Zaklepam avto, prišel sem domov. Na pločniku stojita babica in vnuk.
Njun pogovor:

Vnuk: Babi, a maš ti rada kače?
Babica: Ne.
Vnuk: A veš, da kače zrastejo?
Babica: Vse raste…
Vnuk: Ampak ko kače zrastejo, jih dajo v kletke.
Babica: Ja kdo te je pa to naučil. Idiot.

Včasih bi ob takih pogovorih zamahnil z roko. Vendar dandanes razmišljam o mnogih stvareh. Tudi o takem pogovoru, ki ga slišim na pločniku.

Skrbi me. Sprašujem se, kdo je v kletki. Kače, otroci ali starejši?

Pustimo dejstvo, da vse kače ne spravijo v kletko, ko odrastejo. Pri vsej stvari gre za to, da prevečkrat uničujemo otroško domišljijo. Ne moreš, ne boš, ni… Idiot, debil, nesposobnež…

Vse bolj pogosto ugotavljam, da so v kletki starejši. Ne, kač ne dajejo v kletke, ljudi očitno ja. Ne drugi, dajejo se sami. Tekom življenja. Življenje samo postavlja okoli nas kletko. Kako velika je, odločamo sami. Kako trdna je, je odvisno od nas. Imamo iz nje izhod, je vprašanje, ki bi si ga morali postavljati pogosteje.

Kletke so. Kletke bodo. To je dejstvo. A ne pozabite, v kletke se zapiramo sami. To je tudi dejstvo. Čeprav tega velikokrat ne priznamo, mogoče se tega ne zavedamo. A o kletkah je pametno razmišljati. Celo življenje. Vsaj enkrat na leto. Smo se zaprli v kletko? Kakšna je? Kdaj smo se zaprli?

Odgovori na ta vprašanja nam pomagajo v življenju. Da postanemo boljši, pa karkoli že to pomeni.