Pred dnevi sem bogatil državo, Petrol (njihove delničarje, čeprav ravno tisti dan od mene niso veliko dobili, temveč so izgubili, saj je delnica padla) in seveda različne arabske šejke oziroma tiste, ki so nam nafto dostavili. To, da bi raje bogatil Prekmurce je druga debata. Skratka, moj jekleni konjiček je potreboval gorivo. Po domače, tankal sem.

Stojim v vrsti, da plačam gorivo in bonbone (bencinske črpalke so marketinška pogruntavščina prve klase - vedno kupim nekaj poleg goriva). Pred mano starejši gospod in 18,19 let star par, fant in punca. Imela sta liter vina, kupila pa sta še papir za zvijanje tobaka (rizle).

Kupita, gresta in možak pred mano začne: Jao, ta današnja mularija, prav grozni so. Odvisneži, odvisni. To ni res, kam gre današnja družba.

Prodajalec se z njim strinja. Potem ga vpraša, kaj bo on:

10 srečk za loto in ene Boss.

Brez komentarja. Zaradi mene naj ljudje kupujejo, kar si želijo. Zato plačajo oz. plačujejo (ustrezno) ceno.

Vse skupaj se mi je zdel primer slovenske dvoličnosti. Kako prav so imele naše babice, ko so govorile, da je najprej treba pomesti pred svojim pragom.

O tem, kakšen vzor dajemo sem že pisal. A poanta ni v tem. Poanta je v naši dvoličnosti. Nekaj govorimo, drugo delamo. S tem izgubljamo svojo držo, svoj ugled. Če nekaj rečemo, za tem stojmo.

Kupil sem bonbone in sem šel. Meni so bonboni odgovarjali, upam, da paru tudi liter vina. Privoščil bi gospodu, da bi tudi kaj zadel. Čeprav dvomim, da je denar zdravilo proti dvoličnosti.