Zadnji del Anitinega dnevnika
Dnevnik - Anita Ogulin / 4

Od ponedeljka naprej me ne bo doma
Ponedeljek

Že navsezgodaj sem začela zbirati rekvizite, ki jih bodo vzgojitelji ponesli na tabor Z znanjem čez ovire. Ob osmi uri zjutraj sva s Tanjo pred Fužinskim gradom. Avtobus je pripravljen, prvi otroci prihajajo, Kaja – spremljevalka – je že tam. Telefon. Ena mamica sporoča, da dečka ne bo, ker so mu sinoči operirali slepič. Hitro pokličem drugo mamico, da otroka nadomestimo, pa je deklica zbolela. Medtem prihajajo otroci. Z enim od očkov pride pet otrok. Le dva bosta deležna tabora. V dveh deklicah, ki stojita zraven, se nabirajo solzice. Radi bi šli tudi onidve.Vprašam, ali gresta z nami. Očka je v zadregi. Ni se dogovoril z mamico. Počitnice pa preživljata samo doma. Hitro ju povabim na avtobus. Odšli bosta v Kranjsko Goro. Sreča.Prideta Sara in Rok Bukovec iz podjetja Dynarsound s profesionalnimi bobni. Na donacijo se je odzvala tudi novinarka. Hvala, Barbi, res lepo.

Avtobus veselih obrazkov s starši pospremimo na pot. Do Kranjske Gore, na tabor Z znanjem čez ovire, za 11 dni. Uživali bodo v spremstvu pedagoške vodje Žane, vzgojitelja in učitelja Gregorja, pa vzgojiteljic in učiteljic Metke, Petre, Kaje. Srečno. Z nama do pisarne popeljeva s Tanjo še teto treh otrok, ki so pred nekaj meseci izgubili mamico. So srečni potniki v Kranjsko Goro. Bili so tudi v Zambratiji in tam pustili kar precej garderobe. Teta je pakirala zanje, pa niso poznali svojih stvari. Živijo z očkom, ampak zelo pogrešajo mamico. Skrbna teta se ljubeče trudi otrokom postati nadomestna mati. Začutim njena iskrena prizadevanja. Njene solze mi stiskajo grlo.

Že smo v pisarni. Zvoni telefon. Dokončati moramo priprave otrok na mednarodni jezikovni tabor Alpe-Adria. Anita, Tadeja, Mojca. Vse pridejo ob enih, da napišemo obvestilo staršem. Dogovorimo se še o zadnjih organizacijskih zadevah z Avstrijci in organiziramo prevoz. Tabor združuje otroke različnih držav, ki se bodo ob športnih in družabnih igrah učili tujih jezikov. Iz Slovenije odhaja pet otrok. Pokliče mamica iz materinskega doma. Berem vaš dnevnik, pravi. Tudi jaz imam otroka, ki ga ne morem čez počitnice popeljati prav nikamor. In že je deklica na seznamu otrok za brezplačne počitnice v Avtobusu sreče. Pokliče moj dobri doktor fiziater. Ima pacienta s hudo poškodbo glave. Žena in dve deklici živijo v izjemno težki materialni in socialni stiski. Predlaga brezplačno letovanje deklic. Že pokličem mamico in se z njo dogovarjam o možnosti takojšnje vključitve deklic na brezplačno letovanje deklic v Zambratiji. Kako bi potrebovala še kakšnega donatorja!

Spomin pa melje. Družinica na Dolenjskem je imela pet otrok. Oba starša sta hkrati izgubila delo. Živeli so v razpadajoči hiši. Očka je popravljal streho in padel z nje. Ostal je hrom. Poleg druge pomoči smo želeli otrokom omogočiti tudi letovanje na morju. Jih vsaj za nekaj časa razbremeniti tegob in dela na polju, doma. Prevzeli so očetovo breme. Pripravili smo vse potrebno za na pot. Otrok na odhod ni bilo. Odšli smo na obisk. Dejali so, da ne morejo pustiti mamice, da bi sama negovala očka. Bili so stari 5, 7, 8, 9 in 12 let!

Misli mi predrami gospa Mazi. Prijazno ponudi donacijo v obliki blaga. Novo blago bo služilo mamicam, ki znajo šivati. Z veseljem ji bom posredovala naslov. Medtem pokliče Nada, upravnica počitniškega doma Vila, Kranjska Gora. Ljubljanske mlekarne so blokirale dobavo mlečnih izdelkov. Ne! Preverim plačila, vse je poravnano. Pokličem in neprijazna gospa na drugi strani hiti razlagat, da nista plačana računa za 16.000 tolarjev. Sedemkrat me prevežejo. Različni referenti ne vedo za delo drugega. Znorim in kličem direktorja. Pove, da je računalniški sistem tako naravnan, da ni dobave, če račun ni plačan. Nič pa o tem, da računa sploh nismo prejeli! Gospod direktor se opraviči in pravi, da bo poskrbel, da bo zadeva takoj urejena. Hvala – toda …!

Dan se preveša v noč. Še vedno sem v pisarnici. Ne morem domov niti v dom. Telo je začelo drgetati – utrujena sem, res sem izčrpana.

Torek

Ni petek in ni 13.

Včasih se zgodi tak dan, da bi ga človek najraje pozabil.

Sreda

Že zgodaj zjutraj pricmokajo mački. Tudi Taček, napihnjena igriva žogica. Če je prostora za vse, bo tudi zanj. Samo, ljudje, ne več mačjih nedonošenčkov na naše stopnišče. Od ponedeljka naprej me 14 dni ne bo doma. Skrb za vse male živali bosta prevzela Mirč in Simon. Z veseljem, pravita.

Starši kličejo, kako je z otroki v Kranjski Gori. Krasno, odgovarjam. Program teče kot po maslu. Kako si želim, da bi z nami tudi letos ostali Hypo Alpe-Adria bank. Lani so božično-novoletne počitnice podarili 50 revnim otrokom. Namesto voščilnic poslovnim partnerjem. V projekt je vodilne može povabila županja Danica Simšič.

Takrat smo spoznali Sandija. Prve dni zadržan, nato pa otrok sonca. V razpadajoči hiški je živel sam z mamico. Najprej se nista razumela, ker je imela mamica zelo grobega partnerja. Grobosti sta vse prevečkrat občutila kar oba. Potem ga je zapustila. Neki večer je mamica Sandiju brala pravljice, pa je zagorelo. Skupaj s hišo ju je hotel zažgati. Rešili so ju, opekline so ostale. Sandi je bil vedno izjemno nadarjen, je zelo priden učenec, opažen tudi v glasbeni šoli. Skupaj z mamico sta našla srečo v drugem kraju. Pa Peter. Izgubil je svojo najboljšo zaščitnico, babico. Primarna družina je razpadala, fanta so pretepali in ustrahovali. Ni in ni zmogel socializacije. Ni sprejel vrstnikov. Hotel je celo napraviti samomor. Danes je urejen, ozdravljen, živi umirjeno življenje z mami in s sestrama.

In še Pepi. Z bratom sta prišla krepit znanje. Prišla sta po sprejetost, toplino, ljubezen. Teh čustev poprej nista poznala. Hitro sta odreagirala z udarci, tudi proti vzgojiteljici. Sama sta hotela poskrbeti za kazen. Iskala sta koruzo, da bi klečala na njej. Menda sta doma klečala ure in ure.

Več kot deset let skušamo povedati, da je revščina na pohodu. Da živijo družine in otroci v njih v vse bolj alarmantnih razmerah. Prvi smo opozarjali na glas, tudi v otroških parlamentih. Otroci, ki so spregovorili tam, praviloma doma niso imeli težav. So pa vztrajno zahtevali pomoč za svoje sošolce in vrstnike. Poznali so njihovo pomanjkanje materialnih dobrin, ljubezni, nasilje nad njimi. Zato ker so v preveč primerih postali nasilni tudi otroci. Sprejete vzorce so prenašali na vrstnike doma, v šoli, na cesti. ZPM Ljubljana Moste - Polje je reševala probleme, vse več in več. Lokalno in na mestni ravni. Globalno ni segla, nismo zmogli. Pred osmimi leti je postala generalna sekretarka ZPMS Anita Albreht. Kot da sva se poznali že od nekdaj, sva začeli delovati skupaj. Začutili sva potrebo in ukrepali, najprej v komisiji za Socialno-humanitarna vprašanja. Anita je bila vešča obvladovanja javnosti; problemu pomanjkanja, revščine, socialne izključenosti je dala ime Pomežik soncu. Že prvo leto, 1999., je projekt doživel tako zelo odmevno podporo donatorstva, da smo vsi v ZPM ostrmeli. Več kot tisoč otrok Slovenije smo reševali socialnih in drugačnih stisk. Uspešno. Najino delovanje se je spojilo. Nisva potrebovali besed. Spogledali sva se in reševali. S komisijo, v medijih. Najodmevnejše v oddaji TV Slovenija, z Mariem … Tudi z Mari, nekdanjo sekretarko ZPM Ljubljana Moste - Polje. Čudovito mamo. Tudi našo zvezo je vodila kot velika mama. Pa s predsednico Eriko. Tudi z gospodom Rozmanom, ki me je povabil v delovanje ZPM Moste. Vse življenje mu bom ostala hvaležna. Neposreden odnos delovanja me povezuje s Tanjo, z Matjažem, Danilom in vsemi, ki orjemo nemogoče poljane. Naše delovanje pomeni tudi srečne otroke pa opremljene družine. Predvsem z materialnimi dobrinami, razumevanjem in sprejetostjo otrok – takšnih, kot so … Več nas je, močnejši smo!

Ko je bil mladi pevec Anžej Dežan, ki postaja v veselje vseh nas vse bolj priljubljen, še aktiven v otroških parlamentih, je večkrat vprašal: Zakaj TOM (telefon za otroke in mladostnike) ne deluje 24 ur na dan? Ne more, Anžej, ni denarja. Madonca, kako se vse konča pri denarju. Le življenje ne. Anžej je še vedno naš prostovoljec.

Prikrajšani in socialno izključeni niso le revni otroci. Tudi bogati so. Obkladanje z denarjem in ne ljubeznijo ter razumevanjem otroke izloča iz družbe in okolja. Peha v odvisnosti … Tako kot revne. Končni izid je skoraj enak. Odmik misli v družino moje sončice Karmen. Njen mož Giorgio je Italijan. Očka in mož, kakršnega še nisem srečala. Zelo si želim, da bi moja vnučka to svetlo lučko ljubezni ponašala v svet. Kako je res, kar pravijo. Svoje otroke ima rad tisti očka, ki ljubi njihovo mamico!

Četrtek

Kako čudovit metulj je ležal na sredi poti. Gotovo je rojeval veliko gosenico, da je moral umreti. Ampak res je lep in Simon ga bo vesel. Čeprav bi ga oba raje videla leteti.

Včeraj sva pod večer uresničevala zeleni program na njivi – jaz sem plela, Mirč je kosil – in zagledala čudovite gosenice. Travnato zelene ježevke so imele poševne rdeče, rumene, rjave in črne trakove. Naj jedo. Vrane so tako ali tako požrle vso koruzo. Mirč je jezen, meni pa je pravzaprav všeč, da smo jih dobro hranili.

V službi potrka gospa, ki jo na videz poznam. Lepa ženska, čudovito modre oči, iskriv pogled. Saj res – Rina Klinar. Prinesla mi je sončnico, ker bere dnevnik. Prijazen klepet po žensko za dober začetek dneva. Gospa Rina je bila ministrica za delo, družino in socialne zadeve. Dotakneva se vsega skupnega: kako najbolj učinkovito pomagati otrokom in njihovim staršem na poti odraščanja. Polna energije je, z veseljem je sprejela povabilo na Sončkov živ-žav v Kranjsko Goro. Zdaj je direktorica Radia Triglav, verjamem ji in vem, da je zelo odmeven gorenjski radio.

Še končna opravila za dokumentacijo pri projektu Avtobus sreče. Še zadnji letošnji poletni projekt za zmanjšanje socialne izključenosti otrok iz Ljubljane in okolice. Te počitnice podarja naša spoštovana gospa županja, Danica Simšič. Pred tremi leti je skupaj z Bredo Pečan, županjo občine Izola, iskala možnosti, kako vsem otrokom Ljubljane omogočiti letovanje na morju, izolskim otrokom pa v hribih. V Izoli sta izbrali gostinsko šolo in dijaški dom, v hribih počitniški dom Vila, Kranjska Gora. K sodelovanju sta povabili znane in priznane umetnike, ki so podarili umetniške slike, kipe, umetniški nakit. Nato sta organizirali avkcijo. V Izoli in v Ljubljani. Zbrani denar sta usmerili v plačilo letovanja otrok. Projekt sta poimenovali Avtobus sreče. Skupaj z Miro, Polono, Manco in Andrejem bom popeljala otroke v Izolo. Za teden dni bomo šli uživat. Pravim, da bomo sedli na oblaček, ki nas bo vozil do sončka in nazaj. Res je, da z otroki v naših letoviščih praviloma nimamo problemov. Preprosto zato, ker čutijo, da so sprejeti, da jih imamo radi, da živimo zanje.

Spomnim se otrok, ki smo jih Tanja, Jadranka in jaz prvo leto peljale na Avtobus sreče. Med njimi je bil tudi Jaka. Že na videz otrok s posebnimi potrebami. Rubrika prijavnice, kjer bi morali starši opisati njegove posebnosti, je bila – prazna. Jaka ni mogel slediti programu, težave so bile iz dneva v dan večje. Klicali smo starše, da bi prejeli navodila za ravnanje, saj je bilo očitno, da je otrok duševno bolan. Starši se na telefone niso odzivali. Njegov lečeči zdravnik je bil na dopustu. Ob vsem je dobil še epileptični napad. Vse dni sem ga držala za rokico. Ni razumel, da je sestavni del skupine. Ničesar ni razumel. Ko smo se vrnili, sem mamico pobarala, kaj je z dečkom in zakaj ni opozorila na otrokove potrebe, pa tudi, zakaj se ni odzvala na klice. Dejala je, da se je bala, da bi Jaka ostal doma, če bi vedeli, da je bolan. Tako kot je bilo dotlej vselej. Prvič je bil na morju in imel je 11 let.

Sledim pripravam na prevoz otrok na Tabor Alpe-Adria. Odrinejo v ponedeljek ob 6.30. Anita me spomni še na Pejo Trading. Tudi oni so izdatno prispevali k brezplačnemu letovanju otrok, skupaj s poslovnim sistemom Mercator. V program zmanjševanja socialne izključenosti otrok na republiški ravni z imenom Vsi smo bili otroci so letos prispevali za zimovanje in letovanje za kar 300 otrok. Tako 200 otrok Slovenije letuje po različnih počitniških bazah ZPMS, 100 pa jih je že zimovalo. Podjetje Pejo Trading namerava skupaj z Mercatorjem dobrodelno akcijo izvajati več let. Njihov cilj je kar 1500 otrokom omogočiti brezplačna letovanja in zimovanja. Danes je res lep dan.

Petek

Dežuje kot iz škafa. Pa si tako želim, da bi otroci imeli vsaj ob morju in v hribih lepo vreme. Zato, da ga zaužijejo. S Tanjo hitiva v Kranjsko Goro. Kako sem hvaležna Tanji, da vozi, saj mi kar naprej zvonijo telefoni. In tako najino pisarno prestaviva v vozilo. Na poti se pogovoriva o vseh zadevah, ki jih bo 14 dni vodila sama. Dosegljiva bom le na telefonu. V torek odhajam z otroki v Izolo in ko se vrnem, se bom šest dni posvetila le mojemu Bertiju in Ani. Sončkoma. Kako ju pogrešam in kako zelo ju imam rada. Včeraj zvečer sta me poklicala in spet me je v sen zazibal nežen glasek. Babi rada, babi rad te imam. Kako čudovito. Res sem srečna.

Že sva med sijočimi očkami otrok počitniškega doma Vila v Kranjski Gori. Otroci veselo pričakujejo Sončkov živ-žav. Drug čez drugega hitijo pripovedovati, da so pripravili svoj, čisto svoj program z Žano, Gregorjem, Metko, s Petro in Kajo. Peli bodo, plesali, igrali čisto pravo igrico. Nestrpni so. Prijazna Mojca, piarovka Poslovnega sistema Lek, je priskrbela še kombi in že vozimo otročke v hotel Lek v Kranjsko Goro. Lek je veliki donator ZPMS in poslovni partner pri akciji Pomežik soncu. Tako kot Rotary Club Ljubljana. In kaj kmalu pozdravim predsednico Uprave Leka, gospo Janjo Bratoš. Čudovita je, začutim jo – to je mama. Otročki jo ganejo. Z veseljem jim bomo še pomagali, pravi. Pozdravim še prijetnega gospoda Borisa Grosmana, predsednika Rotary Cluba Ljubljana, in njegove sodelavce. Pa Majdo Struc, generalno sekretarko ZPMS, in predsednika ZPM Ljubljana, gospoda Jožeta Šrekla, pa sekretarko ZPM Ljubljana, gospo Dušo Grubački. Z nami je še predsednik Komisije za letovanje in prosti čas ZPMS, Janko Rožman. Zabaven in sončen človek, ravnatelj OŠ Bakovci. Tu so še novinarji in nepogrešljiva družina Kolenc, ki otroke že veselo zabava z rajanjem in Kekčevimi ukanami ter pesmimi.

Vsak od uglednih udeležencev donatorjev prijazno pozdravi otročke. Neverjetno sledijo pozdravom. Burni aplavzi. Kako dobro vedo, da ti prijazni ljudje gradijo njihovo srečo.

In prireditev se je začela. Tudi s pozdravnim nagovorom in zahvalo naše Majde. Vedno izbere prave besede za ljudi, ki so zaslužni za iskrice v otroških očeh. Tudi Janko. Ne moti nas dež, saj smo prijazno skriti v dvorani hotela, ki je otrokom pripravil pravi piknik. Kaj vse so se otroci naučili v pičlih štirih dneh letovanja na taboru Z znanjem čez ovire. Rezultat predanega dela vzgojiteljev je na dlani in na odru. Silna energija je ustavila dež. Helenina potička, pehtranova in orehova. Ena boljša od druge. Pa planinski čaj, pa kava in spet program. Otroci so se naučili prvih akordov na klavir, ki jim ga je za čas letovanja posodil donator. Naučili so se prvih pravilnih udarcev na bobne, tudi dar donatorjev. Hvala vam, dobri ljudje. Ne veste, kaj to pomeni otrokom. Tu se rojevajo novi talenti. Tu raste samopodoba, znanje – to je vstopnica za uspešno življenje.

Gostje se poslavljajo. Res preveč sreče za en sam dan.

S Tanjo zvečer drviva proti Ljubljani.

Hitro skok v službo in po mamo. Doma je najraje. Pozabim na jutranji pogovor z Mirčem. Prijazno me je vprašal, ali bova imela ta konec tedna kaj časa zase. Žal, Mirč, tudi tokrat ne. Drugič, saj veš.

Sobota

Ko navsezgodaj urejam svojo mamo, prinese soseda Mina v naročju svojo štiriletno Saro. Na delo mora. V bolnišnico dr. Petra Držaja. In z deklico sta sami doma. Malo zaspano bitjece nežno položim na kavč in dokončam delo z mamo. Rada bi še ležala, zato jo namestim nazaj v posteljo, Sari pa pripravim zajtrk. Medtem povabim Mirča na kavo in tekmujemo. Kdo najprej in najbolj izprazni skodelico … Čez dva dni bom taka tekmovanja organizirala že z otroki Avtobusa sreče. Slabe prehranske navade otroke kar preveč odvračajo od zdrave prehrane. Pa ti drobižki tako radi jedo, če je v obroke vtkana rahla tekmovalnost! Recimo, kdo najlepše izprazni krožnik, kdo popije največ mleka in komu uspe pojesti največ zelenjave pa čigava juha je najboljša in še in še. Je pa tudi res, da celo pri 13 in več letih marsikateri otrok ne zna uporabljati jedilnega pribora. Taka letovanja so prav spretna socializacija in sprejemanje splošnih družbenih vzorcev, tudi vedenja. V Vili smo imeli otročka, ki je živel v strahovitem pomanjkanju. Prvi večer so bile hrenovke z mešano solato. Zgrabil je posodo s hrenovkami in jih tlačil v usta, da ni zmogel sproti požirati. Jedel je z rokami. Z veseljem je sprejel način prehranjevanja, imel pa je tudi čisto svoje porcije. In je jedel, kolikor je zmogel, brez strahu, da mu bo kdo od vrstnikov segel po krožniku. So pa tudi otroci, ki ne želijo uživati zdrave, dobre prehrane. Prisegajo na hamburgerje, pomfrit in pice. To jedo doma in pravijo, da je to zakon. In so deklice, vse več jih je, ki v želji, da bi bile »bolestno« vitke, odklanjajo celo zdravo hrano. In žal so tudi takšne, ki po obroku tekajo v toaletne prostore.

Telefonijade. Matjaž sporoča, da spet pelje dva otroka, skupaj z zdravnikom, v Izolo. Pa že drugič leto se je pokvaril pralni stroj, odpovedal je še pomivalni. O groza, koliko dela za osebje. Klic iz Kranjske Gore. Otroci so nastopali v Sobotni raglji na Radiu Slovenija. Vprašujejo, ali je bilo dobro, in jim je žal, da se niso vsega spomnili tisti hip, ker bi bilo še tooliko treba povedati. Pohvalim jih, spodbudim, da so bili odlični, in hitro pokličem Zambratijo. Pokliče Zinka, prijateljica še iz mladih let. Vedno sem je vesela. Nikoli ne bom pozabila, kako mi je pomagala na poti materinstva. Zgodaj sem postala mamica. In moja deklica je bila ob materi, ki je še študirala, zelo prikrajšana za materialne dobrine. Vrzeli je polnila Zinka. Še pred leti je Karmen pobožala razpadajočo pleteno zibelko za punčko iz cunj, ki sem jo sešila sama, zibelko pa ji je za tretji rojstni dan podarila Zinka. In tudi Zinka je naša donatorka. Za otroke in družine, ki rabijo pomoč. Prav včeraj, ko sem odhajala v Kranjsko Goro, me je poklicala mamica petih nepreskrbljenih otrok. Večkrat smo ji že pomagali. Zato, ker je pred tremi leti ostala sama. Moža je ubila stena, ki se je podrla nanj, ko je iz garaže gradil stanovanje zanje. Ni imel državljanstva in otroci nimajo pokojnine. Hrano za otroke potrebuje. Pravi, da so lačni. Na dan pojedo po 3 kilograme kruha in tri litre mleka popijejo. Tudi za hrano nima denarja, kaj šele za obleko. Letovali bodo z nami.

Mirč je za danes odšel zdoma. Jaz pa delam kroge: Sara, mama, gospodinjstvo, vmes službeni telefoni … Po kosilu pride prijateljica Justi. V očeh ji berem žalost. Ne, ne, Justi, greva v akcijo. Zabavali bova mojo mamo. Spet spečem pehtranko. Tako preprosto je! Že od nekdaj prisegam, da v gospodinjstvu, pri kuhanju in peki, ne smeš komplicirati. Potem uspe. Ko gledam naše pridne kuharice in kuharja, vidim, da delam prav. Recept za pehtranko so od mene že hoteli na Sobotni prilogi. Pravijo, da ga razpečujejo naprej.

Nedelja

Gospodov dan se je začel pestro. Pod oknom ob štirih zjutraj zacvilijo zavore. Pok pa spet zavore. Nekomu se je mudilo. Drget v dežju, urejeno, še malo spanja.

Pozneje v polsnu slišim telefon. Ura je skoraj osem. Babi, kmalu se vidimo. Mami pakira. Kako zelo vaju že čakam, čakam. Tudi vajino mamico in očka. Ko sem z vnučki, se spojimo v eno in postanemo male barabice. Svet je naš. Skupaj smo močni, neposlušni, raziskovalni, ustvarjalni in nagajivi.

Jutri je praznik. Ob šestih zjutraj bom pospremila naše otroke na tabor Alpe-Adria v Pollau. In nato grem s spremljevalci kovat srečo otrokom Avtobusa sreče v Izolo.

Pozno odpeljem nazaj v dom mamo.

Šele zdaj imam čas za svojo pot na Savo. Zagleda me štiriperesna deteljica. Če to ni sreča! Že vem, komu jo bom dala.

Konec
Anita Ogulin / 4