PonedeljekTo noč nisem zatisnila očesa, zato vrč kave z mlekom sede. Pijeva jo skupaj s sosedo Justi. Ko je bila doma še mama, je bila njena edina preokupacija priprava kave. Pili sta jo družno s sosedo Justi… Edina skrb moje mame, ko je odhajala od doma, je bila, da Justi ne bo ostala brez jutranje kave. In ni. Vstane Simon, za njim Nina. Žgolita, kako odlično sta se imela s prijatelji čez konec tedna na slovenski obali. Še bi rada šla. Saj sta pridna. Cele počitnice skrbita za otroke v počitniškem varstvu.

Pokliče prijazna gospa. Ne želi se predstaviti, pravi, da ima skoraj nova oblačila, rada bi jih podarila družini, ki jih potrebuje. Posredujem naslov, telefon družine, ki bo vesela ponudbe. Spomnim se, da imam v avtu polno vrečo čudovite ženske garderobe za mamico od Mustafe. Že pred tednom sem jo pripeljala, ko je prosila zanjo. Ni je bilo. Zdaj pa je ravno prišla iskat pozabljene stvari z letovanja mamica dečka Sanela. Ponudim ji še garderobo iz svojega prtljažnika. Objameva se in ttudi jaz imam izpolnjen dan.

Kar precej donatorjev je v tem letu darovalo garderobo. Novo. Usmerjam jih direktno k družinam. Letos smo tako povezali že več kot 160 družin. Tistih, ki pomagajo, s tistimi, ki pomoč potrebujejo. Projekt smo poimenovali Veliki brat: Poteka šesto leto zapored. Najprej so družine nosile uporabne stvari za tiste, ki nimajo, k nam. Ker pa nimamo ustreznega prostora, sem ob popoldnevih kot nora prevažala stvari od družine do družine. Hišnik na Proletarski 1, kjer ima sedež naša ZPM, ne pusti odložiti prav nobene stvari v noben servisni prostor. Tako prenašamo materiale v tretje nadstropje z nadčloveškimi napori. Ko je letos konec junija Mestna občina Ljubljana dala denar za prehrambene pakete revnih otrok med počitnicami in jih je voznik Mercatorja pripeljal, smo prehrano morali odložiti kar na dvorišče. Hitro smo jo razvažali otrokom po šolah. Kako bi potrebovali primernejši prostor za svoje delovanje.

In prav danes sporočim mamici, ki ima raka in dva nepreskrbljena otroka, da ji nakazujemo še zadnja sredstva iz oddaje TV Slovenije Spet doma. Ostane brez besed. Čutim njeno ganjenost. Ohrabrim jo in ji zaželim, da bi premagala predvsem bolezen, potem bo lahko tudi težave finančne narave.

Sestanemo se še z vzgojitelji tabora v Kranjski Gori in že hitim k mami.

Tokrat je res vesela.

Torek

Gotovo si gospe prejšnjega stoletja niso belile glav, če ni bilo postorjeno vse brezhibno in ta hip. Način življenja pa strašno rigorozni vzorci so mi podarili same prijateljice, ki so perfekcionistke doma in v službi ali pa samo doma in samo v službi. In že kar lepo obdobje poskušam obvladovati sebe, da me ne bi motila kapljica na tleh pa nezlikano perilo, nedokončano kosilo… In na delu do zadnje vejice izdelana obvestila, priporočila, prošnje, zahvale. V zadnjem obdobju kar nekaj napak spremlja to moje življenje. Torej zopet potrebujem pogovor sama s seboj. Temeljit.

Zjutraj joče nek mucek na podestu našega senika, ne more dol. Vzpnem se po lestvi in mimo mene pade majceno mačje bitjece. Jaz pa skoraj za njim, saj je bila lestev zlomljena. Dirkava po dvorišču, ne pusti se ujeti. Steče pod avto, jaz na kolena in se gledava. Pomagala bi ti rada. Nič. Sežem z roko ponj, ta pa švrk v podvozje. Cela panika. Noče ven, meni se pa že tako mudi. Majceno, bolhato bitjece navsezadnje zbezam izpod avta s Tanjino pomočjo. Potem pa v škatlo in k nam na senik. Dam mu hrano in hitro v službo.

Že čakajo stranke. Tanja se ukvarja z njimi, jaz s telefoni. Pokliče Vesna, sekretarka ZPM Vič. Izdeluje poročila o letovanju otrok Ljubljane do konca junija. Družno pregledava naše podatke, se pogovoriva o otrocih, ki bodo letovali v projektu Avtobus sreče, in se pogovoriva še o otrocih s spseznama revnih. Že pokliče Duša – sekretarka ZPM Ljubljane. Pove, da je pripravljena pogodba za koncesijo delovanja ZPM v Ljubljani in jo bo poslala v predogled. Pogovoriva se še o zasedenosti počitniškega varstva in da je čimprej treba oddati poročilo.

Mimogrede pokličem Lojzeta – direktorja Zavoda za letovanje in rekreacijo. Prejeli smo račun Mladeži, ki je višji kot običajno. Lojze prijazno razloži, zakaj. Stroški na Hrvaškem so se povečali. Sorazmerno tudi penzioni za otroke.

Že so na vratih Danilo, gospod Momo in Aleks, avtorja obnove freske v Kranjski Gori. Prineseta poročilo. Danilo ga pregleda. Izrazi željo, da poročilo vsebuje avtorja, način obnove in vse, kar bi lahko rabilo zanamcem. Naše Vile za otroke pač ne sme pozobati čas. Jo bomo lepo vzdrževali, da bo še za mnogo generacijam otrok.

In že se pripravim na sestanek s starši otrok, ki se bodo udeležili Tabora z znanjem čez ovire. Ne pričakujem veliko staršev, ker so dopusti. Pa vendar. Prišlo jih je kar za en razred. Predstavimo vzgojitelje, ki bodo vodili otroke, objekt, prehrano, namestitev, program. Še najbolj program. Starše zanima prav vse. In prav je tako. Drug drugega gledajo in ocenjujejo. Starši vzgojitelje, vzgojitelji starše. Povem jim, da je v našem klubu vzgojiteljev bogastvo ljudi. Mladih, zaupljivih, odgovornih, predanih, vzornih. Nič nakladanja, same resnice. Resnično ne moreš izbrati boljših ljudi, kot so naši prostovoljci, vzgojitelji. Seveda jih na njihovo delo pripravljamo. Izobražujemo jih. Znanja ni nikoli dovolj, kaj šele preveč.

Po izmenjavi informacij, navodilih, predstavitvi programa vzgojitelji preberejo otroke, ki so v njihovi skupini. In skoraj neverjetno. Prav vsi starši so zadovoljni z razporeditvijo otrok po skupinah. (Običajno ni tako, ta mora s tem, ta z onim prijateljem, ko pa pridejo v počitniško bazo, je selitev narodov. Želje staršev niso želje otrok). Zaupanje raste. Upravičeno.

Glavobol, pot k mami. Sitna je, kako naj jo zabavam. Vendarle mi uspe izvabiti nasmeh na usta. Sočno si prižge cigareto in dovoli, da grem domov.

Mirč doma trenira harmoniko, Simon in Nina počivata, planem na kuhano koruzo.

Spomnim se na mucka. Pripravim šampon in že v potočku z njega tečejo bolhe. Čisto se prepusti kopanju. Mirč me prijazno opozori, naj mucka uredim in podarim. Meni se smili. Zavijem ga v brisačo in nahranim. Komaj kaj zaužije, res je majčken. Maks ljubosumno spremlja početje. Ne, to ne bo šlo. S tačko ga rine z mojega naročja.

Mucku pripravim posteljico in ga spravim počivat. Imena še nima.

Sreda

Dogovorjeni sva s Tanjo, da pregledava gradiva, ki sem jih poslala na razpise ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za projekt Nikoli sam, ki pomeni za otroke do 7. razreda devetletke podaljšano bivanje v šoli. Za čas, ko so starši na delu. Skupaj z našimi prostovoljci, ki nudijo učno pomoč, bi napravili domače naloge, ustvarjali v delavnicah. Se igrali, brali zgodbe in pravljice, se ukvarjali s športom, hodili na kratke izlete in koristno ter lepo izrabili čas, ko staršev ni doma. Pa projekt Kar ne moreš drugemu, povej meni, kjer otroci, ki nimajo pravega sogovornika doma, lahko zaupajo tistemu, ki mu zaupajo. Zunaj institucije. Ta projekt že odlično teče. Želeli smo dobiti le delno povračilo materialnih stroškov. Pa projekt, ki vzgaja starše za skupne dejavnosti z otroki. Vse prevečkrat se dogaja, da ne znajo ali ne zmorejo preživeti prostega časa kvalitetno. In še … To je bila tudi želja staršev v projektu Šole za starše. Tega financira Mestna občina Ljubljana. Prav je, da so starši poučeni. In šola za starše poteka vsako šolsko leto na 10 ljubljanskih šolah. Začetna in nadaljevalna. Vanjo je vključenih veliko staršev, šolo pa so zahtevali otroci na otroških parlamentih. In tudi otroški parlamenti so projekti ZPM. Resnično še nisem slišala bolj resničnih ugotovitev in smotrnih predlogov za boljše in kvalitetnejše življenje otrok in mladih kot prav tam iz ust mladih.

Prav otroci so lani na vzorcu okoli 100 ljubljanskih osnovnošolcev ugotovili, da je vsak drugi otrok reven. Vsak četrti je socialno zanemarjen, trpinčen, soočen z nasiljem, vsak peti tudi zlorabljen.

Da bi te pojave preprečili, smo prijavili te številne projekte. Skupaj s strokovnimi sodelavci sem jih pripravljala skoraj mesec dni.

Prav vseh pet je komisija ministrstva zavrnila. Razlog: projekti ne sledijo razpisu za sofinanciranje programov v podporo družini, ker so namenjeni otrokom!

Pokliče Suzana iz CSD Moste. Posreduje nam imena še petih otrok, ki nikoli v življenju še niso videli ne doživeli morja. Joj, donatorje še potrebujem. Iščem, otroci morajo na morje. In tudi šli bodo!

Spet pospravljam pisalno mizo. Knjige bom dala otrokom. Tako zelo radi berejo. Sliši se skoraj neverjetno, ampak je res. Od knjige jih, hvala nevidnemu, ne odtegneta niti računalnik niti televizija. Gibanje za bralno značko s prizadevnimi mentoricami po osnovnih šolah je zelo plodno. Vsako leto tankočutno izbrana literatura za mlade je otrokom blizu. Z veliko knjižnimi junaki se poistovetijo, krepijo besedni zaklad in uidejo v zgodbe. Pred resničnim svetom.

Še danes me spreletava srh, ko pomislim na tisti pretep. Mojega sina so pri 16 letih v mestu pretepli neznanci. Enajst odraslih ljudi ga je zbilo na tla. Brcali so ga z bulerji v glavo in telo. Hude poškodbe glave in zlomljena rebra so ga za leto dni umaknila iz izobraževalnega procesa. V gimnaziji, ki jo je obiskoval, niso sprejeli njegovega spremenjenega vedenja. Za nekaj časa je postal otrok s posebnimi potrebami. Pa so dejali, da za take dijake, ki ne sledijo programu, ni prostora. Je preveč storilnostno naravnana.

Takrat sem v živo spremljala življenje otrok v mestu. Droge, alkohol in otroci. O polnoči so še triletniki hlačali za svojimi opitimi brati in sestrami. S piksno piva. Svojemu otroku nisem mogla pomagati, sem pa želela drugim. Da se jim ne bi pripetilo enako. Nekaj mesecev spremljanja nočnega življenja mladih ob petkih in sobotah v našem glavnem mestu me je spodbudilo, da sem napisala predloge tedanjemu Odboru za varnost občanov. Za bolj varno življenje otrok in mladih. Niti odgovorili mi niso. Tisto noč ko je bil moj sin na napačnem mestu, je pomoč na urgenci Kliničnega centra iskalo okoli 100 pretepenih mladih.

Kako vesela sem bila letošnje okrogle mize o nasilju med mladimi in nad njimi v našem mestu. Organizirala jo je županja gospa Danica Simšič. Res dejavno izraža neizmerno skrb za otroke in mlade in revne in drugačne. Ob navzočnosti vseh, ki so najbolj pristojni za varno življenje otrok, je potekala okrogla miza. Imeli so kaj slišati. Majda: doživela je spolno zlorabo na poti v šolo. Doživela je nasilje, ker so starši iz Bosne. Pa je dejala, da je njena družina ljubeča in ona odlična učenka. Pomaga tudi sošolcem. Ljubica: je pridna deklica, a deležna vseh šikaniranj, ker je drugačna, ker je revna in ni lepa. Pa še kako je lepa, tudi znotraj sebe.

Četrtek

Dežuje kot iz škafa. Pelerina ne zadrži dežnih kapelj. Te drsijo po mojih oblačilih in jih lepijo na kožo. Pa je kar hladen tale dež poletja. Justi ima razpet dežnik, Črt in Blek se lovita.

Opravim vse vaje in že se ponovno zmočim in sušim. Medtem pripravim kavo.

Zatopljena v misli samo pozdravim receptorko in že jo ubiram v tretje nadstropje. Ojoj, ključ sem pozabila. Tečem nazaj v pritličje; Po petdesetem se mi šteje vsak korak v dobro! Telefoni že zvonijo. Koliko vprašanj je na drugi strani. Kdo, če ne mi, bo lahko staršem odstiral dileme. Neka mamica sprašuje, komu naj napiše zahvalo za letovanje njenih otrok. Še nikoli prej niso. Redko kdo od staršev ali skrbnikov vpraša, komu naj gre zahvala.

Kliče Meta, sekretarka ZPM Center. V soboto se bo poročila. Pa šele zdaj pove. Za nobeno neumnost nam ni dala priložnosti. Pa nič. Ji pa ne uide, ko pride z medenih tednov. Pantomimično jih bo predstavila pa še kaj!

Spomnim se na številne otroške morske poroke. Okrašeni dežniki, kanuji, ki prevažajo pare po morju, poročna koračnica na Matjaževi harmoniki, kitari ali Orffovem instrumentariju. Pa poročni listi in prstani iz trstike ali gline. Tudi sama sem še poročena – morsko. S Primožem. Hodil je okoli deklic, pa so ga odbile. Prišel je do mene in vprašal. Pedagoška, mene nobena ne mara, a se boš ti z mano poročila. Joj, kako so naju kolonisti namakali. Ne vem, če mu ni bilo pozneje žal, da me je »zaprosil za roko«.

Ko staršem povemo, kaj vse otroke čaka na naših letovanjih, večkrat pravijo, naj napravimo taka letovanja tudi za njih. Letos so prvič v Kranjski Gori, morda drugo leto krenemo na morje. Pred tremi leti sem zaprosila turistične agencije, posameznike in podjetja, da bi vsaj za nekaj dni odstopili svoje zmogljivosti. Res nam je uspelo na letovanje popeljati 15 družin. Brezplačno! Družin, ki so prvič v skupnem življenju nekaj dni preživele ob morju ali v gorah. Kakšna sreča. Prošnje sem pošiljala tudi lani pa letos. Sama od sebe pa se je javila gospa iz Kopra. Za teden dni je vzela mamico z otrokoma. Pred mesecem dni jim je nenadoma umrl očka. In ne bom pozabila družine s petimi otroki. Danes jih imajo že šest. Čeprav je očka invalid. Še nikoli niso videli morja. Takrat so ga. Ko so se vrnili domov, mi je najmlajši, štel je štiri leta, dejal: A ti veš, da je morje slano?!

Petek

Razmišljam o organizaciji, kjer puščam velik del sebe. Ponosna sem nanjo. Na Zvezo prijateljev mladine, na ljudi, ki jo sestavljajo in združujejo. Na tiste, ki vodijo in spremljajo otroke po novih in novih doživetjih, na tiste, ki jim strokovno ali kakorkoli pomagajo, na tiste, ki so tod redno zaposleni, na tiste, ki so v vseh organih upravljanja, komisijah in podobno. Tudi na tiste, ki skrbijo, da so otroški želodčki polni in zdravi, da je vse higiensko neoporečno, snažno, čisto, prijazno. Pa na donatorje. Koliko jih je, pa na vse, ki prijazno spremljajo in sprejemajo naša razdajanja. Vsi imajo tako zelo veliko dušo in srce. In vsem je skupna le ena resnica: ni srečen tisti, ki ima denar ali dobrine. Srečen je tisti, ki ima otroke ali pa jih ima rad. Res, toliko čudovitih ljudi sem spoznala v ZPM. Vsakdo, ki stopa vanjo, je opremljen s človekoljubjem. Delo tod ni delo, je način življenja. Če to ni, se vrata za njim kaj hitro zaprejo. Za vselej.

Že na stopnišču me dohiti ena od številnih mam. Potrdilo terja. Da so njene deklice ogrožene, ker živijo v družinski skupnosti brez razumevanja. Pred oči mi tišči razglednico s pozdravi. Samo pozdravi, nič o tem, kako sta, da koga pogrešata. Deklici sta bili tudi na morju. Pomežiknili sta soncu. Domače razmere jima ne dopuščajo biti čez počitnice doma. Umikamo jih. Ne vem, kdo je kriv za nesporazume v tej družini. Vem le to, da vse preveč staršev rešuje svoje probleme na ramenih otrok.

Pride Danilo. Končujem pogodbo o donaciji! S podjetjem Dynarsound. Glasbene instrumente podarjajo otrokom. Da se bodo brezplačno učili v glasbenih delavnicah na letovanjih, taborih. Nameščeni bodo v Kranjski Gori. Vzgojitelj Gregor, ki je tudi učitelj glasbe, bo že v naslednjih dneh učil tiste otroke, ki bodo želeli bobnati. Zanimanje za bobnanje je veliko.

Skupaj z Danilom greva pričakat najstnike. Vračajo se iz Pirana. Starši jih že čakajo pred Fužinskim gradom. Navdušeni so. Otroci so jim sporočali svoje vtise. Vse so strnili le v eno. Čudovito. In danes zjutraj ob četrti uri so starši prejeli pozdrav. Vračamo se – z žura. Avtobus je pripeljal. Počasi stopajo z avtobusa. Res so utrujeni in zaspani. Objem ali pozdrav staršem in vsi kot eden s solzami v očeh trdijo, da bi šli takoj nazaj. Zakon! Zopet objemi, dolgi pozdravi, dogovori za naslednje snidenje. Vzgojitelji pravijo, da so bili izjemno radoživi, vedoželjni, vendar dosledni, prijazni, strpni in res pravi kolonisti. Solzice v očeh imajo mladi in njihovi spremljevalci. Če to ni sreča! Otroci mi prišepnejo še o prijaznosti vzgojiteljev in pedagoške. Niso pozabili pohvaliti še gospe Simone in vsega kadra v počitniškem domu, kjer so skrbeli zanje.

Domov peljem Sanjo in pedagoško Miro. Tečem še po igračke za letovanje otrok, v Kranjski Gori in v Izoli in že sem v pisarnici. Tanja natančno končuje še zadnje priprave za izmeno, ki bo v nedeljo. Poberem fascikel z dokumenti otrok in hitim v prijazni dom starejših občanov Fužine. Domov bom odpeljala mamo.

Simon in Nina sta šla na morje lovit ribe. Mirč je že doma.

Sobota

Umrl mi je hrček. Revček. Res je podrl vse rekorde dolgosti življenja svoje generacije, pa vendar! Ni ga več.

Mami se pri zajtrku pridruži soseda Justi. Na kavi in pecivu. Pehtranko sem spekla ponoči. Justi je izjemno dobro seznanjena z vsemi podrobnostmi naše vasi in okoliških. In bog ne daj, da bi bila mama za kakšno novost prikrajšana. Na obisk pride še moja svakinja Marija. Kot medicinka redno kot prostovoljka spremlja otroke na izletih. Res je srčna ženska in rada jo imam. Mamo obišče še botrca. Čudovito bitjece. Stara je kot moja mama. Zase in za velik vrt skrbi sama. Je vedra in nikoli, prav nikoli za nič ne potoži. In pride še sestrična Nežka. Vesela Štajerka, ki zna vsako reč obrniti na zabavno. Veliko mi pomenijo in mami tudi. Ženske klepetajo, jaz pa odvihram pulit fižol, da bom obiske zaposlila z luščenjem. Ne vem, zakaj me že ves dan spremlja spomin na mamico, ki je često prihajala k nam na ZPM po pomoč. Nenehno je tarnala, kako težko živi. Pa sem ji med drugim ponudila tudi zelenjavo s svojega vrta. Imela je moža in dve hčeri. Res ni bila zaposlena in možev dohodek ni zadostoval za preživetje. Ampak bila je bolna. Duševno. Lani, tik pred koncem šolskega leta je obupala nad življenjem. Končala ga je tako, da je zjutraj mlajšo deklico odpremila v šolo, sama pa se je pognala v smrt z visokega nadstropja skozi okno. Pred svojo deklico.

Kakšni temni spomini me ta dan spremljajo. Razmišljam tudi o mamici, ki je poklicala, da bi pomagala otrokom ali družinam. Ko je najbolj potrebovala pomoč, jo je prejela od nas. Zdaj ona z veseljem pomaga drugim. Tako kot Justi, ki je pravkar prišla na obisk. Z vnukinjo Laro. Pred meseci je izgubila moža. Dogovorila sta se, da namesto cvetja darujeta otrokom …

Nedelja

Mirč vstane že pred peto. Odpelje Alenko in Janeza do avtobusa, saj gredo z ladjo po Kornatih. Ko se vrne, na hitro spijeva kavo. Izmenjava nekaj besed in že sva se z Blekom pognala v jutranji dež. Bil je ledeno mrzel, mnogo bolj kot zrak. Nisem se še vrnila, ko že pokliče Albina, predsednica ZPM Šentjur pri Celju. Moji so krenili, upam, da bodo pravi čas pred Fužinskim gradom, pravi. Res je, danes je izmena otrok. Peta v teh počitnicah. Že ob 6h sem poslušala napovedi prometne gneče. Menda bo do odhoda naših otrok že mimo. Hitro stečem uredit še mamo. Ko jo dvignem, mi pade. Čisto nič si ne more pomagati. Kličem Mirča, sama je ne morem več premakniti, pa tudi sebe ne. Dokončno mi je zablokirala hrbtenica. Potem le uredim mamo, z Mirčem jo spraviva nazaj v posteljo in že drvim s fasciklom proti Fužinskemu gradu. Avtobusi so nared. Vzgojitelji že sprejemajo otroke, starši nameščajo prtljago. Vzgojiteljem že teče z obrazov. Dežuje, dežuje. Dežnik prepustim že preveč namočenim, sama pa spet mokra maham v pozdrav otrokom in njihovim spremljevalcem. Ampak toliko pričakovanj novih, lepih doživetij bo gotovo priklicalo sonce. Še danes.

Odhitim domov. Mamo ponovno uredim, jo namestim, ko pokliče Matjaž. Katastrofalen zastoj na mejah. Ne za tja, za nazaj. Poprosim ga, da otroke kar se da hitro spravi na avtobus, jih za popotnico oskrbi z več hrane in tekočine. Ob dveh popoldne se odpeljem pred Fužinski grad. Starše smo ob odhodu obvestili, da se otročki vrnejo to uro. Nekateri starši že nestrpno čakajo. Povem, da je zastoj v prometu, si zapišem telefonske številke in tiste, ki želijo, obvestim četrt ure pred prihodom otrok. In čakam in čakam. Pristopi mamica. Urejena, skrbna, vendar brez dela. Dogovoriva se za varstva otrok na domu. Tik pred pol peto prispejo otroci. Srečno in srečni. Še veseli so bili, da so podaljšali druženje.

Konec tedna je. Mama noče nazaj v dom. Ostati hoče doma.