Splet okoliščin, predvsem pa radovednost za diplomsko nalogo in prostovoljno svetovanje za prihodnost so bili razlog za povabilo, da se priključim slovenskemu obisku v uradu UNICEFA Burkine Faso. Kam, so me radovedno spraševali znanci?

To sicer ni bila prva izkušnja s črno Afriko, vendar drži, da obstaja verjetno vsaj 150 bolj atraktivnih destinacij, kot je Burkina Faso, ena izmed petih najmanj razvitih držav na svetu. Prav zato so bila pričakovanja pred odhodom mešana. Glavni namen obiska same delegacije UNICEF-a Slovenija, ki je prvič vključila tudi korporativne partnerje, je bila seznanitev z izvajanjem UNICEF-ovih programov pomoči otrokom v Burkina Fasu ter s porabo sredstev, ki so jih v preteklih letih zbrali slovenski darovalci. Po besedah Maje Vojnovič, izvršne direktorice UNICEF-a Slovenije, je slovenski odbor na predlog UNICEF-a izbral Burkina Faso za državo, ki ji bo več let pomagal. Gre za državo, kjer obstajajo dejanske možnosti in politična volja, da se postopoma vzpostavi sistem šolstva in zdravstvenega varstva. Z večletno akcijo zbiranja sredstev je UNICEF Slovenija začel  leta 2005, ko je zbrana sredstva namenil gradnji treh satelitskih  šol v vaseh Yakouta, Essakane in Tchekeladji na severu države. V letu 2006 je z zbranimi sredstvi podprl domačo nevladno organizacijo APRODEB, ki pomaga  otrokom žrtvam najhujšega otroškega dela na severu države v mestu Dori. Z zbranimi sredstvi v letu 2007 pa je v kraju Djibo, v provinci Soum, kjer šolo obiskuje zgolj 38 odstotkov deklic, zgradil center za neformalno izobraževanje deklic in otrok s posebnimi potrebami.
Drug svet, kjer ljudem enako bije srce
Že občutek, ko se doma zavestno za teden dni posloviš od svojega mobilnega telefona, znancem sporočiš, da se zna zgoditi, da cel teden ne boš prišel do interneta in svoje domače prepričuješ, da naj ne skrbijo, saj boš v varnih rokah kaže na to, da nam Afrika, včasih stereotipno kljub samo šestim uram poleta do glavnega mesta Ouagadougou, pomeni drug svet. Vendar že na letališkem izhodu, kjer človeka premami vonj črne celine, kmalu ugotoviš, da je tudi tu nasmeh orožje, ki ga lahko dobro uporabiš. Topel objem gostiteljev, prijazna beseda, izrazi dobrodošlice pa razblinijo še zadnje občutke, da prihajamo v drug svet. Že res, da včasih ni tekoče vode, da črvi pomenijo posladek in moraš paziti, da ne poješ kakšne zelenjave preveč, vendar to vsekakor ne more predstavljati možnosti, da svet tako hitro razdelimo na dva dela. Ta planet je en, je naš, sobivanje in usklajevanje interesov pa bo izziv s katerim se bomo morali resno soočiti prav mi mladi.

Razmere niso rožnate, vendar so rešljive

Burkina Faso je po podatkih UNICEF-a ena od petih najrevnejših držav na svetu. Skoraj polovica trinajstmilijonskega prebivalstva živi pod mejo revščine, saj ima država malo naravnih bogastev in nerodovitno zemljo. Le 42 odstotkov prebivalcev ima dostop do čiste pitne vode in zgolj 29 odstotkov uporablja ustrezne sanitarije. Petina otrok se rodi s podpovprečno telesno težo, 38 odstotkov mlajših od pet let trpi zaradi podhranjenosti. V povprečju vsaka ženska rodi šest otrok. Mnogo otrok je prisiljenih delati in po podatkih Ministrstva za delo dela več kot 50 odstotkov otrok, mlajših od 15 let,  predvsem v okviru plantažnega dela (zbiralci sadja), pomoči v gospodinjstvih, delo v rudnikih, kamnolomih. Verjetno  je zaskrbljujoč podatek, da je v državi pismenega samo 26% prebivalstva.
Situacijo v tej državi lepo opiše Lado Leskovar, nacionalni ambasador UNICEF-a Slovenije: »Ko sem videl šolarje v Burkina Fasu, kako pridni so in kaj jim pomeni šola ter otroke, ki ves dan delajo v rudniku, sem pomislil na naše otroke in njihove možnosti. Vsak povratek z UNICEF-ovega obiska terena me napolni z veliko volje, da se kot ambasador zavzamem za te otroke in prispevam k njihovemu boljšemu življenju. V Burkina Fasu me je še posebej pretresla navada, da prvih sedem dni po rojstvu otroku ne dajo imena. Žalost bi bila namreč se večja, če bi ga zapustil z imenom. V tej afriški državi vsak peti otrok umre še pred petim rojstnim dnem.«

Ustavimo stereotipe

Velikokrat mi je na uho prišlo, kako pokvarjene so človekoljubne organizacije. Denar ne gre v prave roke, preko njih se izvaja ponovno pokolonjevanje, tako ali tako je vse ena sama korupcija. Teren mi je potrdil, da je posploševanje hudo nevarno. Dopuščam možnost, da se tu in tam najde kakšen slab človek, brez morale in hrbtenice, ki izkoristi svojo moč in položaj. Vendar nikakor ne smemo pustiti, da en slab primer meče luč na celotno organizacijo oziroma še huje, na vso mednarodno razvojno pomoč. Na primeru UNICEFa Burkine Faso je možno dokazati, da znajo biti stereotipi neresnični. Urad vodi Francoz, se pravi tujec, kar je pravilo povsod, saj se s tem preprečuje koruptivnost. Vendar je od 76 zaposlenih samo 6 tujcev, še to večina iz okoliških držav. Njihovo pravilo je, da pri projektih tvorijo trikotnik sodelovanja, z vlado na eni strani, lokalno skupnostjo na drugi in nevladnimi organizacijami na tretji. Po celem svetu UNICEF porabi manj kot 10% zbranih sredstev za administracijo.

Vsak lahko pusti sled

Verjetno so navedeni stereotipi dober izgovor za neaktivno participacijo. Vse to bo trajalo do trenutka, ko bo pomagati plemenito dejanje. Ta trenutek se nam hitro približuje. Mesečni prispevek 15,60 € lahko na Kitajskem nahrani otroka, ki je zaradi aidsa izgubil starše. Z mesečnim prispevkom v vrednosti 12,10 € na primer zagotovite zalogo hrane za kar 171 otrok. Nekaj malega odrekanja za nas, reševanje življenja nekje drugje. Odvisno od perspektive.

Tekst je bil objavljen v reviji Element.