Prazniki so čas, ko se človek zazre vase in razmišlja naprej in nazaj. Številne lepe besede, stiski rok in topli objemi pričarajo posebnost decembrskega razpoloženja.

Moja čestitka še pride. Je pa res, da sem najbolj vesel, da se obdajam z ljudmi, ki mi dobro žele celo leto. To cenim in spoštujem.

V teh dneh pa me je spet razveselila moja babica. Pri njenih letih (nad 70) večina jamra in tarna, nad zdravjem, nad podražitvami, nad majhnimi pokojninami. Celo življenje je živela skromno, privarčevala nekaj denarja in me pred letom vprašala za nasvet, kaj naj s tem denarjem naredi, glede na to, da je dobila občutek, da jo banke prinašajo naokoli. Začelo se je s tem novo poglavje, tako zame kot zanjo. Sam sem se zakopal v svet financ, odkril številne zanimive naložbe, ji pripravil portfel in začel obračati denar. Dala mi je popolno svobodo, sicer je srečala vse ljudi in produkte kamor je vložila, vendar se v odločitev kam in kako ni preveč vmešavala.

Z delom denarja sva ji ustvarila rento. Čemu naj bo namenjena, je bilo vprašanje? POTOVANJEM, sem iztrelil kot iz topa. Potovanjem? Nikoli ni veliko potovala, nekaj evropskih mest v bližini je sicer obiskala s  sindikatom v službi, ampak da bi bila ona popotnik…

In sta šli. S prijateljico njenega brata v Pariz. Pred dnevi se je vrnila. Navdušena, nasmejana, presrečna. Bilo je odlično, videli sta veliko, turistični vodič je bil prijazen.

Za maja gledamo že novo potovanje. London, Barcelona, mogoče Škotska? Čez kakšno leto upam, da mi uspe, da jo z Moniko peljeva recimo v Ameriko. Kar se je zdelo včeraj še sanje, je danes postalo realnost, bi lahko zapisal.

In njen nasmeh in navdušenje je tisto, kar me te dni resnično razveseljuje. Tega ne plača niti Master card.

Bon voyage! in saj veš…carica si!