Iztoka poznam že kar nekaj časa. Res je car, pravi car, kapo dol!

Lepo je poznati take ljudi kot je Iztok. Vsekakor so drugačni, posebni, izjemni, a na drugi strani, tako enaki vsem nam.

Soočajo pa se s problemi, ki se jih ponavadi, niti ne zavedamo. O njih ne razmišljamo in se z njimi ne ukvarjamo. Zato bi bil zanimiv projekt, da bi nekaj ljudi, ki tega ne počnejo vsak dan, posadili za 2 dni na voziček in ravno ti ljudje bi lahko najlažje opisali občutke. Če je kdo za, lahko organiziramo zanimivo akcijo.

»Nismo še prava Evropa«

Problematika invalidov skozi oči študenta invalida

Iztok Mrak, fant, ki šteje 23 pomladi, verjetno ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil poseben. Invalidski voziček mu služi zgolj kot »pripomoček« za stigmo. Neupravičeno.

Če obstaja življenje po smrti, študent fakultete za socialno delo zdajšnjega prav gotovo živi kot da tistega v onostranstvu ne bi bilo. Ne brezskrbno, toda pogumno in vztrajno. Kljub hendikepu. Še vedno samo človek z vizijo in cilji. Podrejen vrednotam in pravilom, ki vladajo v svetu realnosti. Za tisto pravo študentsko življenje prikrajšan. Problemi, s katerimi se srečujejo invalidi, tudi njemu predstavljajo življenjski vsakdan.

Šel bi jest, toda …

Začne se pri možnosti dostopa do restavracij. Tako je le-teh, kjer se lahko prehranjuje na študentske bone, bore malo. »Zraven moje fakultete je restavracija Sodexho, ki je neprilagojena ter nedostopna za osebe na invalidskih vozičkih, s tem mesecem pa tako ali tako nima več pravice do ponudnika prehrane na študentske bone. Naslednja restavracija, ki je najbližje mojim potrebam, je Bežigrajski dvor na Dunajski cesti.« Toda restavracija, v katero je do zdaj lahko brez problemov zapeljal svoj voziček na električni pogon in potešil lakoto, več nima pravice do ponudbe prehrane s študentskimi boni. »V petdnevnem roku, ki je bil razpisan, sta bila lastnika restavracije na dopustu in pač nista dala prijave. Zdaj kljub vsem pritožbam in veliko denarja, ki sta ga namenila za odvetnika, vseeno nista uspela pridobiti ustreznega dovoljenja,« z rahlo jeznim tonom glasu pripoveduje Izi, kot ga ljubkovalno kličejo prijatelji. In kje zdaj napolni svoj lačen želodec? »Zdaj praktično lahko hodim jest v restavracijo Fresco ali Fokolus.« Restavraciji nista v bližini fakultete. Problem, ki ga je primoran reševati praktično. »Zdaj načeloma raje doma kaj pojem.«

Invalid na žur. Zakaj pa ne, toda kam?

Osebe na invalidskih vozičkih niso prikrajšane le za vsakodnevne življenjske dogodivščine, ki si jih lahko ljudje privoščijo brez posebnih naporov. Želja po sprostitvi in zabavi je skupna vsem. Toda ne tudi dostopna. »Moram reči, da imajo osebe na invalidskih vozičkih v Ljubljani majhno izbiro lokalov, kamor lahko zaidejo na kakšno od zabav.« Izpostavi Global, Bachus in The Place. Nadaljuje. »Ogromno lokalov je nedostopnih in odročnih. Če gremo po Ljubljani, vidimo, da jih ima večina dostop samo po stopnicah.« Z enakimi problemi se sooča tudi v trgovinah. »Ogromno trgovin je, ki imajo bregove, pa bi se iz tega lahko naredile klančine, a potem eni govorijo, da je to spomeniško varstvo in ne vem, kaj še vse ne,« potarna. Kot da problemov ne bi bilo dovolj, se v lokalih in restavracijah pojavlja še problem s toaletnimi uslugami. »Če gremo v center Ljubljane, na primer, ni WC-ja prilagojenega za osebe na invalidskih vozičkih, kolikor jaz vem. Enostavno ne morem iti na WC.«

»Ogromno stvari v Ljubljani je nedostopnih«

Dostopnost javnih objektov je po mnenju našega sogovornika na zelo nizki ravni. »Na splošno so nedostopni,« jasno in kritično oceni situacijo, ki vlada, a ne pozabi dodati, da so študentski domovi precej dostopni. »To vem iz prve roke.« Sam ne živi v študentskem domu. »Mogoče imam res to srečo, da domujem v Ljubljani, in tisti, ki prihajajo iz oddaljenih krajev, imajo verjetno še večje težave,« potuhnjeno prizna. Društvo distrofikov, v katerega je včlanjen, mu z uslugami, ki so članom na voljo, le ublaži nekaj ovir, s katerimi se sooča. »V zadostni meri mi nudi tisto, kar jaz potrebujem. Imam zastonj prevoz, na primer.«

Kako na trolo, avtobus in vlak?

Ni težko ugibati, da tudi sredstva javnega prevoza ne izstopajo v dostopnosti ponudbe za osebe na invalidskih vozičkih. Njegov prevoz je odvisen od pravega trenutka. »Jaz, ki sem ogromno na terenu, imam resnično velike težave z dostopi na avtobuse in trole. Niso prilagojeni, nekaj jih je, vendar jih večina ni. Moram čakati na pravi trenutek in številko avtobusa.« Pripravljenost šoferjev za pomoč prav tako ni ravno vzgledna. Pritožuje se nad njihovo nejevoljo. »Niso vajeni, da bi pomagali, prišli ven ali pa spustili klančino. To naredijo z nekim odporom.« Problematiko poveže s podobo idealnega stanja v Evropi, ki naj bi bila vladala. »Nismo še ta prava Evropa,« cinično doda. »Tudi recimo, če pogledava železniške postaje, ne moreš v vlak samostojno. Vedno rabiš nekoga, ki ti mora pomagati. In tista dvigala, ki jih imamo na postaji v Ljubljani, so samo za okras, da Evropa vidi, da jih imamo,« v svojem stilu nadaljuje.

Posamezniki v množici

Pogovor, ki se v soju sončnega zahoda nekje čez bloki počasi končuje, nanese še na prihodnost. Je optimist, toda: »Situacija se bo izboljšala šele takrat, ko bo prišla direktiva iz Evrope, prej ne.« Tudi širše množice predstavljajo oviro, ki po njegovem mnenju spregleda majhne stvari v velikih obsegih. »Večje družbe take stvari ne zanimajo in ljudje nimajo nič od tega, zato se nič ne premakne. Tu so samo stroški, tukaj nima nihče nobenih koristi. Saj se je sicer nekaj spremenilo, vendar še vedno imamo nekatere stvari, ki so slabše celo kot na Balkanu.« Tako še vedno ostajajo posamezniki v množici, ki se jih spregleda. Okolica tega ne občuti. »To občutimo mi, ki smo tega deležni,« zaključi pogovor in počasi že kuje načrte za naslednji dan. V njegovem stilu. Pogumno in optimistično.

Tadej Buzeti, revija Študent (maj 2007)