Mi dajo misliti. In me tudi zmotijo.

Berem Ono. Intervju s temle gospodom:

Dr. Marsden Wagner, ameriški profesor, perinatolog in epidemiolog, se je konec prejšnjega leta mudil v Ljubljani in predstavljal svojo knjigo z naslovom Moj porodni načrt, popoln vodnik za varen in izpolnjujoč porod. Šolan na kalifornijski univerzi v Los Angelesu je bil deležen klasične izobrazbe. Šele navzočnost pri domačem porodu na Danskem mu je odprla oči in ga potisnila na pot, ki ji je zvest še danes. Kar petnajst let je bil direktor oddelka za zdravje žensk in otrok pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Zdaj je neodvisni svetovalec, ki je prepričan zagovornik babištva in pravice žensk, da porod spet postane ena njihovih najbolj pristnih in najlepših izkušenj.

Zanimivo branje. Marsikaj me šokira, se vidi, da še nismo rodili. Vendar bom verjetno, ko bomo, naredil celo štalo.

Zakaj?

Ker me tole že danes pojezi, da se lepo izrazim:

Do danes sploh nisem pomislila, kako neumno je pravzaprav, da mora oče otroka plačati, da je lahko pri porodu.

Če bi komur koli v Zahodni Evropi povedali, da mora pri vas oče otroka prispevati za udeležbo pri rojstvu, bi se smejali neumni šali. A ko bi izvedeli, da je res, bi bili šokirani. Popolnoma šokirani! Pa saj bolnišnica ni lastnica tega rojstva! Rojstvo pripada ženski in njeni družini. In bolnišnica ne bi smela predpisovati, kdo je lahko zraven. Tako kot nima nič pri tem, ko sta se mož in žena ljubila. Tudi pri spolnem odnosu se lahko zgodi kaj slabega – spolno prenosljive bolezni denimo – pa to še ne pomeni, da morate iz samega akta narediti medicinski fenomen ali prepovedati zvočno kuliso. A da mora mož plačevati, da je pri porodu?! To je samo simptom ekstremne situacije v Sloveniji, ki dokazuje, da zdravniki bolnišnice odločajo o celotnem poteku poroda. To se mora spremeniti.

Naj se mi upa kdo izstaviti račun, ker bom zraven ob rojstvu mojega otroka. Pa ne gre za denar. Gre za princip!

In očitno bi bilo pametno, da bi premier Pahor naredil še svetovalce za malenkosti. Ta skupina bi lahko reševala take neumnosti v naši državi. S tem bi se spreminjala Slovenija. Ne z besedami, z dejanji. Pa čeprav z majhnimi malenkostmi.

Ker iskreno, sprašujem se, na koga naj naslovim tole moje ogorčenje?