V reviji Mednarodna poslovna praksa so objavili moj članek o mediaciji. Podpis članka je v tej številki izginil, tako da bodo to uradno potrdili v naslednji:)Ampak sem avtor in spodaj je članek…

Spori so del naše družbe, čeprav si večina ljudi prizadeva, da bi bilo njihovo število čim manjše. Z njimi se srečujemo tudi v gospodarstvu, kjer se zaradi gospodarske krize njihovo število povečuje. V teh časih bo postalo pomembno predvsem vprašanje, kako se gospodarske družbe s konflikti soočajo in kako jih rešujejo. Vsekakor bodo v prednosti tiste družbe, ki bodo poznale čim več možnosti, med katerimi se zadnje čase vedno pogosteje omenja tudi mediacija.

Čeprav se o mediaciji v zadnjem času največ sliši v povezavi s spori glede državnih mej, se mediacija pogosto, sploh v tujini, uporablja v gospodarskih sporih, tako v notranjem kot tudi čezmejnem poslovanju.

Kaj je mediacija in kdo je mediator

Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah ZMCGZ (Uradni list RS, št. 56/2008) pravi, da ˝»mediacija« pomeni postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v zvezi s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem, ne glede na to, ali se za ta postopek uporablja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje, posredovanje v sporih ali drug podoben izraz.˝

Velikokrat se pri tem napačno razume, da bodo mediatorji tisti, ki bodo ta spor rešili. Ključno v praksi pri mediaciji je, da spora mediator nikoli ne reši na način, da sam razsodi, kdo ima prav. Do rešitve morata priti stranki sami, ob pomoči mediatorja. Le ta mora biti nepristranski, uživati mora ugled obeh strank in delovati mora v duhu iskanja rešitve spora pri obeh strankah. Po priporočilu Sveta Evrope morajo biti mediatorji strokovni, ugledni, šolani za to delo in morajo imeti možnosti, dobiti povratno oceno o svojem delu in dodatnem izobraževanju.

Čeprav gre za neformalni postopek, ima mediacija kot postopek reševanja sporov določen okvir, ki temelji na podlagi zakonodaje določene države (v Sloveniji je temeljni zakon Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah ), priporočilih strokovnjakov (v Sloveniji jih je največ zbranih v Društvu mediatorjev Slovenije) in mednarodnih organizacij (Evropske Unije, Komisije ZN za mednarodno trgovinsko pravo, Mednarodne trgovinske zbornice itd.).

Medijacije je sestavljena iz štirih faz: začetna faza, raziskovalna faza, faza pogajanj in zaključna faza. Poudariti je pomembno, da mediacija temelji na nekaterih načelih, med katerimi se največkrat poudarjajo načelo zaupnosti, prostovoljnosti in nepristranskosti. Postopek je zaupen, kar pomeni predvsem, da v kolikor ne pride do poravnave, mediacija nima posledic in možnosti vpliva na kasnejšo pravdo. Mediacija tudi ni javna, razen če se stranki ne dogovorita drugače. Stranki in mediator podpišejo izjavo o zaupnosti. Prav tako morajo stranke z mediacijo soglašati, saj je mediacija prostovoljna. Mediator mora biti nepristranski, kar pravno pomeni, da ne more opravljati naloge, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Mediator v postopku ne sme kazati naklonjenosti eni stranki.

Ob tem je treba zapisati, da mediacija ni časovno omejena, vendar ima mediator pravico, da jo prekine, če se stranki ne približujeta rešitvi. Seveda mora mediator upoštevati zakone in materialno resnico. Delovati mora glede na lastno vest in poštenost.

Mediacija v Sloveniji in v svetu

Mediacijo smo začeli v Sloveniji načrtno uvajati leta 2001, ko je Okrožno sodišče v Ljubljani poskusno začelo ponujati postopek mediacije. V predstavitveni brošuri o mediaciji pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je zapisano: ˝Poslanstvo sodišča je storiti vse, kar je v njegovi moči, da bi strankam pomagalo rešiti spore, kar se da hitro, pošteno in učinkovito. Tožbe, vložene na sodišče, pa se med seboj močno razlikujejo in sodni postopek ni vedno najprimernejši način urejanja spornih razmerij. Strankam v mnogih primerih celo bolj ustreza, da se njihov spor razreši zunaj sodnega postopka, kajti tako pridejo do rešitve, ki je zanje ustreznejša, omogoča pa tudi nadaljnje sodelovanje med sprtima stranema. V želji, da bi strankam ponudili čim več možnosti za hitrejši in cenejšo rešitev sporov, smo se na Okrožnem sodišču v Ljubljani odločili ponuditi tudi postopek mediacije oz. postopek posredovanja sodišča pri reševanju sporov.˝

V kolikor je želja strank, da rešijo spore pred sodiščem, imajo v Sloveniji različne možnosti, saj mediacijo poleg nevladnih, zasebnih zavodov in posameznikov ponujata tudi Društvo mediatorjev Slovenije in Združenje mediacijskih organizacij Slovenije – MEDIOS.

Po vložitvi tožbe pa mediacija (ponavadi jo ponudi sodišče) poteka v okviru sodišč v civilnih, družinskih, nepravdnih zadevah, v gospodarskih in potrošniških sporih. Postopek je za stranke brezplačen, v kolikor pride do dogovora, rešitev dobi naravo izvršilnega naslova

Statistika službe za alternativno reševanje sporov na Okrožnem sodišču v Ljubljani pravi, da je bilo do sedaj samo na Okrožnem sodišču izvedenih 4217 mediacij, od tega je bilo uspešnih 2159. Število mediacij narašča, leta 2007 je bilo na sodišču zaključenih 693 mediacij, leta 2008 pa 900.

V tujini ima alternativno reševanje sporov daljšo tradicijo. Tako se pogosto pri reševanju sporov uporabljajo metode kot so konciliacija, mediacija in arbitraža, ki pa se med seboj pomensko razlikujejo.

Čeprav se mediacija in konciliacija pogosto omenjata hkrati in sta večino razumljeni kot sopomenki, med njima vseeno obstaja razlika. Če na postopek gledamo s strani reševanja sporov s stališča pravice stran, potem mediacija temelji postopkovno na zaupnosti, nepristranskosti in neodvisnosti postopka. Konciliacija pa je osnovana na obstoju obveznosti in pravic med strankama v postopku reševanja spora.
Mnogo večja pa je razlika med arbitražo in mediacijo. Ključno pri arbitraži je, da stranki reševanje konflikta prepustita arbitru, ki sporu razsodi na podoben način kot sodnik. Te vloge mediator nima nikoli.

Svet Evrope je sprejel vrsto priporočil vezanih na alternativnega reševanja sporov, prav tako pa bi lahko označili Evropsko Unijo kot podpornico metod alternativnega reševanja sporov (ARS). Evropska komisija je na portalu Evropske pravosodne mreže objavila veliko zanimivih podatkov o alternativnih rešitvah sporov, kjer je možno dobiti odgovore na to, kako se ARS metod lotevajo različne članice EU (http://ec.europa.eu/civiljustice/adr/adr_gen_sl.htm)

Mediacija v gospodarstvu

Prav gospodarski sektor je zelo primeren za reševanje sporov s pomočjo mediacije. Prihranek časa, nižji stroški postopka in možnost sodelovanja pri rešitvi spora so ključni dejavniki, zakaj je reševanje sporov s pomočjo mediacije za gospodarske družbe najprimernejše. S pomočjo mediacije je sprtim stranem dana možnost, da skupaj, ob sodelovanju mediatorja, najdejo rešitev, ki lahko omogoči nadaljevanje sodelovanja v prihodnosti. To je z vidika ohranjanja in širjenja trga zelo pomembno. Hitrejše reševanja spora poleg prihranka časa pomeni še prihranek denarja, so prepričani tisti, ki se ukvarjajo z gospodarsko mediacijo.

V gospodarstvi mediaciji se najpogosteje rešujejo odškodninski spori, spori, ki nastanejo na podlagi pogodbe o delu, ugotavljajo se terjatve v stečajih in spori pri izvršbah. Seveda vseh sporov v gospodarstvu ni možno reševati z mediacijo, na primer tistih, kjer je potrebno ugotavljati krivdo.

Alternativne oblike reševanja sporov je v mednarodnem prostoru že nekaj časa pomembna tema tako pravne kot tudi ekonomske sfere. Evropska Unija je tako že leta 2002 izdala Zeleno knjigo o alternativnih načinih reševanja sporov v civilnem in gospodarskem pravu (Green paper on alternative dispute resolutionin civil and commercial law), dve leti kasneje, leta 2004 pa je Komisija izdala kodeksa vedenja in ravnanja za mediatorje (European code of conduct on mediation). Pomembno vlogo v postavljanju mednarodnih standardov ima tudi Komisija Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), ki je po uspehu vzorčnega zakona o arbitraži iz leta 1985 (UNCITRAL Model Law on International Commercial Arbitration) leta 2002 sprejel še vzorčni zakon o konciliaciji (UNCITRAL Model Law on International Commercial Conciliation). Poleg omenjenih organizacij sta veliko k področju alternativnega reševanja sporov naredili Mednarodna trgovinska zbornica (ICC) in Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO).

Tudi v mednarodnem poslovanju se dogajajo spori. Čeprav bi kdo pomislil, da se zaradi drugačnih pravnih kultur ti redko rešujejo s pomočjo mediacije, obstaja veliko tako imenovanih cross border mediacij. V kolikor se v čezmejnem sporu subjekta odločita za mediacijo, veljajo identična načela kot doma, razen če lokalna zakonodaja ne določa drugače. Mediacija je predvsem prostovoljna, kar v praksi pomeni, da se morata z izbiro mediatorja strinjati obe strani . Obstaja možnost, da spor mediira več mediatorjev, tako sta zastopani obe narodnosti, seveda pa imata obe strani možnost soglasno izbrati tudi tretjega, nevtralnega mediatorja glede na narodnost.

Države imajo različne možnosti mediacije, ponavadi je v državi tudi več inštitucij, kjer se lahko rešujejo mednarodni spori v gospodarstvu. Tako imajo na primer v Bolgariji Arbitražno sodišče pri gospodarski in industrijski zbornici, Arbitražno sodišče poznajo tudi v Parizu, Regionalni center za mednarodno trgovinsko arbitražu v Kairu izvaja mediacijo znotraj lastnih pravil, z mediacijo se lahko srečate v Buenos Airesu in Urugvaju. CIETAC (The China Internationa Economic Trade and Arbitration Commision) vam bo pomagal v mednarodnih trgovinskih sporih na Kitajskem, po pomoč pa se lahko orbnete tudi na Center za mednarodno trgovinsko arbitražo v Avstraliji, ki je odgovorno za Oceanijo. Seveda moramo omeniti tudi ameriške organizacije in izpostaviti Ameriško arbitražno združenje, ki je bilo ustanovljeno leta 1926 in predstavlja eno vodilnih organizacij na svetu na področju arbitraže, mediacije in ostalih zunaj sodnih postopkov.

Ob vsem tem se je treba zavedati, da ima vsaka organizacija lahko svoja pravila delovanja, ki jih je za uspešen postopek, treba poznati. Zato se pogosto svetuje strani v postopku mediacije, da si zagotovi ustrezno pravno svetovanje. Vsem pravilom je sicer skupno, da je mediacija zaupna in prostovoljna, pravila pa opredeljujejo tudi kako se imenuje mediator in določajo razmejitev stroškov, ki nastajajo tekom procesa.

V Sloveniji se kultura reševanja sporov razvija. Različna cehovska združenja se zanimajo za vzpostavitev mediacijskih centrov, zgleden primer delovanja lastnega mediacijskega centra že ima Slovensko zavarovalno združenje. Verjetno bomo domače izkušnje lahko kasneje širili tudi na delovanje v tujini, kjer se zaenkrat slovenska podjetja še bolj malo poslužujejo opcije reševanja mednarodnih sporov s pomočjo mediacije.

Ob koncu zapišimo, da če bi se bolj zavedali kitajskega pregovora, ki pravi, da to, kar je pred nami, je samo malenkost v primerjavi s tem, kar je v nas in se strinjali s Konfucijem, ki je zapisal, da se ljudje ne spotikajo ob gore, temveč ob krtine, bi bilo konfliktov manj, vsekakor pa bila možnost, da jih rešimo z mediacijo večja. Vendar tako kot je rekel že Henry Ford: Če misliš, da kaj zmoreš, ali če misliš, da česa ne zmoreš, imaš vedno prav.

ZA V OKENČEK

Primer prakse
Za nazorno razlago mediacije običajno služi primer spora med družbama Tropicana Orange Juices in Wilkin & Son. Obe podjetji sta zaradi napake pri registriranju naročila kupili celotni pridelek pomaranč nekega kmetijskega podjetja v Izraelu. Ko so predstavniki podjetij prišli po pomaranče v pristanišče, so lahko samo razočarani ugotovili, da so kupili isti tovor. Seveda sta obe družbi zahtevali celoten tovor. Upravi sta sestankovali, proizvodnja je čakala, angažirani so bili odvetniki, grozile so tožbe… nato pa je nekdo predlagal, naj poskušajo spor rešiti s pomočjo mediacije. Vsaka stran je predstavila svojo zgodbo, mediator je opravil tudi ločene razgovore, nato pa so prišli do rešitve. Tropicana, ki pomaranče potrebuje za izdelavo pomarančnega soka, naj prva prevzame tovor, pomaranče stisne in shrani preostanek. Lupine in preostalo meso pomaranč naj nato prepelje v proizvodne hale podjetja Wilkin & Son, ki potrebuje prav te surovine za izdelavo svoje marmelade. Hkrati sta se podjetji dogovorili, da vsako plača samo polovico izraelskega tovora. Vse ostalo je zgodovina in predstavlja tipični primer t.i. “win-win” mediacije, za katero je značilno, da si stranki v sporu, ne le pravično razdelita skupno pogačo, ampak obseg te pogače celo povečata v obojestransko zadovoljstvo.
Vir: Povzeto po Mediacija v gospodarskih sporih pri Okrožnem sodišču v Ljubljani