Letošnjo Nobelovo nagrado za mir je prejel Mohamed Junus, leta 1940 rojeni ustanovitelj banke Grameen. Njegova banka je namreč ena prvih na področju sistema kreditiranja revnih v Bangladešu, posebej pa žensk, ki na ta način lahko ustanovijo svojo obrt oziroma podjetje.

Banka Grameen, ki je bila ustanovljena leta 1976, nudi posojila revnim Bangladeševcem brez kakršnekoli finančne varnosti. Sistem mikrokreditov se je iz Bangladeša v minulih desetletjih razširil tudi v druge države v razvoju in je pomagal milijonom ljudi, da so se prebili iz revščine. Mikrokrediti so sicer nekakšen podaljšek manjših posojil, ponavadi v višini od 50 do 100 ameriških dolarjev, namenjeni podjetnikom, ki so prerevni, da bi se kvalificirali za kredite pri tradicionalnih bankah.

Namesto da je postal “dobri bankir” v svoji domovini, bi se lahko Junus odločil za tipično kariero in postal uspešen poslovnež. Rodil se je leta 1940 v Chittagongu, trgovinskem središču Bangladeša. Njegov oče je bil zlatar in je lahko sinu omogočil dobro izobrazbo. Vendar pa je na Junusa močno vplivala predvsem njegova mati Sofia Khatun. Kot je pojasnil sam, je namreč “vedno pomagala vsakemu revežu, ki je potrkal na njena vrata”.

S pomočjo Fulbrightove štipendije je študiral v ZDA, nato pa se je pri 33 letih kot profesor ekonomije vrnil domov, na univerzo v rodnem Chittagongu. Naraščajoče revščine v Bangladešu, ki je takrat ravno pridobil neodvisnost, ni mogel spregledati. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je s svojimi študenti pogosto obiskoval revne vasi in se na lastne oči prepričal, kako grabežljivi posojilodajalci s pretiranimi obrestmi ljudem preprečujejo, da bi se prebili iz revščine.

Ob tem je po lastnih besedah ugotovil, da “revščina ni osebni problem zaradi lenobe ali neinteligentnosti, ampak strukturni problem zaradi pomanjkanja kapitala”. Tako se je rodila ideja o ustanovitvi banke, ki bi revnim omogočala najem majhnih posojil ob pravičnih obrestnih merah. Sprva se mu je večina smejala in vztrajala, da revni pač niso kreditno sposobni. Na to je odgovarjal: “Kako veste, da niso kreditno sposobni, če niste nikoli poskusili? Morda so banke tiste, ki niso vredne ljudi?”

Leta 1976 je ustanovil takrat majhno banko Grameen, kar v bengalščini pomeni podeželski. Do sredine leta 2005 je odobrila minikredite v višini petih milijard ameriških dolarjev, ima več milijonov posojilojemalcev, od tega 97 odstotkov žensk, skeptike pa utiša predvsem podatek, da ji je bilo povrnjenih kar 99 odstotkov posojil. Junusova ideja je medtem dobila posnemovalce v več kot 60 državah v razvoju, je o njem zapisal Delo.si

Za Mohameda Junusa in njegovo banko sem slišal pred leti, mednarodni krogi, ki resnično strmijo k boju proti revščini (ni jih veliko), so njegovo delo izredno cenili.
Priznam, da sem bil vesel, da je letošnja Nobelova nagrada romala v roke človeku, ki postavlja nov mejnik v pomoči in mednarodnem razvoju. Že res, da je veliko v mednarodnih krogih dosegel tudi glavni favorit Martti Ahtisaari, ki ga večina pozna kot nekdanjega finskega predsednika in človeka, ki je dosegel mirovni sporazum med indonezijsko vlado in separatisti v Acehu. Osebno ga cenim predvsem kot človeka, ki je veliko prispeval k razvoju mladih preko International Youth Foundationa. A Mohamed Junus si nagrado zares zasluži, saj že dolgo vemo, da ni dovolj, da nekomu ribo damo, mnogo bolj pomembno je, da ga naučimo ribo uloviti.

O njem je bil včeraj v Delu objavljen tudi ta članek: