Takole v fotografijah izgleda najino potepanje po Mehiki, Gvatamali, Kubi in Belizeju.

Zgodb je veliko. Počasi se bodo pojavljaje tudi na blogu.

Je pa v Soborni Prilogi Tone Hočevar objavil zanimiv pogled na Kubo, 50 let po revoluciji. Dokaj kritičen pogled daje sicer kar realno sliko Kube.

Sobotna priloga, 27.12.2008
Petdeset let revolucije na Kubi
Pol stoletja med nebesi in peklom

Petdeset let je minilo, odkar so bradati mladeniči, ki sta jih za upor prepričala brata Castro, prikorakali v prestolnico in vrgli režim, ki ga je postavila ameriška mafija. Zdelo se je imenitno in obetavno, ves svet je ploskal, ko so se v zeleno oblečeni junaki sprehajali po tedaj še bleščeči Havani. Bil je eden izmed velikih, prelomnih, tako rekoč revolucionarnih dogodkov dvajsetega stoletja. Fidel Castro, pri jezuitih vzgojeni politik iz premožne družine, ki bi v Havani prej ali slej prišel na vrh v vsakem primeru, tudi brez prevrata, se je zagnal v boj proti krivicam, enakost je dosegal s pismenostjo in z dobrimi šolami, zraven še z zdravstvom, ki mu ni bilo para južno od Ria Bravo, pravzaprav tudi severno od simbolne reke ne. Zdelo se je res obetavno, pa se je hitro sfižilo; vse skupaj že zdavnaj ni več res.

Takrat, pred pol stoletja, nikomur ni padlo na misel, da se bomo čez petdeset let, ko se bo spremenil že ves svet, še zmeraj pogovarjali o režimu, ki je preživel prav vse viharje. O družinski diktaturi bratov Castro, ki bolj od vseh politikov na tem svetu obvlada politični marketing.

Castrovi zmeraj najdejo koga, ki podpira njihovo nenavadno, v marsičem enkratno podjetje. Tudi ta trenutek se kopičijo nevarnosti, ki Kubancem grozijo z neskončnim nadaljevanjem fidelističnih eksperimentov na živih ljudeh. Družini Castro, ki ni samo Fidel, tudi ne samo Raúl, pripravljeni sta že druga in tretja generacija, se še enkrat obetajo nesluteni uspehi.

Rusi, ki so Kubi vladali vsaj četrt stoletja, so ta mesec v Havano pripeljali pokazat vojaško ladjo in izreči zvestobo večnemu prijateljstvu, podporo družini Castro, ki je na otoku dosegla mir in red, ljudi pa pošiljala umirat v Afriko. Za Revolucijo, za socializem in za dolarje, ki jih je za preživetje režima Castrovih plačevala Moskva, pa čeprav v rubljih.

Vsa Latinska Amerika zdaj stoji za najmlajšim od bratov Castro, trdni režim, pa čeprav diktatorski, se jim zdi večje zagotovilo za mir in stabilnost kakor pa kakšni prekucuhi, ki bi terjali demokracijo in se šli volitve in prepire in nemire. Sedanji garnituri vsaj na videz velikih reformatorjev v Latinski Ameriki ni prav nič do tega, da bi se na Kubi pojavil kdo, podoben Fidelu pred petdesetimi leti.

Že pol stoletja je pravzaprav tako, da Castrove podpira ta in oni. Celo Washington jim je šel skoraj pol stoletja na roko s svojo prav neumno blokado, ki še kar traja. Prizadejala je Kubance, Fidela in njegove pa držala nad vodo. Vedno je rabila kot izgovor za zategovanje pasu in še hujše politične pritiske.

Kubancev nihče ne podpre; najraje jih od daleč gledajo kot junake, ki so si upali upreti se stričku Samu in so korakali za vélikim Fidelom. Za srečneže jih imajo, ki imajo vendar najboljše šole in najboljše zdravstvo, tudi najmanj kriminala na polobli. In še marsikaj. Nihče noče pomisliti, da jim je bradati mojster premetenih besed odvzel dostojanstvo, jih odvadil delati, ker jim ne dovoli zaslužiti in živeti od svojega dela.

Kuba na ogled – skozi rožnata očala

Ob petdesetletnici procesa, ki mu pravijo Revolucija, sem po otoku prevozil več kot dva tisoč kilometrov, srečal skoraj vse stare prijatelje, znance, nekdanje sosede. Tiste seveda, ki niso odšli na tuje. Videl sem na stotine vasi, pa nobene brez električnih vodov, nikjer tudi ni bilo revščine, kakor jo vidiš v tistih latinskoameriških državah, ki se hvalijo z demokracijo. Dejstvo, da ni nepismenih, da so povsod električni vodi, celo vodovod, še marsikaj, je bilo nekaj revolucionarnega, ko je Fidel spreminjal otok in res delal revolucijo, ko je vse preobračal na glavo. Pred štirimi desetletji, denimo. Zdaj pa ne več. Mladi ljudje se za fraze ne zmenijo, jasno jim je, da električni vodi še ne pomenijo elektrike, mrki trajajo vsak dan dolge ure. Raven šol in študija že zdavnaj ni več tista od nekoč.

Vedno pa se najde veliko romantikov, zanesenjakov, idealistov, po vsem svetu, ne samo v Latinski Ameriki, ki Castrovim verjamejo. Dajo se prepričati, da je Revolucija nekaj božanskega, Fidel sam Bog v vseh treh pojavnih oblikah Svete trojice in davno nekoč od bratov Castro odgnani in izgnani Che Guevara prvi svetnik nove religije.

Tudi še danes je neverjetno veliko zaslepljencev, ki bi radi verjeli, da je v diktaturi po kubanskem vzorcu prihodnost vse celine. Pa se je Havana razen majhnega koščka, obnovljenega za turiste, že sesula sama vase. Polovica izjemno plodne zemlje po vsej državi je neobdelane (celo sladkor že uvažajo, ker je proizvodnja dražja od energije, ki jo za to porabiš).

Trgovine za navadne smrtnike so tudi pol stoletja po prevratu še prazne, sklede tudi. Šolani mladi ljudje so že odšli ali pa odhajajo, ker jim je dovolj fraz in puhlic. Samo najstarejši še vedo povedati, da je bila nekoč Havana bela in urejena, vsi drugi so bili premladi, največ je rojenih že po revoluciji.

Kakšnih petindvajset let je tega, ko mi je tedanji župan Havane pripovedoval, kako bo obnovil prestolnico in jo spet naredil tako, kakor je bila nekoč, belo, lepo, čisto, bleščečo. Le časa potrebujem je rekel, veliko je porušenega, ker nismo sproti obnavljali ali vsaj pleskali. Koliko pa boste potrebovali časa, sem ga vprašal. Če se lotimo takoj, bomo vse postorili v tridesetih, morda štiridesetih letih, je odvrnil. Računal je na denar z vsega sveta, računal je na razvoj, sredi osemdesetih se je zdelo, da bo zdaj zdaj spet vse normalno.

Danes si nihče ne bi upal več izreči kaj tako optimističnega kot tisti župan. Občina, ki ji rečejo Centro Habana, še najbolj spominja na Harlem v najhujših časih. Vse se podira, pravzaprav je večji del že podrt, ljudje pa vseeno še živijo tam. Pol stoletja nihče ni pleskal ali popravljal. Saj bi, če bi imeli barve in les in vse drugo, kar bi potrebovali, da se hiša ne bi podrla. Tiste hiše so gradili še Španci, ti pa so odšli že pred dobrim stoletjem.

Zemlja kmetom, je rekel Fidel

Ko je Fidel Castro na Sierro Maestro poklical ameriškega novinarja, ki mu je naredil neverjetno reklamo in je tudi verjel vsem razglasom mladega pravnika, je bradač Kubancem in svetu oznanil, da bo kmetom razdelil zemljo in nikoli več dovolil neobdelanih površin, nepismene bo naučil brati in pisati, bolne bo pozdravil.

Nepismenih res ni več, vsi Kubanci so šolani, tudi na tisoče prostitutk ob cestah ima diplomo, kakor se pohvali sam vrhovni poveljnik. Na deset tisoče kubanskih učiteljev in profesorjev dela po Latinski Ameriki in tudi drugod, posebej so izšolani za opismenjevanje, zraven malo delajo kot politkomisarji in propagandisti, misijonarji Revolucije.

Tudi zdravi so Kubanci bolj kot drugi v Latinski Ameriki. Zdravnike izvažajo po vsem svetu, izšolajo jih trikrat več, kolikor jih potrebujejo. Zato, da jih lahko izvažajo in da nadomestijo tiste, ki jim uidejo. Samo v Venezueli jih je trideset tisoč, ki čakajo, da bodo plačilo za svoje delo dobili, ko se bodo vrnili domov. Nekoč so internacionalistom, kakor so rekli vojakom in vsem drugim na delu na tujem, plačevali sproti, zdaj dobijo drobiž, s katerim komaj preživijo. Vse drugo jih čaka, ko bodo končali misijo in se vrnili. Če pobegnejo, ne dobijo ničesar, ne oni ne svojci doma.

Obljube, da bodo kmetje dobili zemljo in bo hrane kmalu na pretek, pa kljub izpolnjenim oznanilom o pismenosti in zdravju vedno ostanejo samo obljube. Pod prejšnjim diktatorjem Batisto ali pa pod sedanjimi diktatorji iz družine Castro. Tudi letos, ko smo v Evropi že govoričili, kako velike spremembe pripravlja Fidelov mlajši brat Raúl, je vse izpuhtelo v nekaj dneh. Da bo kmet dobil štirideset hektarjev, so rekli, pa pomagali mu bodo, da bo lahko začel, saj nima nobenega orodja.

Raúl je sprememb željnemu ljudstvu, ki že pol stoletja ne ve, kaj se v resnici dogaja po svetu, za drag denar prodal ceneno elektronsko robo, tudi računalnike, v dolgih vrstah so čakali nanje, interneta pa jim ni dovolil. In mobilne telefončke jim je tudi prodajal za primerno visoko ceno in dovolil njihovo uporabo. Minuta pogovora z Miamijem po znižani ceni zdaj stane poltretji dolar. Povprečni Kubanec cel mesec zasluži deset dolarjev … V začetku, takoj po Raúlovem prevzemu oblasti, je bila cena pogovorov še višja. V Miamiju so starši, brati, sestre, prijatelji. Od njih je odvisno, ali bodo tisti, ki niso odšli, jedli dostojno do konca meseca ali pa se bodo »že kako znašli«. Kubanci se res že kako znajdejo, od nekdaj, tudi zadnjega pol stoletja.

Skoraj vse reforme, ki so odmevale po svetu, so ustavljene. Tako opevane zasebne »restavracije« s po dvema mizama so v primerjavi z lanskim letom skoraj izginile, zdesetkali so tudi zasebne »hotelirje«, ki so smeli oddajati po eno sobo svojega stanovanja.

Vsa Kuba je prepredena z električnimi vodi, podeželje je v primerjavi z drugimi v Latinski Ameriki in Karibih veliko bolje urejeno, zemlja je plodna, vode je dovolj, pa kaj, ko se je Fidel zmeraj bal, da bi kdo z malo imetja ali z malo boljšo plačo od drugih dobil politično moč in ogrozil prestol, namenjen družini Castro. Strah ga pograbi, če samo pomisli, da bi vladal kdo drug kot Revolucija, se pravi on sam.

Zato se je Fidel, ki ga kavarniška revolucionarna srenja po svetu še vedno obožuje, tudi po propadu Sovjetske zveze, ko nenadoma ni bilo več jasli, ki bi hranile Kubo in njeno Revolucijo, raje odločil za stisko, za »Período Especial«, posebno obdobje pomanjkanja, celo lakote, kakor da bi dovolil ljudem delati, proizvajati, pridelovati, živeti od svojih rok, ne več čakati na pomoč iz tujine in tarnati, da ni lahko. Da jih je v začetku devetdesetih namenoma pahnil v pomanjkanje, mu ne bodo nikoli oprostili, ne njemu ne njegovim sorodnikom in sodelavcem. Tudi tega ne, da jih še zdaj drži v primežu.

Opozicije ni, ljudje pa niso več tiho

V Castrovo religijo po imenu Revolucija verjamejo po svetu, ne na Kubi. Kubanci so bili dolgo samo tiho in so čakali, da se bo enkrat kaj spremenilo. Režim jih je naučil, da skrivnosti in občutja zadržijo zase, tudi pobožne želje o malo boljšem življenju so morali skriti, ko so navdušeno vpili, naj živi revolucija, in sporočajo svetu, da dajo vse, samo socializma ne. Še lani, ko sem bil zadnjič tam, so bolj molčali kot govorili. Zadnje čase se je obrnilo. Vse bi dali, da bi jih kdo rešil tega, čemur Castrovi pravijo socializem. Groza jih je ob misli, da bodo Chavez iz Venezuele, Lula iz Brazilije in še kdo s celine, ob njih pa še Rusi in Kitajci, ohranili pri življenju Castrov režim, z njim pa propadanje in pomanjkanje.

Božje obličje nesmrtnega Fidela kljub rastočemu nezadovoljstvu še vedno vidi v vsak lonec, zazre se v vsako dušo. Odbori za obrambo Revolucije, ki si jih je izmislil, da se po njem ne bi mogel nikoli pojaviti še kak Fidel, so kot pajčevina, take mreže v zadnjem stoletju ni spletla nobena partija, nobena udba, noben kgb, še katoliška cerkev morda ne.

Ta čas Kubancem precej slabo kaže. Tako razočarani kot zdaj v zadnjih desetletjih še niso bili. Fidelov namestnik in naslednik, mlajši brat Raúl, ima sicer pripravljeno novo, bolj liberalno in mlajšo ekipo, a ta čas še nima prav nobene besede. Fidel vse vidi in vse ve. Odkar je bratu formalno prepustil vajeti države, je iz bolniške postelje odpihnil še vsako misel na spremembe. To je bil prvi oprijemljivi dokaz, da je vrhovni poveljnik še živ. Razmišljanja, ki jih piše in objavlja vsak dan v časnikih in po radiu, bi lahko napisal tudi kdo drug, veliko jih je vzgojil, ki obvladajo njegovo sintakso. Zgodovino pa lahko na otoku drži za golšo samo on in samo on ji ne pusti narediti koraka naprej.

Vesela srečanja, trpka spoznanja

Hudo je pravzaprav, če moraš pripovedovati o svojih najbolj svežih vtisih iz neke dežele, pa ne katerekoli, ampak iz tiste, ki ti je najbolj pri srcu, ker si v njej davno nekoč preživel najlepša leta, tako, da si primoran zamolčati imena ljudi, s katerimi si se pogovarjal, prijatelje in znance, pa tudi vsem znane osebnosti skriti pod plašč sposojenih imen. Drugače ne bi spregovorili o vsem in tako odkrito. Če hočeš uradne intervjuje, jih seveda dobiš, ampak v tem primeru ti bodo vsi kvasili prežvečene fraze, ki jih predpisuje Revolucija. Navadni smrtniki pa se bodo držali nazaj. Bojijo se. Ali pa pripravljajo na pot.

Od ljudi, ki so bili lani na straneh Delove Sobotne priloge in v dokumentarni oddaji Televizije Slovenija predstavljeni z imenom in priimkom in svojo podobo zraven, so trije že odšli na tuje, tako kot že prej njihovi sosedje, prijatelji, sošolci. Vsi trije so uspešni, uveljavljeni kadri. Znanstvenik, zdravnik, pravnik, zelo hitro so se uveljavili tudi na tujem. Šest izmed starih prijateljev se na pot pripravlja. Vse je urejeno, tudi papirji za odhod, samo še letalske vozovnice čakajo, pravzaprav samo datum odhoda. Eden izmed starih prijateljev je pustil svojo kar visoko funkcijo in se umaknil v zasebnost, ker po pol stoletja ne verjame več v fraze, ki jih je jemal za svoje in prodajal naprej. Pa je revolucionarno pot začel na Sierri Maestri!

Nekega večera, deževalo je, zadnji letošnji orkan se je bližal, smo sedeli daleč stran od Havane, na podeželju, z gospo, gimnazijsko profesorico, ki ima za seboj dolga leta poučevanja zgodovine in zemljepisa. Ni še tako dolgo tega, ko sem vsako uro začela z razlago domačih in tujih dogodkov in razmer, moralno-politično izobraževanje sodi k našemu pedagoškemu delu, je pripovedovala. Zdaj tega ne počnem več, pa čeprav vem, da ravnatelju in partijskemu sekretarju tako ni prav. Ne gre samo za to, da sama več ne verjamem v puhlice, ki jih pripovedujem mladim, huje je to, da mladi niso več tako neumni kot nekoč, ne verjamejo vsaki laži. Ne morem jim tveziti, kako lepo jim je, ker imajo Revolucijo, zraven pa tudi sama pri sebi preklinjam ponovno zaprtje tržnic. Kje pa naj kaj najdem za v lonec?!

Daleč od Havane so ljudje bolj odprti, bolj naveličani so tudi petdesetih let obljub in gromkih slavospevov Revoluciji, še bolj na glas kolnejo, ker sta jih brata Castro stlačila v nekakšen sistem apartheida. Ne takega, ki deli na črne in bele, ampak takega, ki na eno stran postavi tiste, ki imajo dolarje, na drugo pa tiste, ki jih nimajo, ker slučajno nimajo sorodnikov v severni Ameriki ali pa ker sorodniki onkraj morja nimajo denarja, da bi ga pošiljali revežem domov. V službi za mesec dni prihajanja na delo – čisto vseeno pa je, ali si kaj delal ali ne – dobiš deset, za specialistično kirurško delo pa štiriindvajset dolarjev. Trgovine so razporejene drugače kot socialna politika Revolucije. Kar je kaj vredno, je samo za dolarje. Tudi toaletni papir, kadar ga uvozijo, celo jajca.

Več zaslužim od večine, prišepne kar visoki strokovnjak na funkcionarskem položaju, dvakrat več od drugih dobim navadnih pesov, zraven še trikrat več dolarjev kot drugi. Pa ne pridem več kot do polovice meseca! Vsi sorodniki so v Miamiju, pa jim gre tam slabo, nič ne pošiljajo. Tudi vsi sosedje in prijatelji so že odšli, še soli si ne morem sposoditi pri nikomer, pripomni.

Vsaj turistom, ki so jim dovolili priti po odhodu Rusov pred skoraj dvema desetletjema, pa Kuba kaže lepšo, bolj vedro in svetlo podobo. Vojska, ki jo je ustanovil, organiziral in pol stoletja vodil Raúl Castro, je zgradila hotele, zdaj jih trži, ves denar od turizma gre za vojsko, ki tudi hrano zase prideluje sama. Vsi zaposleni v hotelih so civilni uslužbenci oboroženih sil.

Prave, otipljive konvertibilne denarce, ki dovolijo kupovati prave izdelke v pravih trgovinah, za »nedosegljiv« trdni denar vsak dan prislužijo samo ljubka mlada dekleta. Ob cestah stojijo in se prodajajo. Tudi mladi fantje, pravzaprav, pa fantje, oblečeni v punce … Posebne vrste turizem cveti v evropskih državah, agencije vodijo na »moške« počitnice na Karibe, tudi »ženske« počitnice so že v modi. Režim te vrste zaslužek dovoli, taki zaslužkarji se ne organizirajo in ne ogrožajo socializma. Ne borijo se za oblast. Samo čakajo trenutek, ko jih bo kdo odpeljal daleč stran. •

Tone Hočevar Havana