Tole je moj drugi članek v Elementu.

###NADNASLOV###
Več uslug narediš, več prijateljev imaš

###UVOD###
V življenju je marsikaj povezano z ritjo. Nimate naokoli nikogar, za katerega pravite, da je navadna rit? Zadnjica, ritka, ta zadnja, vse to so izrazi za ta del telesa. Čeprav se nam zdi naša zadnjica samoumevna, bi se je krepko zavedali, če nam ne bi delovala. Vendar to ni članek o človeškem metabolizmu, temveč razmišljanje o tem, kako egoistični smo (lahko) v življenju. V prejšnjem članku sem vas spodbujal, da premaknite riti, tokrat vas sprašujem, če dovolj poskrbite za svojo?

A kot vse v življenju naj ima tudi to svojo mero. Najti ravnovesje med preveč in premalo pa je včasih ravno tisto, kar pretehta na tehtnici uspeha.

Velikokrat slišimo, da je Bog ustvaril brado najprej sebi. Težko se je poglabljati v preiskovanje te modrosti, a kot vsaka izrečena misel ima tudi ta svoj pomen.

Svet se spreminja. Razvoj tehnike, iznajdba različnih energij in poudarjanje znanosti je spodbudila, da se ljudje počutimo vsemogočne in vsevedne. Velikokrat se zgodi, da smo prepričani, da smo čedalje bolj podobni bogovom.

Pred dnevi je izšla biografija znanega izumitelja, Slovenca velikega formata, Petra Florjančiča. Vsekakor gre za človeka, ki je življenje jemal z veliko žlico, njemu na čast pa si je avtor njegove biografije izmislil tudi izraz petrocintrizem.
Florjančič je znan po tem, da trdi, da je potrebno vedno, ko ti nekdo reče, da te ljubi, na to odgovoriti, da tudi ti ljubiš sebe.

Kje je prava mera?

Verjetno je Florjančičeva trditev za marsikoga na meji dobrega okusa. Vendar nekako sovpada z njegovim življenjskim slogom, ki je daleč od povprečja. Druženje s kraljevimi družinami, holivodskimi zvezdami, bogatimi podjetniki, slava in čast, vse to pusti svoj pečat.

Za svet normalnih ljudi, je življenje v Florjaničevem slogu kaj hitro označeno za narcisoidno. V podoben koš negativnih prispodob se vrže tudi egoiste in grebatorje.

Nekje na sredini se gibljejo ambiciozneži, za katere se družba še vedno ni odločila, če bi jim prisodili pozitiven ali negativen predznak. Če vam nekdo postreže s to oznako, ste torej v dilemi.

Vendar ostaja vprašanje, kako označite tiste, ki so polni ambicij, vedoželjni, s stalno motivacijo in željo po spremembi. Niso vizionarji, tudi pionirji ne. Oboje sicer predstavlja družbi nekaj dobrega, vendar s tem ne moremo označiti zgoraj opisanih ljudi.

Ravno osebna rast včasih predstavlja temeljno ločnico med tistim, kar družba sprejema in odobrava in tistim, kar označi za negativno.

Imeti ali biti?

Tudi Erich Fromm v svoji knjigi Imeti ali biti opiše novega človeka, katerega rojstvo bi naj spodbujala moderna družba, kot nekoga, ki si za najvišji cilj postavi rast samega sebe in drugih človeških bitji. Seveda nov človek ni enostaven, poleg te lastnosti naj bi njegov značaj krasile tudi številne druge.

Temeljni problem človeka danes je odločitev med imeti in biti. Izbira je sprta z zdravo pametjo, trdi Fromm. Imeti je, vsaj zdi se tako, normalna naloga našega življenja: da bi lahko živeli, moramo imeti stvari. Še več, stvari moramo imeti, da bi jih uživali

Razlike med tistimi, ki živijo po principih imeti oziroma biti, lahko najdemo pogosto v vsakdanjem življenju.

Študentje usmerjeni k imeti, poslušajo predavanja, slišijo besede, ki jim zvenijo logično, si jih zabeležijo, da bi se kasneje učili iz zapiskov in naredili izpit. Vsebina ne postane del njihove lastne miselne zgradbe, kopičijo jo v svoji glavi, ki postane skladišče podatkov.

Na drugi strani tisti, ki razmišljajo o biti, pridejo na predavanja pripravljeni, imajo svoja pričakovanja in se s snovjo ukvarjajo in jih zanima. Poslušanje postane dejaven proces.

Že res, da bi si vsi profesorji želeli, da bi bili vsi študentje nagnjeni k razmišljanju biti, vendar je ob vsem tem treba poudariti, da je ključno tudi dejstvo, da mora biti za razmišljanje biti snov zanimiva in tudi tisti, ki jo podaja, se mora bolj nagibati k življenju biti, kot življenju imeti.

Cilj življenja

Živimo v družbi, ki na predpostavki, da lahko rečemo, da je nekdo vreden milijon dolarjev, temelji na imeti.

Kljub temu pa so veliki učitelji življenja postavljali izbiro med imeti in biti v središče svojih naukov. Buda uči, da ne smemo hlepeti po imetju, če želimo doseči najvišjo stopnjo človeškega razvoja.

Vendar se je treba vprašati, kaj je končni cilj življenja? Popolni užitek, bi trdili nekateri. S temi bi se strinjal tudi Aristip, grški filozof, ki je trdil, da je cilj življenja doseči čim več telesnih užitkov in da je sreča vsota teh doživetih užitkov. Očitno pa si tudi antični misleci niso bili enotni, saj je Epikur trdil, da je najvišji čisti užitek že to, da dosežemo odsotnost trpljenja in dosežemo duševni mir.

Koga bi imeli ob sebi?

Ko govorimo o tem, koliko egoizma naj ima vsak, je verjetno pametno, da se vprašamo, koga bi imeli radi mi ob sebi? Tudi stara ljudska modrost govori o tem, da ne naredi drugemu tistega, kar ne bi hotel, da on naredi tebi.

Več uslug narediš, več prijateljev imaš je zanimivo načelo, ki ga lahko spretno uporabljamo v svojem življenju. Dejstvo je, da ima pozitivne posledice in da lahko pomembno vpliva na kakovost našega bivanja.

Ob vsem tem pa je pomembno seveda ohraniti lastno hrbtenico, se zavedati svojega pomena in imeti dovolj samozavesti, ki jo uporabimo takrat, ko je to potrebno.

Verjetno je uspeh življenja ravno to, da si človek na smrtni postelji oprosti napake, se zave kvalitete svojega življenja in je predvsem prepričan v to, da je tekom bivanja ohranil svoj lasten ugled in dostojanstvo.

Življenje pa ni generalka in živimo samo enkrat. Prav je, da se tega zavedamo in da se učimo od tistih, ki nam znajo nekaj povedati. Nadine Star je vsekakor ena izmed njih.
Če bi še enkrat živela
V naslednjem življenju bi si upala narediti več napak.
Sprostila bi se in umirila.
Bila bi bolj norčava.
Ne bi se obremenjevala z nepomembnimi stvarmi.
Izkoristila bi več priložnosti.
Preplezala bi več gora in preplavala več rek.
Pojedla bi več sladoleda in manj fižola.
Imela bi verjetno več pravih kot namišljenih težav.
Veste, sem ena tistih ljudi,
ki živijo premišljeno in zdravo vsako uro svojega življenja.
Ah, imela sem svoje trenutke.
Če bi jih imela še enkrat,
bi jih bolje izkoristila.
Pravzaprav bi se potrudila, da bi živela samo te trenutke,
enega za drugim,
namesto vsakega dne z mislijo na leta, ki bodo šele prišla.
Bila sem ena tistih, ki se nikamor ne odpravijo
brez termometra, termoforja, dežnega plašča
in padala.
V naslednjem življenju bi potovala bolj brezskrbno.
Če bi še enkrat živela,
bi se spomladi hitreje sezula
in bosa hodila bolj pozno v jesen.
Več bi plesala in bolj uživala življenje.
In si nabrala več marjetic.
Nadine Stair, 85 let.