Rabin sreča človeka in ga vpraša: »Povej, kam tako hitiš? Kadar koli te srečam, se ti mudi.«
»Ženem se za uspehom, za izpolnitvijo, za nagrado za svoje trdo delo,« mu odvrne mož.
»To je dobro,« mu reče rabin, »če veš, da so vse te dobrine pred teboj in moraš hiteti, da bi jih ujel, sicer bi ti ušle. A kaj, če so v resnici nekje za teboj in te poskušajo zaman dohiteti, ker tečeš prehitro?«

Včasih moramo v življenju malo postati, se zamisliti. Če to lahko naredimo v prijetni družbi, je čas za razmislek še toliko dragocenejši.

Vsi smo sami gospodarji svojega časa. Spomnim se učiteljev, ki so hiteli s snovjo, ker jih je preganjal čas. Nismo si vzeli časa za premislek. Zdaj se snovi več ne spomnim. Šola mora biti prostor, kjer lahko mladi namenijo svoj čas predvsem razmišljanju. O prihodnosti, o bistvu, o sebi. Čas je lahko vedno naš zaveznik.

Mlade bi šola morala naučiti bolj ceniti čas. Premalo se posvečamo temu, da mlade naučimo osnov upravljanja s časom. Postavljati prioritete, načrtovati, te spretnosti bi morali mladi obvladati, saj bi jim pomagale pri načrtovanju lastnega časa. Vse prevečkrat slišimo, da so mladi preobremenjeni. Soočenje s časom in usklajevanje tega z odgovornostjo je za mnoge mlade velik izziv.

Januar je pravi mesec, da razmislimo o času. Postavimo si cilje in naredimo načrt. Ključno je, da ne živimo za preteklost. Mnogo ljudi zmotno razmišlja, da živi za prihodnost. Kaj bo, ko bo. Pravi čas je zdaj, tega ne bo več nikoli.

Pravijo, da čas celi rane. Tako je prav, da stare zamere pustimo za seboj, da optimistično zremo na svet in verjamemo, da lahko prav v vsakem trenutku dosežemo tisto, v kar smo prepričani.

Nečesa ne smemo pozabiti. Čas teče. Naredite preprost poskus. Vzemite meter dolg trak, najboljše meter, ki ga dobite pri trgovcih z gradbenim materialom. Če ste ženska, ga odrežite pri 78 centimetrih, moški to naredite pri 69 centimetrih (gre za povprečno življenjsko dobo moškega in ženske v Sloveniji). Nato strgajte trak pri številu vaših let. Kaj vam ostane v roki? Preostanek vašega življenja. Kaj boste naredili z njim, je odvisno samo od vas.

Iskanje uravnoteženega življenjskega sloga predstavlja sodobnemu človeku največji izziv. In hvala za vaš čas. Zdaj razumete, kako dragocen je.

Kolumna objavljena v časopisu Šolski razgledi, št. 2, str. 5, 22.1.2010

Potovanja so najboljši čas za premišljevanje. Tokrat veliko razmišljam o svetu in naši prihodnosti. Na drugem koncu sveta se zbirajo svetovni voditelji in se pogovarjajo o tem, kako rešiti svet pred globalnim segrevanjem. Težko bo uskladiti različne interese, države v razvoju obtožujejo tiste razvite, razvite kažejo s prstom na Kitajsko. Izzivi, s katerimi se bomo soočali v prihodnosti, so predvsem svetovni in so naši. Tega se premalo zavedamo. Sosedov vrtiček je tisto, kamor nam pogosto še seže naše razmišljanje. Morda do piranskega zaliva. Vendar bodo problemi generacije, ki sedi danes v šolskih klopeh, izzivi celotnega (našega) sveta.

Najbolj me skrbi razlika med bogatimi in revnimi. Ekonomist Sachs je ob obisku nekdanjega predsednika Busha v Afriki naredil izračun, da je prihodek 400 najbogatejših ljudi v ZDA v letu 2000 presegel prihodek štirih držav (Bocvane, Nigerije, Senegala in Ugande), ki jih je predsednik Bush obiskal na svoji poti. 400 ljudi je zaslužilo več kot 161 milijonov ljudi skupaj.

Globalno izobraževanje je tema, ki bi jo morali še bolj vpeljati v šolski kurikulum. Danes sedi v šolah generacija, ki jo lahko vzgojimo tako, da ji besede, kot so solidarnost, pomoč, filantropija in sočutje, ne bodo tuje. Tako malo je včasih treba. Osmi izmed Milenijskih ciljev Združenih Narodov govori o tem, da bi morale bogate države za razvojno pomoč nameniti le 0,7 odstotka BDP in s tem bi rešili skrajno revščino. Vendar to ostaja na mednarodni ravni velik izziv. Vem, dvignili se bodo tisti, ki trdijo, da razvojna pomoč ne gre vedno v prave roke. Marsikdo bo rekel, da imamo doma dovolj težav. Seveda se tako kot povsod tudi pri razvojni pomoči dogaja, da jo nekateri izkoriščajo. Problemov doma ne smemo podcenjevati, vendar pozabljamo, da še vedno skoraj celotna podsaharska Afrika živi v skrajni revščini z manj kot dolarjem na dan.

Morda ne moremo spremeniti sveta, vendar lahko pripomoremo, da bo svet lepši za nas vse. Vsak razred bi lahko v prihodnjem letu naredil tedensko dobro dejanje v domačem okolju in si zadal letni projekt, s katerim bi prispeval k boljšemu svetu.

Afriški pregovor pravi, da je bil najprimernejši čas za posaditev drevesa pred dvajsetimi leti. Drugi najboljši pa je danes. Želim vam, da boste v letu 2010 zasadili drevo, razmišljali o svetu in čim več potovali. Potovanja širijo obzorja in krepijo um.

Dragi božiček, dedek Mraz, želim, da bi lahko nekoč prav vsi slovenski otroci odšli na ekskurzijo na drugi konec sveta. To bi jim pomagalo spremeniti pogled na svet in predstavljajte si, kako pozitivne bi bile posledice. Še prej moramo samo najti rešitev glede globalnega segrevanja. Morda jim to uspe v Kopenhagnu!

Srečno 2010!

Kolumna objavljena v časopisu Šolski razgledi, št.20, str. 5, 18.12.2009

Prvič:
•        ali je poskus dolgoročnega oblikovanja vizije sploh smiseln in mogoč?

Zgodovina je pokazala, da človek kot bitje v množici pogosto potrebuje smernice za svoje delovanje. Kompas, ki kaže pot. Skupni cilj, enotna vizija. V kratki zgodovini države se je pokazalo, da nam je to pomagalo – osamosvojitev, EU, EURO… Danes pa je narod ponovno polariziran, razklan. Naš, vaš, lev, desen… Verjetno tudi zaradi pomanjkanja skupne vizije. Zato je vprašanje smiselnosti z zornega kota manjše polarizacije države lahko odgovorjeno z da. Po mojem mnenju spoštovani gospod predsednik, je tak korak smiseln.
Je mogoč? Kdo, če ne mladi, bomo verjeli, v to, da je mogoče marsikaj. Človek je prišel na luno, pretekel 100 m pod 10 sekundami. In potem ne bi bilo možno, da bi Slovenci oblikovali skupno vizijo 2030? Če nam to ne uspe, se bomo morali resno vprašati, kaj je narobe z narodom. Pa vendar, vedno in zvesto verjamem, da je Slovenec izjemen, kar dokazujejo že zbrani v tej sobi. O tem me prepričujejo mladi vsak dan. Zato spoštovani predsednik, verjamem, da je tudi odgovor na vprašanje, če je to mogoče, pritrdilen.

•        ali je zlasti sedanja nepredvidljivost družbenih sprememb doma in po svetu prevelika neznanka in ovira za vizije, ali – prav obratno – odsotnost poskusa oblikovanja vizij to nepredvidljivost še poglablja?

Ko se sprašujemo o spremembah in razmišljamo o času, je vedno potrebno razmisliti, kdaj, če ne zdaj? Kot večkrat napišemo v Zavodu Ypsilon:  Razvoj novih tehnologij, na čelu z informacijsko tehnologijo, je pripeljal do povsem novih zakonitosti delovanja družbe. Če pogledamo samo nekaj trendov, ki zaznamujejo današnjo družbo, kot so na primer razcvet interneta, globalna povezanost, odprti trgi, individualizacija, veliki presežki dobrin na trgu (vsaj za zahodni svet), vzpon žensk, poveličevanje zabave, vsesplošna konkurenca, itn., lahko ugotovimo, da smo sredi pravega cunamija sprememb. V skladu z zakoni pojava singularnosti, pa so te spremembe vse hitrejše in hitrejše. Današnji svet je povsem drugačen, kot je bil pred 20 leti, že čez 5 let pa bomo živeli povsem drugače, kot živimo danes. S povsem novimi zakonitostmi in novimi izzivi. S svetlobno hitrostjo se od današnje informacijske družbe razvijamo v ustvarjalno družbo.

Zato verjamem, da ovire za vizijo postavljamo lahko samo sami. Mladi pozivamo, zavihajmo rokave, od besed k dejanjem, spoštujemo premislek, vendar bo spremembe prinesla le akcija.

•        na kakšen način naj se organizira in vodi čim bolj vključujoča razprava različno mislečih o prihodnosti, da bi velik trud in delo ne bila zaman?

Če verjamem, da je modrost tista, ki naj sodi o tem, kakšne spremembe rabimo, je prav, da mladost razmišlja o tem, kako te spremembe vnašati v družbo.
Zato smo v Zavodu Ypsilon razvili model za 2030, ki mi dovolite, da ga predstavim, s pomočjo grafike. V osnoviverjamemo, da mora biti postavljen sistem, ki vključuje vse deležnike, izhajajoč iz pobude predsednika. Sistem mora temeljiti na spremembi. Kratkoročni, ki bo postavila dolgoročne učinke.
Izhajali smo iz izhodišča, da morajo biti vsi državljani s svojimi predlogi v projektu dobrodošli. V sistem smo vnesli različne mehanizme, od dogodkov, knjige, projektov… Hkrati smo razumeli, da je temeljni nosilec zgodbe predsednik, operativno pa v večini pelje zgodbo Urad. Sistem je bil postavljen z željo, da se postavi tako vizija kot tudi, da se na podlagi te začenjajo dogajati spremembe.

Verjamemo, da bi bilo primerno, da se, ko projekt steče, postavi ločena organizacija, v smislu miselnega središča (think tanka), ki bo skrbel za trajnostni razvoj projekta, seveda v tesnem sodelovanju s predsednikom in Uradom.

Sistem v 13 korakih:

1.    Urad predsednika identificira 100 organizacij in 500 posameznikov, ki jih povabi k sodelovanju. Hkrati odpre poziv za posameznike in organizacije, ki bi se rade pridružile – 30 dni časa.
2.    OPERATIVNA SKUPINA
Predsednik določi operativno skupino ljudi, ki bo delala na projektu – sestavlja jo do 10 predstavnikov, predstavniki Urada in predstavniki različnih družbenih sfer – različna področja delovanja, leta, interesi.
3.    Predsednik imenuje posameznika, morda so to do trije ljudje, najlažje bo, če so zaposleni v Uradu, da so Uho predsednika za ideje in predloge za 2030. Njihovo poslanstvo je, da imajo odprta vrata in da k njim lahko pride vsak s predlogom. Danes je izziv, da imajo ljudje občutek, da jih nihče ne sliši.
4.    Vsem zainteresiranim posameznikom in organizacijam se omogoči 100 dni časa, da pripravijo pogled na Slovenijo 2030, na podlagi osnutka in okvirjev, ki jih pripravi operativna skupina.
5.    Hkrati se postavi IT sistem, ki omogoča vsakemu, da piše svoje predloge in poglede – na Uradu obstaja nekdo, ki to bere, analizira in dobre uvrsti v krog predlogov.
6.    MISLECI
Predsednik operativni skupini doda še 15 posameznikov, mislecev, ki pomagajo operativni skupini pregledati prispele predloge, ideje in pomagajo, da postanejo vsi predlogi nekakšen dokument 2030. Na to temo Urad objavi knjigo Slovenija 2030 – 2013, ki služi za javno debato.  Ta knjiga se vsako leto spremeni.
Misleci ne smejo biti javne osebnosti, seveda se lahko razkrijejo, pomembno pa je, da ne pristopijo zraven zaradi PR aktivnosti, temveč zaradi resnične želje, da se nekaj spremeni.
7.    Predsednik v vsaki od svojih aktivnosti – srečanjih, podpori projekta, prosi, da se ljudje opredelijo do 2030 in predstavijo svoje poglede.
8.    Predsednik oblikuje Odbor za spremembe. To je predvsem odbor pravnikov, ki znajo sestavljati in predlagati zakone, ki bodo naredili resnično spremembe. Ključ je namreč v tem, da ideje pridejo do realizacije. Hkrati mora operativni odbor slediti spremembam, če se te dogajajo.
9.    AMBASADORJI
V ta namen predsednik imenuje 10 ambasadorjev sprememb, uglednih posameznikov, ki širijo zgodbo 2030, hkrati pa predstavljajo, kaj se je zaradi tega v družbi že spremenilo ter opozarjajo na stvari, ki se še morajo. Ambasadorji so lahko tudi misleci ali kdo iz operativne skupine.
10.    Na podlagi knjige, se posameznike in organizacije prosi, da razmislijo, kaj lahko naredijo za dosego vizije 2030. Tu je pomembno, da se posamezniki zavežejo k manjšim korakom do daljše strategije.
11.    Tu nastopi Obljuba Sloveniji. Za 2030 bo potrebno razviti poseben portal, del krajših zavez pa je lahko Obljuba Sloveniji. Samo s krajšimi zavezami bomo prihajali do resnih sprememb in vizije 2030.
12.    Misleci imajo še eno nalogo. Razvijajo orodja, da se bo 2030 realizirala. Primer takšnega orodja bi lahko bil indeks zadovoljstva.
13.    Dolgoročno je treba razmisliti o Inštitutu, ki bi zaposloval mlade raziskovalce, ki bi bili pripravljeni na podlagi predlogov 2030, stalno razvijati družbene inovacije in predloge – ta vloga se sicer lahko da tudi Univerzam.

Morda zveni komplicirano, pa vendar, je sistem preprost. Ključno prinjem je, da lahko sodeluje vsak, da so predlogi slišani, obdelani in da dobri postanejo realnost. S kratkimi obljubami, zavezami in akcijo bi na ta način lahko dosegli zastavljeno vizijo 2030. Vključiti je treba predvsem organizacije. Modrovanje ni zaželeno, razmislek sicer potreben, vendar, spoštovani, kliče nas akcija!

Drugič: •        ali je sedanja globalna in globoka kriza zgolj ciklična ali najavlja nekatere paradigmatične spremembe evropskega in svetovnega razvoja v prvi polovici 21. stoletja?

Še enkrat, vsak trenutek je prava priložnost za spremembo. Za paradigmatične spremembe v družbi se lahko odločimo mi, ni nujno, da te narekuje čas, čeprav tudi narava jasno kaže, da so spremembe nujne.

Ko sem se s tem vprašanjem obrnil na mlade, ki jih združujemo v Zavodu Ypsilon v skupini ThinkY, sem dobil sledeče odgovore.

Slovenija spremembe nujno potrebuje. Mladi moramo biti jasni. Dovolj je in naša odgovornost je, da vas opozorimo, ne bomo pustili, da nam ukradete našo prihodnost. Preteklost je bila kakršna je bila, ne moremo je spreminjati, hvaležni smo zanjo, od nje se lahko res veliko naučimo, da postanemo boljši. Nujno je iti naprej. In ko govorimo o tem, da pojdimo naprej, zahtevamo, da je to korak v smer meritokracije, kjer se ceni kvaliteto, sposobnost, zmožnost. Seveda rabimo tudi prizmo socialne države, za vse tiste odrinjene, ki ne zmorejo. Pa vendar, nedopustno je, da sposobne ljudi odrivamo, da mladi odhajajo v tujino, vsak dan, najboljši, najbolj sposobni. Da se ne morejo vračati nazaj v Slovenijo ljudje, ki imajo doktorate z najboljših univerz.

Mladi računajo na sistematično sodelovanje Urada predsednika in Kabineta predsednice vlade pri predstavitvi, iskanju načinov za implementacijo, izvajanje in sledenje dobrih predlogov.

Hkrati bi predlagali, da v državi, dobri projekti ZA BOLJŠO DRŽAVO JUTRI, dobijo podporo države. Naredili smo sistem, kjer je pogosto zaradi razpisov forma bolj pomembna kot vsebina. Nihče ne preveri, kdo je zadaj, se sreča z ljudmi… Papir prenese vse. Prihodnost žal ne.

Mladi resnično polagamo velike upe na spremembo. Če se ne bo zgodila, bo teža, ki jo boste na nas prenesli, spoštovani, najbolj neodgovorno dejanje za prihodnost v zgodovini naše države. Ta odgovornost in moralna teža, pa je prevelika, da bi se pod njo kdo podpisal z imenom in priimkom, zato je čas za spremembe včeraj, saj bo jutri lahko prepozno.

SODELUJOČI SLOVENIJA 2030

Alen Kobilica – svetovno priznani maneken je čez noč ostal brez vida. Danes je eden najbolj uspešnih slovenskih športnikov. Ustanovil je društvo Vidim cilj, namenjeno slepim, ki se ukvarjajo s športom ali si to šele želijo, potrebujejo pa spodbudo in pomoč.
Prof. dr. Alojz Ihan – pesnik in pisatelj ter esejist, redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Ana Lukner – ustanoviteljica dobrodelne organizacije Anina zvezdica za pomoč socialno ogroženim. Z akcijami zbiranja hrane je do sedaj pomagala že več kot 4.500 družinam v Sloveniji.
Nadškof msgr. dr. Anton Stres– Ljubljanski nadškof in metropolit, predsednik Slovenske škofovske konference, teolog in filozof.
Prof. dr. Boštjan M. Zupančič – pravnik, filozof in publicist, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Cvetka Selšek – gospodarstvenica, predsednica upravnega odbora SKB d.d., letošnja dobitnica priznanja Združenja Manager za življenjsko delo na področju menedžmenta.
Prof. dr. Danica Purg – ustanoviteljica in direktorica IEDC, Poslovne šole Bled. Letos predseduje odboru Združenih narodov za odgovorno poslovno izobraževanje, ki združuje skoraj 500 poslovnih šol in univerz iz 80 držav.
Prof. dr. Danijel Rebolj – rektor Univerze v Mariboru, redni profesor gradbene in prometne informatike, predsednik Rektorske konference RS.
Prof. dr. Danilo Zavrtanik – fizik in univerzitetni profesor, rektor Univerze v Novi Gorici. Raziskuje na področju astrofizike osnovnih delcev v okviru mednarodnega Observatorija Pierre Auger, kjer se ukvarja s študijem kozmičnih žarkov ekstremnih energij.
Prof. dr. Dušan Plut – geograf in ekolog, civilnodružbeni aktivist, prepoznaven in dosleden borec za varstvo okolja in uveljavitve modela trajnostnega razvoja, član predsedstva RS 1990 -1992.
Dr. Dževo Alibegić – kemik, doktor kemijskega inženirstva, ki že desetletje in pol živi in dela na Japonskem. Ukvarja se s finančnimi vidiki raziskovanja okolja ter obnovljivih virov energije.
Prof. dr. Ernest Petrič – predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, strokovnjak za mednarodno pravo in diplomat.
Prof. dr. Igor Emri – redni profesor za mehaniko na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, član predsedstva Mednarodne inženirske akademije v Rusiji in dopisni član Ameriške akademije za mehaniko, član SAZU.
Prof. ddr. Igor Grdina – zgodovinar in literarni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Inštitutu za civilizacijo in kulturo.
Mag. Iztok Seljak – predsednik poslovodnega odbora Hidria d.d., leta 2012 ga je mednarodna žirija v Sarajevu izbrala za najboljšega menedžerja JV in Srednje Evrope.
Prof. dr. Jadran Lenarčič – direktor Inštituta Jožef Stefan, njegovo raziskovalno delo je usmerjeno v področje robotike, avtomatike, biorobotike in sodobnih proizvodnih tehnologij.
Akad. prof.dr. Jože Trontelj – predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zdravnik, nevrolog, univerzitetni profesor in raziskovalec in mislec na področju medicinske etike.
Jure Aleksejev – študent strojništva na Univerzi v Mariboru, ki je leta 2012, še kot gimnazijec, nase opozoril z odmevnim predlogom nove slovenske ustave.
Prof. ddr. Klemen Jaklič – pravnik, predavatelj prava in etike na Harvard University, doktoriral na Univerzi Oxford v Veliki Britaniji in na Univerzi Harvard, ZDA.
Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj – klimatologinja, predstojnica katedre za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, članica Medvladnega foruma za spremembe podnebja v Ženevi.
Matej Potokar – generalni direktor Microsoftove skupine za storitve (Microsoft Services) v regiji Srednje in Vzhodne Evrope, predsednik sveta Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji.
Dr. Miha Mazzini – pisatelj, kolumnist, scenarist, režiser, računalnikar, študiral na University of Sheffield, Univerzi v Ljubljani, Institutuum Studiurum Humanitatis. Je redni član Evropske filmske akademije.
Dr. Mitja Štular – Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, strokovnjak za telekomunikacije, Programski svet RTV Slovenija, Zavod za oživitev civilne družbe.
Mag. Nataša Briški – novinarka, svetovalka za komuniciranje na družbenih omrežjih in novih medijskih platformah, civilnodružbena aktivistka, soustanoviteljica in izvršna urednica portala Metina lista in so-ustanoviteljica državljanske tribune Za prostore svobode.
Prof. dr. Rasto Ovin – ekonomist, redni profesor za področje ekonomske teorije in ekonomske politike na Univerzi v Mariboru, aktiven tudi na področju razvoja univerze.
Saša Pavček – igralka in pesnica, prvakinja Drame SNG Ljubljana, predavateljica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Mag. Samo Hribar Milič – predsednik Gospodarske zbornice Slovenije.
Prof. dr. Tamara Lah Turnšek – biokemičarka, direktorica nacionalnega inštituta za biologijo, univerzitetna profesorica in raziskovalka.
Dr. Uroš Seljak – astrofizik in kozmolog iz Nove Gorice, ki je po diplomskem in magistrskem študiju fizike v Ljubljani znanstveno pot nadaljeval v ZDA. Zadnja leta deluje na univerzi Berkeley in na univerzi v Zürichu.
Vuk Čosić – spletni interaktivni umetnik, pionir internetne umetnosti, strokovnjak za komuniciranje, civilnodružbeni aktivist.
Žiga Vavpotič – predsednik sveta in strokovni direktor Zavoda Ypsilon, ki se ukvarja z vprašanji družbene odgovornosti in socialnim podjetništvom. Je pobudnik projekta Simbioz@ – vseslovenski prostovoljski projekt medgeneracijskega sodelovanja.