Članek o predavanju, ki sem ga obljubil, začenjam s temo dr. Andreja Marušiča. Ker je tudi predavanje najprej imel on.

Dr. Marušiča poznam, spremljam njegovo delo, žal mi je bilo zgodbe z Inštitutom za varovanje zdravja, a to pač je Šentflorjanska dolina in predvsem o dr. Marušiču vem, da je vrhunski strokovnjak, ki je poleg vsega še šarmanten gospod (pravijo dame) in ima dobre čevlje (trdi moja Monika).

Od predavanja v CD pa vem, da je tudi odličen retorik .

Mogoče samo zanimivost, čisto mimo, isti dan je imelo srečanje v CDju tudi Zbor za Republiko.

Več o vsem na Vesti.

Predavanje dr. Marušiča je trajalo 50 minut. Sam zase pravi, da je borec proti stigmi duševnega zdravja. Zanimiv je bil njegov pogled na zdravljenje povprečne osebe v stiski.

Predstavil je različne ljudi, kako gledajo na depresijo človeka. Celo v isti stroki, kot je medicina, te obravnavajo čisto drugače.

Psihiatri naj bi bili predvsem softweraši, medtem ko so ostali doktorji bolj harveraši.

Ko govorimo o stigmi, je povsod. Čeprav se bori proti njej, bi vsekakor (je priznal pošteno) reagiral povprečno, če bi pripeljala domov hči fanta, ki se je zdravil v Polju.

Stigma je močna. Če vzamemo primer ekipe v podjetju, ki ima dva bolnika. Nekoga so poslali na zdravljenje v Valdoltro, drugega pa v Idrijo, se ve, da bodo zaposleni raje hodili v Valdoltro in tudi sprejem slednjega kolega nazaj v službo bo drugačen, kot tistega, ki pride iz Idrije.

Zanimiva se mi je zdela njegova rešitev za bolnike s shizofrenijo. Da se izogneš stigmatizaciji, je najboljše, da ko imaš napad, da primeš telefon in se pogovarjaš z njim. Tudi to ima stranske učinke, a vendar manjše kot če govoriš z nekom kar v en dan. Seveda je najbolj in če imaš kar bluetooth slušalko.

Dr. Andrej Marušič je poudaril, da je genetika pomembna in čeprav nam to ni mogoče všeč, vedno bolj postajamo podobni svojim staršem. Dejstvo, da ima genetika svoj pomen, je dokazana s tem, da dveh starostnikov v domu za upokojence nikoli ne zamenjajo, medtem ko se to z dojenčki lahko zgodi.

Če hodimo v fitnes, je prav, da se zavedamo, da obstaja tudi psihofitnes, ki nam pomaga povečati toleranco do stresa.

Glede psihiatrov je povedal, da če prideš do psihiatra in če ti ta predpiše antidepresiv še preden spregovoriš, je dobro, da narediš obrat za 360 stopinj.

Obstaja razlika med depresijo in depresivno motnjo, depresija je kot vijak, ki se zažre v nas in treba je najti rešitev. WD 40 je najboljši. Kar pa ne pomeni, da so to pomirjevala. Dr. Marušič jih mnogokrat primerja s tokajem, viskijem in pivom.

Zanimiv je primer, da če imaš drisko in vzameš aporin, imaš še vedno drisko, vendar se zaradi tega več ne sekiraš

Tole je njegov govor o depresijah, žal so posnetki izredno slabi, na predavanje sem odšel slabo pripravljen, hkrati pa sem že lobiral, da bi bilo mogoče oba predavanja nekoč kupiti. Močno priporočam.

Dr. Marušič je spregovoril tudi o samomorih in stopnjah, njegova trditev, da niti ni slabo, če imamo veliko samomorov pa izhaja iz njegove teze, da samomore delajo aktivno depresivni ljudje, ne tisti, ki se smilijo sami sebi.

600 letno ni majhna številka in upravičeno je ošvrknil državo. Seveda se veličina kaže v tem, da je podal IZJEMEN predlog, za katerega mislim, da bi se morali lotiti akcije lobiranja in predlog izvesti.

Če imamo tam, kjer se dogajajo prometne nesreče lahko table za opozorilo, zakaj ne bi tam, kjer ljudje delajo samomore, dali tablo s številko za pomoč. Marsikdo bi si premisli, to je gotovo.

Zanimiv je bil njegov komentar, da se bomo morali začeti zavedati, da so lahko določeni samomori, ki so povezani z upadom entuziazma sprejemljivi.

Pomembna razlika med psihiatrijo nekoč in danes je ta, da vemo, kako delujejo različni elektrošoki in podobne naprave, vendar še vedno ne poznamo učinkov, ki jih imajo različni kitajski preparati. 21. stoletje je čas, da odkrijemo tudi to.

Seveda bi bilo pametno, da bi ljudje hodili tudi na preventivne psihiatrične preglede, če opravljajo splošne zdravniške. Pred tedni je imel gospoda, ki je to storil. To je težko, saj je težje najti kaj tam, kjer ničesar ni, je bil duhovit komentar, ki je nasmejal, večkrat se smejoče občinstvo.

Dr. Marušič je poudaril, da je statistika problematična.

Depresija se pojavlja na 7 let v povprečju. Je treba pacientu povedati to? Veste, čez 7 let pa se vam bo to ponovilo…

Seveda je končal z nasveti, kako se lahko depresiji izognemo.

Naredite spremembo. Če ste do sedaj plesali fokstrot, plešite valček.

Sledila je razprava, najboljše vprašanje je seveda bilo v stilu:
Kje vas najdem, koliko vas je treba čakati in koliko to stane.
Dr. Marušiča najdete na tej povezavi, čakalna doba je zajetna.

Sam nisem uspel zastaviti vprašanja v živo, si pa ga bom tu, na blogu in upam, da dobim odgovor.

Dr. Andrej Marušič, kdaj boste postali minister za zdravje v Republiki Sloveniji? Mislim, da bi s tem veliko pridobili. Vem, mogoče vas je ta ideja že zapustila, a vseeno, spomnite se kdaj zaradi dobrobita vseh nas nanjo.

Kapo dol, to je najkrajši in najbolj na mestu komentar, ki se ga spomnim, če pomislim na predavanje dr. Marušiča in na njegove strokovne in človeške komponente.