(Žal mi je, da ne obstaja v medijih prostora, da bi objavil tole razmišljanje. Vendar razumem. Dodano vrednost naši družbi doprinašajo Damjan Murko, zakonca Čepin in podobne zgodbe. Kako preroški je bil Fran Milčinski s svojimi Butalci. Čeprav vseeno (naivno, optimistično) verjamem, da se večina ljudi zgraža in bi rada nekaj drugačnega. Morda pa je čas za nov časopis, ki bo sprejemal razmišljanja o današnji družbi.)

Pred časom sem zapisal, da morajo biti mladi nacionalen interes vsake države. Ko opazujem to družbo, se vse bolj sprašujem, kakšnih sporočil smo mladi sploh deležni. Kakšno popotnico nam daje tako imenovana »ekstra« generacija, ki ima danes v rokah vse vitalne vzvode naše družbe?

Ekstra generacija

Pred dnevi sem v svoj nabiralnik dobil zanimivo predstavitev »ekstra« generacije skrivnostnega avtorja alamut.si, ki govori o generaciji 50., 60. in 70. let.

Te generacije opiše takole:  Naše mame so kuhale z vegeto, za očeta je bil Gavrilovićev »mesni narezak« zakon, otroci nismo razumeli, zakaj dedek obožuje “ljuti ajvar od Jadranke”, a vedeli smo,  čemu ima babica tako zelo rada Kraševe bonbone 505 s črto. Odrasli so kadili cigarete Drava, mladina je žvečila Bazooke Šumi. Rodili smo se in preživeli, čeprav naše matere niso bile nikoli na ultrazvoku, čeprav so delale do zadnjega dne nosečnosti in so ob bolečinah vzele aspirin. Preživeli smo, čeprav so naši očetje služili domovini v JLA tudi do tri leta in čeprav se je za telesne in duševne bolečine uporabljalo kot univerzalno zdravilo domačo slivovko …Nismo pili filtrirane vode, a smo ostali zdravi. Pri sedmih letih smo se kdaj polulali v posteljo, ker nismo imeli pampers plenic. Za razliko med spoli nismo zvedeli iz forumov ali iz revij za mlade Igrali smo se zdravnike in vse nam je bilo jasno. Hit poletja je bila cockta z veliko sladkorja in sladoledna lučka iz polnomastnega mleka, a kljub temu nismo bili predebeli. Postali smo pionirji. Družili smo se, se med igro porezali na steklu, zlomili zob, strgali hlače, padli s sosedovega voza in dobili modrice. V tretjem razredu smo poljubili sošolko/-ca, ravnatelju nastavili kepo v klobuk, od učitelja dobili zaušnico. Naši starši niso zaradi naštetega najemali dragih odvetnikov in niso vlagali tožb na sodiščih. Sami smo se sproti naučili reševati probleme. Nismo imeli playstationa, nobene video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in še to drugega samo zvečer), nismo imeli rekorderjev, mobitelov, računalnikov, chat roomov… Imeli smo stripe, družili smo se, igrali smo se kavboje in indijance, plezali po drevju, padali na tla, se izgubili za ves dan v bližnjem gozdu in preživeli. Kot mladostniki smo se vozili v avtomobilih brez varnostnega pasu, s trisedežnimi mopedi brez čelad. Vaška milica je dobila novo vozilo. Odraščali smo, poslušali Predina, Bijelo dugme, the Beatles, Blondy, ob nedeljskem kosilu Avsenike. Prisegali smo na hipi stil. Vendar pred šolami nismo nikoli prodajali drog. Bili smo v delovnih brigadah in  svoja mnenja izražali tudi s protesti. Z veseljem pričakovali 25. maj, praznik Titove mladine in spremljali pot štafete mladosti. Nekateri so govorili, da nas nosi napačen tok, ker smo vrteli vinilne plošče in poslušali rok. Odgovarjali smo jim: “Računajte na nas!”

Imeli smo svobodo. Zahtevali smo pravice. Zavedali smo se dolžnosti. Naučili smo se živeti s pravicami in dolžnostmi! Naše generacije so proizvedle najboljše rekorderje, izumitelje in znanstvenike do danes.

Odraščali smo kakor pravi otroci po zakonih narave, dokler niso pričela sodišča, vlade, država in njene institucije odrejati, kako je treba živeti. Tudi ti si del naše generacije: “Ne daj se generacijo moja”.

Odgovor ekstra generacije

In pošljem to prijateljem ekstra generacije. Kar nekaj jih imam in sem nanje ponosen.

Hitro dobim zanimiv odgovor drage prijateljice, ki pravi:

Ja, Žiga, to sem tudi jaz dobila, a ti nisem poslala, ker sem mislila, da te ne bi zanimalo….
Ja, to je moja “ekstra” generacija, o kateri nas nekateri posamezniki iz naše generacije vedno znova prepričujejo, kako zelo da smo takrat trpeli…

Nam je bilo takrat lepo, ker je vse raslo, nastajalo, brstelo, se razvijalo…Živeli smo v velikem upanju in pričakovanju, da bo vedno le še bolje in vsake najmanjše izboljšave smo se neskončno veselili…Imeli smo ogromno energije. Mogoče prav zato, ker nas je bilo eno samo upanje.Obkrožala nas je ljubezen, toplina, varnost, poštenost, skromnost naših staršev…- počutili smo se kot v vato zaviti….In razmišljam - morda smo imeli vsega tega celo preveč in smo si ravno zato lahko privoščili biti “nori” otroci cvetja…

Kajti, ne smemo se slepiti. Mi smo tudi generacija teme. Tista “ekstra” generacija, ki smo na poti za materialnimi dobrinami, ki jih edinih nismo imeli v izobilju in smo hlepeli po njih, postopoma izgubljali ali zapravljali dediščino duhovnih vrednot: ljubezen, toplino, varnost, poštenost, skromnost, zdravo zemljo, čisto vodo in zrak……In “izpahnili” svet s tečajev. In to dediščino vam zapuščamo, dragi naši otroci! Svet, poln nepredstavljivega materialnega obilja in udobja na eni strani in na drugi neznansko zamazan, bolan in »nervozen« planet, ki se je znašel pred usodnim razpotjem.

Zato vas prosim v imenu vse naše “ekstra” generacije, da nam ob hvaležnosti za dobro materialno in tehnološko podlago, predvsem odpustite vso nesnago tega sveta, ki smo vam jo zapustili. Srčno vas prosim, da se v tem kaosu navidezne brezizhodnosti ne zgubite. In prepričana sem, da se ne boste. Verjamem, da ste vi tista PRAVA generacija, ki bo znala izkoristiti dobre stvari in hkrati poiskati tiste kruhove drobtinice ljubezni, varnosti, poštenja in topline pradedov, ki smo jih mi na svoji poti kljub vsemu raztrosili kot Janko in Metka, da bi se vsaj vi, če ne že tudi mi, lahko vrnili nazaj v prijazen, čist in topel dom…

Kakšen izziv! Kakšno novo upanje, ki lahko gore premika! Kakšna srečna generacija ste, da lahko rešite ta svet! Vi ste zares tista ekstra, prava, zlata mlada generacija!

Ekstra, prava, zlata mlada generacija

Tako nas vidi ena od predstavnic ekstra generacije. Je pa s temi generacijami malo križ.

V strokovni literaturi in tudi v drugih, poljudnejših člankih lahko zasledimo generacijo veteranov (1922 – 1943), tako imenovane baby boomerse ali otroke blaginje (1944 – 1960), generacijo X, ki jo William Straus in Neil Howe v knjigi Generacije (1991) označita tudi kot trinajsto generacijo (1961 – 1980) ter generacijo Y (1981 –), ki jo označujejo kot tudi nexter, echo boomers ali i-generacijo.

So pa zadnje čase zelo moderne primerjave med generacijo X in Y, ki naj bi si bili zelo različni. Tako nekateri viri navajajo, da generacija X ljubi prosi čas, Y pa obvlada tehnologijo. Generacija X bi rada čim prej obogatela in to celo brez dela, cilj generacije Y pa naj sploh ne bi bilo bogastvo, temveč je njen glavni moto živeti. Pripadniki generacije Y imajo drugačen vrednostni sistem kot njihovi starši, želijo si prilagodljive službe, iščejo ravnotežje med zasebnim življenjem in delom in možnostmi potovanj. Razumevanje generacij postaja tako pomembno, da nekateri celo pripravljajo seminarje na temo kako bolje razumeti in uspešno ravnati z generacijo X in Y.
Kot pripadnik generacije Y se strinjam, da so se vrednote spremenile. Še vedno pa sem mnenja, da je prava pot v medgeneracijskem dialogu in sodelovanju. Ob tem se moramo zavedati, da generacije vplivajo ena na drugo in da se postavljajo druga drugi za zgled. In res je tudi, da se to zgledovanje ne dogaja več samo hierarhično, v smislu, da starejša generacija uči mlajšo. Prepričan sem, da poznate veliko vnukov, ki svojim babicam in dedkom pomagajo in svetujejo pri osvajanju tehnologije.
Ravno internet je globoko zaznamoval generacijo Y. Informacije dojemamo drugače, čeprav nam nikoli niso prilagodili šolskih sistemov. Komuniciramo drugače, kar zna izkoristiti predvsem gospodarsko podjetniški sektor, malo manj pa drugi. In konec koncev, živimo drugače. Vendar to ne pomeni, da ne opazujemo, poslušamo in razmišljamo. Zaradi vseh informacij, ki so nam na voljo, si upam trditi, da to delamo še bolj organizirano, pogosteje in z veliko mero pričakovanj. Glede teh, pa mene, čeprav bi verjetno lahko zapisal nas, obdajajo mešani občutki.

Kaj nam sporočate, tovariši?

Spremljamo, kako se prerekate. Glede mej, glede plač, glede nacionalnega interesa. Povsod slabe novice. Občutek imamo, da ne znate sodelovati, da ne znate sklepati kompromisov in da vsak vleče na svojo stran. Morda pa občutek vara?
To se dogaja na različnih področjih. Vendar naj bo tokratni razmislek nekje med politiko in gospodarstvom.
Očitno je res napočil čas, ko bo treba zavihati rokave in pogledati drugam. Prof. dr. Franjo Štiblar ne piše več o kapitalizmu, temveč o solidarnosti. Besedno zvezo družbena odgovornost izreka že vsak drugi menedžer. Kljub temu pa pogrešam nekaj ključnih besed v besednjaku naše politike in našega gospodarstva.
Odgovornost je ena izmed njih, spoštovani! Te nas sicer začnejo učiti doma. Očitno pa prevečkrat nanjo pozabimo, ko odrastemo. Je res tako zelo težko sprejeti lastno odgovornost, se z njo soočiti in jo ponotranjiti?

Etika in morala. Zakaj o njiju nič ne govorimo? Kaj je etično in kaj moralno, je seveda povezano z vrednostnim sistemom. Je morda o tem govorila moja prijateljica ekstra generacije? Ohranite svoj ugled! Če ne zase, vsaj za nas, da bomo ponosno o vas govorili našim vnukom! Veste, na koncu šteje samo eno. Ne koliko bogastva nam zapustite, čeprav bi bilo nepravično, ko bi trdili, da se tega ne veselimo. Šteje samo vaše dostojanstvo. To je prava družinska zapuščina, ki jo razumemo kot najdragocenejšo dediščino.
Seveda se sprašujemo, kako naj se v procese družbenega procesa vključujemo. V politiko, bi rekel kdo. Morda. Pri naivnih šestnajstih sem to verjel tudi sam. Da je politika tista, v kateri vlada meritokracija in se ceni najboljše. Pa so zmagali očitno tisti, ki so mi že takrat govorili, da je politika p****. Pohlepna, da ne bo pomote. Biti danes v politiki celo škoduje. Člani strank, čeprav so lahko najbolj sposobni ljudje, ne smejo zasedati odgovornih mest v gospodarstvu. Ker so takoj označeni za politično nastavljene. Torej mladi, ven iz politike, ki po mnenju širših množic zbija ugled strokovnosti.

V gospodarstvo? Tam imajo radi mlade, pravijo. A velikokrat se zgodi, da tako samo govorijo, de lepše sveti in bolje bere v kakšnem sporočilu za javnost. Stolčki v gospodarstvu so zaščiteni, pa ne vedno od najbolj sposobnih. Pa saj bodo tudi gospodarstvu porezali krila. Kar tako, administrativno, partijsko, kot so mi opisovali člani generacije veteranov.

Veste kaj bi bil dober zgled? Da tisti, ki ni pošteno opravil svoje naloge, kazensko odgovarja in za svoje napake plača. Mar ni že boter Mesec rekel Zvezdici Zaspanki, da mora biti kazen vzgojna?

Oh, in pri nas smo mnogokrat tudi zares majhni. Po razmišljanju, ne po zemljepisnih značilnostih. Zakaj ne bi smel dobiti visoke nagrade človek, ki pripelje podjetje, čeprav državno, do zavidljivih rezultatov? Ker je državno in monopolno? Se pravi: za inovativne, drugače misleče, razvojne ljudi bi bilo pametneje, da se izogibajo državnih podjetij, ker tam za svoje delo tako nikoli ne bodo ustrezno nagrajeni. Prav tako je pametneje, da se izogibajo mestom nadzornikov. Ti niso vredni danes nič. Namesto da bi bilo že po njihovem nazivu jasno, da gre za ljudi, ki nadzirajo, kar pomeni, da morajo predstavljati etično in moralno elito v družbah, imamo že sedaj občutek, da gre v glavnem za barabe, ki vlečejo z upravami.
Očitno nam mladim ostaja podjetništvo. Čeprav nam banke niso naklonjene in nam zakoni preprečujejo, da bi lahko hkrati študirali in bili podjetni, je to prostor, kjer je nagrada za sposobne neomejena. Samo ena težava je - uspeh ne pride čez noč. Upam, da nas bo tega naučila kriza.

Še dobro, da jo imamo. Kriza je očitna priložnost za nas, generacijo Y. Kriza nam jasno sporoča, da je uspeh, zgrajen čez noč, izjemno trhla hiša iz kart. Pred krizo smo ipsilonci razumeli posel samo kot delnice in nepremičnine. Naj proizvajajo Kitajci. Sedaj pa je prišel čas streznitve. Pidi, delnice in opcije, tega več ne bo, vsaj ne v takem razmahu. Divje privatizacije bodo počasi končane, denacionalizacija je tudi skoraj pri kraju,
tako da na pretekle sorodnike, ali kakega strica iz Amerike težko računamo.

Lahko se samo vzravnamo, nasmehnemo, učimo, zavihamo rokave in s svojim razmišljanjem ustvarjamo novo dodano vrednost. Za lepši in boljši svet. Ali kot vedno pravim in je očitno v stilu generacije Y – »Živimo in pustimo sled«. Pozitivno in dobro sled za vse nas, za naslednje generacije in naš planet.