiko enega otroka. Ker pa družine želijo imeti fantka – kajti deklica, ko odraste, se poroči in preseli v moževo družino, ne skrbi več za svoje starše, ampak moževe – punčke abortirajo, ubijejo ali izginejo. Če bi mene vprašali – kar me niso – bi jim podal drugačen koncept: lahko imaš toliko otrok, kolikor hočeš, dokler je tvoj zadnji fantek. Tako bi imeli enako število dečkov in deklic, nobenega ne bi ubijali, imeli bi v povprečju dva otroka na družino, kar je še zmeraj manj kot nadomestilo (za to potrebuješ 2,3 otroka) in s tem zmanjševanje prebivalstva ter ne bi bilo primanjkljaja žensk. Veliko boljša ideja, toda niso me vprašali.

Tretje je nekaj čudnega, nekaj popolnoma nasprotnega našemu običajnemu razmišljanju in to je – provokacija. Tako kot uporabimo kamen v plitvi vodi, da pridemo iz enega brega reke na drugi breg, tako uporabljamo provokacijo kot odskočno desko, da pridemo iz enega vzorca do drugega. Navajeni smo, da se misli logično navezujejo na prejšnje misli. V primeru provokacije je lahko naslednja misel nekaj popolnoma drugega, lahko celo napačnega. Izumil sem besedico PO kot simbolni kazalec ideje, ki jo uveljavljamo kot provokacijo in je koristna za ukrepanje. Če želite, lahko črki pomenita provokativna operacija (= izzivalno dejanje).
Naj vam spet dam primer. Nekoč so me kalifornijski veljaki postavili pred svoj ekološki oddelek, ki je imel 700 ljudi, da bi našli rešitev, kaj narediti s tovarno ob reki, ki je onesnaževala mesto nižje ob toku. Kot provokacijo sem rekel, da bi tovarna PO morala biti nižje od same sebe. Zveni neumno, toda vodilo je do ideje – ki smo jo celo uzakonili – da se morajo tovarne ob reki napajati z vodo iz svojega iztoka. Tako je tovarna prva, ki poskusi lastno umazanijo. Uporaba provokacija nima ničesar magičnega na sebi, lahko se jo naučimo kot katerokoli veščino.
Zgodovina znanosti je polna primerov, kako je slučaj sprožil idejo. Znamenita je zgodba sira Isaaca Newtona, ki je bral pod drevesom v domačem Woolsthorpu – ker je na univerzi v Cambridgu razsajala kuga in so osebje poslali domov – ko mu je na glavo padlo jabolko. To je pri njemu sprožilo idejo, da je gravitacija moč, kar je potem tudi matematično razdelal. Seveda ne potrebujemo jabolk, da nam padajo na glavo, sprožilec lahko sami nastavimo, toda ne moremo si ga izbrati. Če bi si ga lahko izbrali, bi naše razmišljanje šlo po svoji običajni poti. A mora iti za naključje. Najbolj preprost način je izbira naključne besede. To je tema, ki logike vedno razburi. Mislijo, da je nesmiselno imeti temo, želeti nove ideje in slučajno izreči neko besedo. Toda ni, to je popolnoma logično obnašanje v sistemu vzorčenja.
Recimo, da živite v majhnem mestu in vsakič, ko greste od doma, vozite po glavni ulici. Nekoč pa vam avto obstane v predmestju in domov morate peš. Sprašujete za navodila in domov pridete po poteh, za katere sploh niste vedeli in jih nikoli ne bi prehodili, če bi šli iz smeri doma. Na ta način je moj trener v neki južnoafriški železarni v enem popolnevu uspel sprožiti 21.000 idej. Potrebovali so 9 mesecev, da so jih pregledali.

UMETNIKI NISO KREATIVNI

Vendar obstajata dva vidika kreativnosti. Eno je generiranje idej, drugo pa je ocenjevanje in spoštovanje idej. Pri umetnosti gre za to drugo. Umetniki niso posebej dobri pri naštevanju in spreminjanju idej. Picasso je spremenil nekaj konceptov, a on, Braque, Chagall, Mondrian so bili pravzaprav stilisti. Imeli so svoj slog izražanja in svoj slog dojemanja, niso pa bili zares kreativni. Pri kreativnosti gre v resnici za sposobnost generiranja idej.
Toda moramo biti previdni. Mnogi ljudje mislijo, da je kreativnost biti drugačen, samo za to da si drugačen. Temu rečem norotivnost (crazytivity). Če so vrata običajno štirikotna, pa nekdo predlaga trikotna, je to norotivno, razen če se za to idejo skriva neka korist. Kreativnost mora na koncu prinesti neko koristi. Morda ljudje te koristi ne vidijo takoj, a slej ko prej mora priti do nje.