Kolesarski krst
20 08 2007Še takrat, ko hočem narediti kaj dobrega zase, mi želi mati Narava to preprečiti.
Bil sem moker kot Fiona kot pes. Umazan kot cucek. Od mene je lilo. Iz Zapog v Zapoge okrog Šmarne Gore. Spodil sem si Irmine kolesarske hlače in njeno kolo, ter sem se kljub nasvetu, da naj ne grem, odpravil na pot. Rabil sem mir. Ah, ženske…
Prvih 7 km je bilo luštnih, potem pa se je uscalo. Do jajc sem bil moker. Neusmiljeno je padalo po meni do doma. Moker sem bil bolj, kot sem, ko se tuširam.
Ravno ko sem zavil proti domu (jaz sem moderni cigan, imam dva doma:) ), je nehalo. Prikladno.
Kolesarki krst je bil moker. Iz gat sem stisnil malo manj kot dva dcl vode.
Ampak nisem bil več slabe volje. Se je splačalo… Vendar ne bi ponovil. Ne jeze, ne kolesarjenja v nalivu.
Vsak začetek je težak. Vsi pa pustijo lepe spominčke. Vidiš za nekja pa je bilo dobro kolesarjenje - vrnil si se dobre volje.
Včasih bi bilo dobro poslušat osebe, ki imajo s tem malo več izkušenj, kolo in dež, swicer je pa vedno vsak krst moker ali boleč. Mogoče boš spoznal tudi to.
Mami Irma, komentarje piši pod svojim imenom:):):)