Tokrat statistiko prvič piševa v dvojini – še ena prednost skupnega gospodinjstva.

Pisanje pregleda leta deluje terapevtsko, ima nekoč zgodovinski pomen za lastno evidenco, hkrati pa je zanimivo soočenje z realnostjo sodobnega človeka v določenem življenjskem obdobju.

Tudi letos je bilo leto nasmejano, pozitivno, ljubeče in v krogu izjemnih ljudi. Teh je vedno več in to naju navdihuje z največjim optimizmom.  Predvidevanja so se uresničila – leto 2009 je bilo v znamenju dobrega.

Oba sva diplomirala in vpisala magisterije. Ob koncu leta sva opravila tudi izobraževanje za trenerja socialnih kompetenc. Obiskala sva tri (Monika) oziroma dve novi državi, dobila nove in ohranila stare prijatelje. Celo na konec sveta šla, da sva jih obiskala.

Monika je poleg diplome zaključila izobraževanje za mediatorko – splošno, šolsko in družinsko.  Mediacijo so uspeli v letu 2009 tudi formalizirati – tako je nastal Zavod PaMeT.

Monika je vpeljala mediacijski program v Zvezo prijateljev mladine Moste Polje in rešila mnoge zgodbe, ki jih skrivajo zidovi. Tako v praksi kot teoriji je vedno bližje svojemu cilju in poslanstvu – da postane izjemna družinska in partnerska terapevtka, s posebnim posluhom za otroke, še posebno za tiste, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin. Spremljanje v zaporu pa ji predstavlja življenjsko izkušnjo pozitivnega dejanja.

Preko organizacije Hakes je pomagala mladim pri študiju v tujini – tako danes z njeno pomočjo študira v tujini več kot dvajset mladih. V letu 2009 se je Hakes preimenoval v Dream Foundation, kar se še boljše zliva z najino filozofijo puščanja pozitivne sledi.

Globaldreamvision d.o.o. ostaja igrišče, gledališče in miselno središče za uresničevanje, analizo in razvoj idej, vizij, strategij in stališč. Z njim smo pomagali razviti podjetje za črpanje nepovratnih sredstev, razmišljali smo o socialnih kompetencah in soustanovili kar nekaj zanimivih organizacij.

Med njimi je tudi Zavod Ypislon, ki je že po dveh dogodkih nakazal, da bo pustil zanimivo in drugačno sled med generacijo Y in tudi širšo družbo. Tu je seveda tudi Poslovni klub Socius. Najbolj sta v spominu ostali srečanji Izhod iz krize in Medgeneracijsko sodelovanje.

Srečanje z Borisom Pahorjem in okrogla miza, kjer so nasproti generacije Y sedeli gospodje Miran Mejak, Miran Goslar in Ivan Atelšek, so na Žiga pustili poseben pečat. Med različnimi članki je nastal tudi ta, o medgeneracijskem sodelovanju z naslovom Kaj nam sporočate, tovariši.

Zanimiva predavanja smo organizirali tudi v okviru Rotary kluba Zgornji Brnik, kjer smo si v letu 2010 postavili zanimive cilje.

Delati dobro je tudi moto MojeFundacije, kateri smo v letu 2009 postavili temelje. Graditi na dobrih temeljih, je vedno užitek.

Veliko se je dogajalo tudi okrog Moje srečne knjige. Podpisana je prva pogodba za tuj trg, našli smo strateške partnerje za nove projekte, knjigo je prepoznala strokovna bralna javnost. Predstavili smo se na dveh knjižnih sejmih v tujini - v Londonu in v Frankfurtu. Leto 2010 bo za Mojo srečno knjigo velik, pozitiven izziv in gotovo se bo iz dogajanja stvar prevesila v zgoditi se.

Žigova posebna priznanja so bila, da je bil izvoljen v UO Unicefa, da ga je minister imenoval v Programski svet UNESCO ASPnet Slovenije, da je bil njegov blog, ki ga je sicer prenehal pisati (obnovljen bo v letu 2010) nagrajen za spodbujanje neformalnega učenja in predvsem, da je članek Unicefova inovativnost rešuje življenja bil nagrajen za najboljši članek o inovativnosti v študentski kategoriji (nagrada poleg umetniškega dela je bila tudi obisk Univerze Stanford).

Žiga je končal tudi Šolo družbene odgovornosti in postal član Sveta za odprt dialog mesteca BTC.

2009 je bilo tudi pasje leto. Žal smo se poslovili od našega maltežana Gandija, kavalirka Fionka pa je postala Tačka pomagačka.

In ob koncu leta se je zgodilo najpomembnejše – preselila sva se pod skupno streho. Je že tako, da je dvojina lepša od ednine.

Leto 2009 je bilo polno drobtinic in kaže, da bo leto 2010 najboljše leto do sedaj.

Iskrena hvala vse, dragi najini.

DROBTINICE
Tone Pavček

Treba je mnogo preprostih besed kakor KRUH, LJUBEZEN, DOBROTA,
da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.

Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš - SENCE.

Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama - GLAVNA.

Toplo je sonce, topla jopica,
topla prijazna beseda,
a najbolj topla deklica,
ko me s srcem pogleda.

Vse bolnišnice so nezdravo bele
z vonjem po potu in jodu,
a vse porodnišnice vesele,
kljub otroškemu joku.

Človek ne dozori do svojega obraza
brez smeha in čenčarij
in ne brez poraza.

Sonce je dolžno, da sveti nam,
otrok, da pomaga očetu,
a edina dolžnost naših mam je ta,
da so dolgo na svetu.

Tisoč in tisoč zvezd je nad nami,
tisoč in tisoč zvez med nami,
da gre po svetu - rama ob rami -
svetloba z nami.

Vse teče, teče in se stiša v tišino.
Samo hiša, v kateri duh biva, je neminljiva.

Frankfurt ni bil moj prvi sejem. Tudi ne prvi knjižni. Aprila sem bil v Londonu. S sedem urno zamudo letala. Tokrat je bila zabava še večja.

Že začelo se je obetavno. Moralo nas bi biti pet. Moniki niso dovolili iz magisterija, Zvezdana je bila zasedena, Marijan in Lucija sta dobila v zadnjem hipu ogromno dela. Namesto da smo šli z avtom in spali 50 km iz Frankfurta, kjer smo imeli rezerviran hotel, sem ostal sam, brez prevoza in hotela.

Po zanimivih kombinacijah sem našel odlične rešitve. No ja, vsaj tako sem predvideval. Tja sem odpotoval z vlakom (50 EUR, popoln mir, idealno okolje za delo), nazaj z Ryanairom iz Hahna (32 EUR plus (8 EUR Terravision avtobus Offenbach - Hahn). Spanje – couchsufring. Lia je bila s svojo cimro in cimrom odlična gostiteljica, res sem bil vesel, da me je Monika prepričala, da preizkusim to. Couchsurfal bom gotovo še in vsekakor bova z veseljem gostila koga, ko bova doma.

Sejem odličen. Iskrena hvala Javni agenciji za knjigo in Gospodarski zbornici, da sem lahko predstavil Mojo srečno knjigo na slovenski stojnici. Kmalu sem sicer začutil stanje med slovenskimi založniki. A vendar mislim, da bomo z nekaterimi našli zanimivo možnost za sodelovanje. Imenitna večerja z založniškimi caricami, s katerimi me veže družinsko prijateljstvo. Smo se nasmejali in vem, da bomo še marsikaj ušpičili. Če si iznajdljiv, se da veliko. Žal je večina slovenskih avtorjev pasivnih in samo pričakuje, da bo padlo. Nisem jih prav veliko videl na sejmu. Vendar je to poglavje za poseben zapis.

Moja srečna knjiga v angleški različici My Very Own Book ima potencial. Kakšen, bo pokazal čas. Vse kaže, da sem našel agenta v Indiji, na Kitajskem in v Skandinaviji. Bomo videli, kaj bo z Rusijo. Mladen, moj švicarski agent, pravi, da sta nemški in španski trg problematična, da so možnosti lepe v Koreji. Skratka, cel svet je lahko naš.

Prava zabava pa se začne z odhodom domov. Ljubo doma, kdor ga ima in povsod je lepo, a doma je najlepše.
Zbudim se zgodaj, ob 7,30 sem na postaji za Offenbach. Nazaj letim z Ryanairom, ki leti iz Hahna, ki je 120 kilometrov iz Frankfurta. Karto za avtobus Terravision (Offenbach - Hahn) kupim že v Ljubljani preko interneta. Z njimi sem že potoval v Londonu. Brez težav.

Na postajo pridem že ob 8,00, na voznem redu piše 8,20. Ob 8,10 se mi pridruži že en potnik. Čakava. Mraz in dež. In čakava in čakava.

Avtobusa ni. Sranje! Kako so Hahna? Taxi – 160 EUR. Sopotnik pravi, da včasih zamudijo 10 minut, se pelje večkrat. Hitro ugotovim, da bom zamudil let. Akcija Monika, Zvezdana, Saša in Štefan – kakšne so alternative? Ni jih prav veliko, saj Ryanair leti samo enkrat dnevno do Celovca.  Sopotnik se spomni, da obstaja še en avtobus (vlaka do tja ni) iz glavne postaje. Ker po 50 minutah čakanja avtobusa ni, se odločiva, da greva na glavno postajo in tam ugotoviva, da obstaja alternativa. Vendar sva jo zamudila za 10 minut. Naslednja možnost 10,00, vendar imam let ob 11,00. No go.

Akcija Milena, the best travel agent, ki vedno najde kakšno možnost predvsem pa pozna skrivnosti letalskega posla. Nič, najboljše, da grem na mednarodno letališče, nekako bom že prišel domov, si mislim. 390 EUR hoče Adria za karto, mi javi Monika. Halo!? Maja sem letel v ZDA z vsemi taksami in z notranjim letom za 540 EUR. In ob tem, da ima Adria prazne sedeže… Se bom poizkusil kaj spogajati.

Pridem na letališče, nekaj telefonskih klicev in najdem okence Adrie Airawaya. Dober dan… Ich spreche kein Slowenisch. Ok, es geht auch ein bichen Deutsch in se začneva pogajati z gospo, ki deluje drugače prijazno. Na koncu ugotoviva, da je mladost prednost in dobim mladinski popust in 182 EUR za enosmerno karto.

Seveda kupim. Potegnem ven Diners Miles and Mores kartico. Ne morem plačati. Prosim? Dinersa ne jemljemo. Hmmm, potem Maestro. Ne, ne gre. Master so mi zlorabili, zato sem ga moral preklicati. Ampak kako ne jemljete Dinersa, ki je hišna kartica? To je tako, kot da ne bi bilo možno plačati z Mercator PIKO v Mercatorju. Kličem Diners. Očitno je napaka v sistemu, se mi opravičijo in svetujejo, da naj dvignem denar na bankomatu. Jaz sem seveda brez PINa. Bodo poizkusili nekaj urediti, glede na to, da sem njihova stranka od 16 leta, da zapravim kar dobro, da sem s plačili zamudil morda petkrat, ker sem bil v tujini. Lepo je, ko nekdo, ko si v stiski dela s teboj v rokavicah. V tem zagledam Reisen bank. In poizkusim z osebno izkaznico, kartico in na lepe oči. Uspe mi. Diners me sicer pokliče nazaj, da so našli rešitev, vendar ravno plačujem letalsko karto. Prosijo, da jim napišem pripetijo, da bodo skušali urediti. To vse so razlogi, da sem Dinersov človek.

Ne letalu pojem sirov sendvič in ob 14ih me čaka že goveja juha, krompir in meso. No ja, tako tradicionalni nismo, ampak lepo je biti doma. Hvala Adrii, Dinersu, Moniki in prijateljem, ki so me sproti obveščali o možnostih.

Denar mi morda povrne Terravison. Vsekakor držimo pesti za knjigo. In spet imam dobro zgodbo glede potovanj. Počasi se jih nabira za kakšno knjižico. Se zgodi, si rečem in se nasmejim.

Vse skupaj - vsekakor neprecenljivo. Za ostalo pa je tu Diners card.