Žiga Vavpotič, blog » Moje popotovanje domov ali kako te pozabijo v Rimu

Moje popotovanje domov ali kako te pozabijo v Rimu

3 08 2008

Sem mislil, da bo pot domov minila brez zapletov, da bom samo malo utrujen.
Japajade:)

Začelo se je ob 3eh, ko so me prišli iskati v bolnico in me odpeljali na letališče v Tunis. Let ob 6ih zjutraj. Načeloma brez problemov, le dva uslužbenca sta se skregala, kdo me bo peljal na letalo.
Coris mi je uredil spremljevalno asistenco ob letih, ki sem jo potreboval, saj sem le s težavo naredil več kot 20 korakov.
To pomeni, da te pridejo z vozičkom iskati do letala, te prevažajo naokoli po letališčih. Lepo skrbijo zate. Če te seveda ne pozabijo.

Pristanem v Rimu, vse super. Stevard me vpraša, če bom šel lahko sam po stopnicah iz letala. Bom zmogel. Posadijo me na voziček in me odpeljejo do posebnega prostora, kjer počakam.
Uro pred odhodom me peljejo do vrat mojega leta. Tam počakam na vozičku. Pride zemeljski stevard in pokliče moje ime. Namignem mu, če lahko pride do mene in mi pove, da ima označeno, da imam asistenco. Super, si mislim. Pravi, da jih bo poklical in da me pridejo iskati s posebnim avtomobilom in me bodo peljali do letala.
Pride avtobus po prvo skupino potnikov. Moje asistence od nikoder. Drugi avtobus. Nekako se počasi spravim do pulta in predlagam, da bi šel na avtobus. You are not allowed to go, your assitenca will come, mi odvrne, medtem ko živčno vrti telefone.
Asistence od nikoder, ura mojega leta se bliža, on le živčno vrti telefon.

I am sorry, I have to close the gate, reče.

KAJ!?!?!?!?!?

Saj sem tum peljite me do letala. No, I am sorry, next flight.
Sesuje se mi svet. Predstavljajte si, nezmožen sediš na vozičku, uničen dopust, nič spanja ponoči, bolečine, utrujen od vsega vse, kar si želiš je biti doma.
Ni izhoda. Zamudil sem let. Tokrat so mi popustili živci. Občutek, ko se človek ne more več kontrolirati.
V tem trenutku se pojavi asistenca in se opravičujemo, rekoč, da jih ni poklical.
Kličem domov. Monika se danes smeji, da smeji in temu se pridružujem tudi sam, da sem zvenel ko 5 let star zgubljen otrok. A hkrati razume mojo situacijo.
Monika, mene so pozabili, sem zahlipal v telefon.

Da bi se mi oddolžili me odpeljejo v VIP salon, kjer me prijazna ameriška družina potolaži z žemljo in prijaznim pogovorom.

Osel gre samo enkrat na led, pravi pregovor. Skoraj:)
Bliža se odhod dve. Iz VIP tribune me peljeta dve simpatični Italijanki. Peljeta me še v trgovino, da kupim vodo in nekaj za pod zob.
Napišeta mi telefone, da jih zemeljska stevardesa takoj pokliče. Tokrat sva za asistenco dva, še priletna gospa, skoraj 90. Imenujmo jo Gissela.
Pride stevardesa, ki jo prosim takoj, da pokliče asistenco. Malo me pogleda grdo, rekoč, pa saj poznam svoje delo.
Asistence od nikoder, pride prvi avtobus. Stevardesa postane živčna. Sedaj razumem, zakaj ste me prosili, da jih pokličem.
Moj sklep. tokrat vstanem iz vozička, če ne pride asistenca pred drugim avtobusom. Trije gospodje mi že ponudijo pomoč.
Asistence ni, jaz odmaširam na avtobus, Gissela pa ostane skupaj s hčerko.
Pridemo na letalo in stevardesa me takoj spozna po hoji. Vi ste tisti, ki smo ga pozabili prvi let. Mama mia ta asistenca. Sedaj smo se odločili, da jih počakamo.
Čez 10 minut pridejo, da so dostavili še Gisselo.
Si mislite, da ne bi in bi jih čakal še drugič. Človek skoraj ne more verjeti.

SKLEP: Očitno so službe asistence in letališča totalno neusklajene in nesposobne v Rimu.

Naj omenim še to, da so mi seveda izgubili kovček. Skoraj. Takoj, ko me pozabili, sem jih opozoril, da je šel verjetno kovček z prvim letalom. Kot da sem največji bedak, so me prepričevali, da ne in mi kazali neke člene pravil, da mora biti vedno potnik spremljati svojo pisarno.
Prosim pokličite v Trst, da bodo vedeli, da je kovček moj. No sir, no, we took off your suitcase.
Japajade 2. Ko sem pristal, moje prtljage ni bilo. Na lost and found pa je gospa po mojem hello rekla: Are you Ziga?
Seveda je kovček prišel s prvim letalom.

In kje je tukaj dobra stran?
Gissela, moja kolegica.
Gospa je bila od vraga. Svoji hčeri je stalno nagajala, ji kazala jezik, vlekla iz torbice svojo protezo. Tako dolgo me ni nasmejal že nihče.
Življenjska lekcija. Če nagajaš v mladosti svojim staršem, boj se. Nekoč ti bodo vrnili trikratno. To bo lekcija za moje otroke:)


Actions

Informations

2 responses to “Moje popotovanje domov ali kako te pozabijo v Rimu”

4 08 2008
Zvezdana (06:06:21) :

Ej, Žiga, vsaka ti čast! V najbednejši situaciji razmišljaš kot zmagovalec. Zato tudi si - zmagovalec ! Človek te mora imeti rad…

4 08 2008
Barbara (08:54:42) :

Žiga, res si faca …. Če ne drugega, nihče ni imel takšnih počitnic pa kakorkoli to že vzameš=)

Leave a comment

You can use these tags : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>