PonedeljekPred dvema tednoma sem spet našla potepinskega mucka. Hinavclal je okoli mojih nog in bila sva si všeč. Že je bil moj sopotnik. S prvimi tačkami se je naslonil na armaturo in sedel ob meni. Takoj je osvojil stanovanje in teraso, le Blek na dvorišču mu ni bil preveč všeč. Pa tudi tisti prekaljeni potepuški mački, ki jih hranim na terasi, ne. Komaj jih je pozdravil, že so pokazali, kdo je glavni. Ime Maks mu da Mirč.

Odkar pomnim, iščejo azil v našem domu potepuške mačke, psi … S pticami imamo še posebno veliko dela. Tri gnezda imajo zdaj na terasi in kar naprej iz njih padajo mladiči, ki še ne morejo zleteti. Ko je odraščala Karmen, smo imeli muce in pse pa polhe. Simon je komaj racal, ko smo nabavili akvarij z ribicami. Potem si je hlačman zaželel skakače, nato spet »pasemske« ribe, morske prašičke, bogomoljke, udomačene srake, ježe, vrane, plešoče miši, paličnjake, metulje, kobilice, ptice, kače. Vseh njegovih 20 let življenja spremljajo živali, ki so se menjavale v stanovanju kot zavese. Po začetnem navdušenju sem skrb zanje prevzemala sama. In od otrok sem pred tremi leti dobila še hrčke. Eden je še danes živ. Mirč ima zajce, Simon pa še pajka tarantelo.

V službo se mi oglasi Matjaž. V ambulanto v Izolo je že zgodaj odpeljal otroke. Dva z bolečima trebuščkoma, tretjega bolijo ušesa, četrti je nerodno stopil, petega boli glava.

To se navadno dogaja nekaj dni pred odhodom z letovanja.

Pred leti sem vodila otroke v Piranu. Med njimi je bila deklica Marjetka, ki se je zelo trudila pritegovati pozornost. Njeno obnašanje je odražalo stisko. Vsi smo se ji želeli približati. Predzadnji večer letovanja je bil, ko smo izbirali mis in mistra kolonije. Med prireditvijo je deklici postalo slabo. Tožila je, da jo stiska v grlu in pri srčku. Takoj sem jo odpeljala v izolsko bolnišnico. Zdravniki so jo pregledali, posneli EKG, vzeli kri. Marjetka je bila zdrava. In sva odšli nazaj v dom.

Čez dve uri se je vse ponovilo. Še enkrat v bolnišnico, znova bp.

In spet naslednji dan. Ob odhodu iz bolnišnice sem jo peljala na sladoled. Povedala sem ji zdravnikovo mnenje, da so težave psihičnega izvora – pa tudi, da bom mamici, ko se vrnemo, predala izvide in ji predlagala, da poiščeta strokovno pomoč. Mamice namreč ves ta čas nismo uspeli najti. Tedaj je planila v jok. Kričala je, da ne bo šla nikoli več domov, da se raje ubije.

Marjetko je zlorabljal mamin partner, že štiri leta. Povedala je mamici, ki pa ji ni verjela, še ona je postala brutalna z njo. Takrat je bila stara 12 let, pri nas je letovala s pomočjo donatorjev.

Nenadne slabosti otrok in drugi simptomi bolezni dan, dva pred odhodom izražajo le eno. Stisko in željo otrok, da bi živeli varno, sproščeno, lepo, brez trpinčenj, nasilja, zlorab tudi naprej.

V akciji Pomežik sončku bo letos letovalo več kot 700 otrok Slovenije. Na številko 1919 je z besedo sonce prispelo kar sedem milijonov tolarjev. Veliko smo zbrali tudi po lokalnih Zvezah prijateljev mladine, Mestna občina Ljubljana je dala dva milijona, pa Mercator, Lek, Pejo trading … Res veliko, toda še vedno premalo, da bi osrečili vse otroke, ki nujno potrebujejo nekaj dni letovanja, odmik od doma, krepitev zdravja, druženje z vrstniki in nova doživetja. Za čas, ki jim vse prevečkrat ni prijazen.

Pripravljam seznam otrok za tabor Z znanjem čez ovire. Potekal bo od 8. do 18. avgusta v našem počitniškem domu Vila v Kranjski Gori. To je tabor, ki otrokom nudi »nadgradnjo letovanja«. Zelo individualen pristop. Neverjetno veliko dejavnosti je načrtovanih tako, da skozi igro otroci pridobivajo praktično razumevanje naravoslovnih predmetov, ki delajo v šoli največ težav. S spremljevalci raziskujejo, dramatizirajo, se zabavajo, sproščajo, krepijo samopodobo, bogatijo pridobljena znanja, pridobivajo nova, odkrivajo in razvijajo talente, se učijo tujega jezika, bogatijo slovenskega, se družijo, sprejemajo natanko take, kot so, in so strpni drug do drugega. Naučijo se tudi sprejemati drugačnost. Projekt otrokom tudi lajša prehod iz razredne na predmetno stopnjo.

Rotary Club Ljubljana že četrto leto zapored v ta projekt umešča otroke, ki živijo v pomanjkanju dobrin in ljubezni, otroke, ki s krepitvijo znanj in spoznanj dosegajo cilj. Izobraženi ljudje nikoli niso revni, niti izključeni.

Pobudnik pomoči otrokom je bil prim. dr. Tone Gradišek; tako kot vsa leta doslej je Rotary Club Ljubljana namenil dva milijona tolarjev prav temu projektu in kar 50 otrokom. Revnih otrok v Sloveniji je vse več.

Ne morem pozabiti mamice, ki me je obiskala objokana, obupana. Otroka sem peljala v vrtec, je dejala, poskrbite zanj, zame ni več življenja. Nimam mu več kaj dati – tudi ljubezni ne. Jedla nisem že teden dni. Tudi on ne. Otrok ima prehrano vsaj v vrtcu. Odhajam, za vedno, je rekla. Pa smo pomagali.

V srce sem shranila tudi osem sirot. Pred leti, ko je mamica čakala na osmi porod, je tragično umrl očka. Sedem let smo ji pomagali premagovati vsesplošno pomanjkanje. Breme materinstva pa je vendarle nosila sama. Ni čutila, kako jo napada zahrbtna bolezen. Prejšnjo jesen je nenadoma umrla. Za otroke skrbi najstarejša sestrica, pa tudi mi in dobri ljudje.

Torek

Že zjutraj me pokliče Luka, učitelj tenisa na igriščih Fužine. Želi podatek o številu otrok počitniškega varstva, ki so prijavljeni na začetni tečaj tenisa, novosti v utečenem programu počitniškega varstva. To poteka od prvega do zadnjega dne počitnic. Prvi mesec ga organiziramo skupaj z ZPM Center, v avgustu pa ga z veseljem izvajamo sami. Julija torej v OŠ Ketteja in Murna in na Ledini, avgusta v OŠ Nove Fužine. Otroci imajo organizirano prehrano in ustvarjalne delavnice. Strokovno podkovani, ustvarjalni, strpni in prijazni vzgojitelji Simon, Klemen, Nina, Polona, Kaja, Polona in pedagoška vodja Helena jih učijo plovnosti, poglabljajo pridobljeno znanje, organizirajo igre v vodi in na suhem in sploh je zabavno. Če je vreme slabo, postanejo vsi raziskovalci. Raziskujejo mesto, rastlinje, živalstvo, gredo celo v porodnišnico. Varstvo poteka od 7. do 16. ure. Prispevek staršev za vstopnine in prehrano je 1500 tolarjev, razliko pa krije Mestna občina Ljubljana. Kar čez tisoč otrok v starosti od 6 do 12 in več let se zvrsti čez počitnice v varstvu in pravijo, da je to zakon. Nekaterim plačamo kar sami.

Pokličem Vojca v Neapelj. Danes zvečer se vrača naša delegacija »srečnih otrok«. Izvedel je za stavko železničarjev in že išče možnost, kako otroke še pravočasno spraviti na vlak. Štartali so ob 10.45. Izvem, da naj bi se stavka začela ob 23. uri. Jim bodo uspelo pravočasno priti do Trsta?

Ob 13. uri pred Fužinskim gradom. Odhod mladostnikov na BOOM počitnice. Vseh udeležencev je 56, avtobus pa ima le 52 sedežev. Pedagoško vodjo in dva vzgojitelja od šestih popeljem sama. Tudi zato, da jim razkažem počitniški dom v Piranu, lokacije kopanja in vse, vredno otroškega ogleda.

Zanimiva skupina mladih od 14 do 18 let je polna pričakovanja pa tudi vprašanj. Bomo res lahko ponoči zunaj, dokler bomo hoteli? Res, če bo vse tako, kot je treba, seveda z vzgojitelji! Je res, da bomo hodili v Portorož? Seveda je res, pa še marsikaj je res, saj program delamo za mlade in ne za papir. Katarina je pripravljena na delavnico o zdravi spolnosti in tveganem mladostniškem obnašanju. Sanja bo vodila govorne delavnice, zaupne pogovore, Tone in Damir bosta dan popestrila s športnimi dejavnostmi, še ena Katarina bo vodila umetniška ustvarjanja, pedagoška vodja, gospa Mira, pa bo ob vodenju projekta tudi »zaupnica« mladim. Nekaj je tudi presenečenj.

Z Miro sva se večkrat sestali in se dogovarjali o programu, ki naj bi mladim ponudil kar največ vsebine ob zabavi, seveda, in zdravem življenju v morju in ob njem. Tedaj je omenila letošnje počitnice. Manja in Katja sta imeli v Zambratiji skupinico najmlajših otrok. Naleteli sta na dečka, ki je ob vsakem najmanjšem odklonu, ki, mimogrede, za vzgojitelja to sploh ni bil, kaznoval sebe. Udarjal je z glavo v zid, se tepel in podobno. Prepoznali so otrokovo stisko in razkril je življenje svoje družine za štirimi zidovi. Kultivirana in priznana umetniška družina, navzven deluje usklajeno, razumevajoče. Znotraj pa je pravi pekel. Nasilje enega od staršev je tako zasidrano v majceno bitje, da za vse, kar ni čisto po natančno določenih pravilih, nesprejemljivih za sproščeno življenje otrok, kaznuje sebe.

Vesela druščina se namesti po sobah. Iz zgornjega nadstropja v spodnje že frčijo stvari. Fantje jih »darujejo« dekletom. Stopim v sobo, Lojzek veselo nadaljuje svoje početje; ko me zagleda, obnemi. Dobronamerni igrivi fantič. Kako rada bi mu še podaljšala počitnice. Mesec dni je ponoči pomagal razvažati časopise, da si je prislužil žepnino! Pred dvema mesecema mu je umrla mamica.

Prvi preizkus plavanja. Vsi so v vodi, le Alenka so noče sleči. Njeno telo je res nekoliko močnejše. Pogovarjava se. O tem, da smo vsak po svoje lepi, da smo prav taki, kot smo, zanimivi za druge in še in še. Predlagam skupno plavanje in že naju objamejo topli valovi. Alenka se je tokrat prvič slekla do kopalk pred drugimi.

Zadovoljna odhajam domov. Točno ob 23. uri govorim z eno od mamic, ki pravi, da po zvočnikih že napovedujejo prihod vlaka otrok iz Italije. Hvala nevidnemu – konec dober, vse dobro!

Ko utrujena ležem, da bi spala, ne morem. Vzamem priročnik dr. Rona Mayersa: Superživila za trajno zdravje. Ja, spirulino potrebujem.

Sreda

Obesim perilo, pripravim za kosilo, nahranim in očistim hrčka pa Maksa in kuža Bleka – vmes popijem dozo kave z mlekom in že sem na poti v službo.

S Tanjo na hitro izdelava program dela. Najavi se Marjana – naša pedagoška. Postala je babica. Maša bo ob tako srčni babici res srečna deklica.

Glasno potrka Danilo, naš prijatelj. Dogovorjena sva, da se odpeljeva v Kranjsko Goro pogledat naš dom Vila in njegovo obnovljeno fresko. Pa še videla bova, kako potekajo družinske počitnice. Odpotujeva. V uri vožnje obdelava vsa odprta vprašanja naše ZPM, saj je naš Danilo predsednik častnega razsodišča, še prej nadzornega odbora. Je vodja projekta Za varno pot v šolo. In tudi njegov izvajalec, saj 14 dni vsakega novega šolskega leta s prostovoljci pomaga otrokom čez nevarne ceste. Vzgoja otrok za varno prečkanje prometnic. Zanima se za čisto vse programe. In seznanjen je z vsem. Kot predsednica Erika in člani upravnega ter nadzornega odbora. Nikoli ne skopari s pohvalami, pa tudi ne opozorili. In že sva v Vili. Že na vratih naju pozdravi zgovorna Nada, Helena pa že hiti kuhat kavo. Helena je naša »ta glavna kuharca«. Pripravlja daleč naokoli najboljše jedi. Pravi, da za otroke ni prav nič predobro. Zato se res izjemno trudi in otroci pojedo res vse, kar pride na krožnik. S pomočnico Zinko jih vsak dan crklja z domačimi slaščicami. Najslastnejša je Helenina potica. Vsak božič jo speče tudi za TV Slovenija, za oddajo Spet doma, ki jo tako uspešno vodi naš prostovoljec Mario Galunič.

Oddaja se bo nadaljevala tudi jeseni. Lepo. Še posebno, ker nam je ostal precejšen seznam družin, ki resnično potrebujejo pomoč. Potrebovale bi jo včeraj, najpozneje danes. Pa ni nikoli dovolj. Razmišljam, da bi ustanovili sklad za take družine. Prihajajo novi in novi predlogi, prošnje, klici na pomoč. Urgentno. Izbor družin, ki prejmejo pomoč z oddaje Spet doma, napravimo na Komisiji za humanitarna vprašanja. Upoštevamo merila, ki smo si jih zadale na začetku: zdravstveni, socialni in materialni status družine, število članov, število otrok … Prednost imajo družine z neozdravljivo boleznijo otroka, smrt v družini in elementarne nesreče. In prav smrti je bilo v letošnjem poletju neverjetno veliko. Smrti mladih staršev.

Za telefoni sedimo prostovoljke, vsako nedeljo, razen poleti. Kako se utrujene in zadovoljne ob nedeljah ponoči vračamo domov! Pomagale smo, skupaj z donatorji. Denar, zbran v vsaki oddaji posebej, se zbira tri tedne do mesec dni. Po končanih prilivih jih nakažemo družini, ki je predstavljena v oddaji. Zainteresiranim klicateljem, ki želijo nuditi še kaj več od darovanega zneska, pa posredujemo tudi naslov. In kar prav je vedeti, da zbrana sredstva, ki jih pove Mario, vselej ne dosegajo te vsote. Iz različnih razlogov pač vsi ne morejo nakazati, čeprav so imeli namen.

Danilu je obnova freske silno všeč.

Že pred tretjo sva nazaj v Ljubljani. Pokliče me Vesna, moje drago bitjece. Pri desetih letih jo je spolno zlorabil vaški župnik. Potem je doživela zlorabo še trikrat. Vsi so jo tudi ustrahovali. Nikomur si ni upala povedati. V šoli je popolnoma popustila. Pri šestnajstih je vendarle skušala najti pomoč in tri leta je trajalo, da sva se srečali. Postala je naša, tudi moja. Ni se še pobrala, večkrat je poskušala tudi s samomorom. Danes se oglaša vedra in zadovoljna. Vrnila se je s poti po Indoneziji. Tako sem vesela zanjo. Končala je srednjo šolo, gre na univerzo. Postala je tudi naša prostovoljka.

V nekaj letih se je zvrstilo veliko in preveč takih otrok. Pred petimi leti sem začela res intenzivno iskati rešitev zanje. Tako je nastal projekt Hiša zavetja za trpinčene in zlorabljene otroke. Gospe Nevi Železnik, urednici Europe done in novinarki Naše žene, sem predstavila zamisel. Leta so tekla, projekt je romal na ministrstvo, pa nazaj pa spet tja … Ponudbe hiš so padale, vsako smo strokovno ocenili, našli so se tudi donatorji v materialu … Ustanovili smo poseben odbor, z njegovimi članicami sem potovala po Sloveniji, se dobivala na sejah. Projekt pa nič. Prostovoljstvo, ki smo ga vsi vlagali, ni dal nikakršnih sadov. Potrebovali bi več stroke, so dejali na ministrstvu. Za to, da bi projekt dobil sredstva za začetek, ni hotel nihče nič slišati. Kot čista prostovoljka, z velikimi prizadevanji in vloženimi lastnimi stroški, sem marsikdaj stala osramočeno v pisarnah ministrstva. Ampak projekt je ostal pri ZPM. Nismo odnehali. So pa deževale odpovedi prostovoljk strokovnjakinj. Nato je Mercator daroval čudovito novo hiško. Po vseh letih prizadevanj skoraj pravljična resnica. Res še ni prevzeta. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve te dni pripravlja pogodbo za sodelovanje in začetek projekta. Čakamo še na potrditev ministrstva za šolstvo in šport. Zato: hvala vsem članicam odbora, ki ste skupaj z mano v svojem prostem času tekale po Sloveniji. Od vrat do vrat. Da bomo lahko pomagali otrokom.

Na hitro še v trgovino in že tečem k mami. Nestrpno me pričakuje.

Četrtek

Hitim pred Fužinski grad. Četrta izmena otrok danes krene v Zambratijo. In tretja se vrača. Zadovoljna. Vselej jih pospremim. Otroci veseli odidejo, jaz pa tečem v vročo pisarnico. S Tanjo nameriva 45 stopinj.

Moram urediti pisalno mizo. Vse preveč papirja se je nabralo v priročnem arhivu. Moj Tomažek je poslal prošnjo za delo. Končuje srednjo gostinsko šolo, pa želi ostati naš. Devet let je tega, kar smo dobili klic na pomoč za štiri sirote z Dolenjske, stare 7, 8, 10 let, 12 jih je imel Tomaž. Vse smo izročili skrbni teti in kmalu pripravili štiri potovalkice za letovanje. Tisto poletje so prvič videli morje. Težko so se vživeli v družbo vrstnikov. Tomaž se ni mogel. Kot senčica je hodil le ob meni, ves čas tiho. V objemu sem čutila drget njegovega telesca. Osmi dan je zvečer želel spregovoriti, na samem. Mamica mu je umrla, ko je imel osem let, sestrica pa tri. Pozneje se je očka znova poročil in dobil je še sestrico in bratca, ki ju je že imela njegova druga mamica. Očka je novo mamico, ki je bila dobra z njima, pretepal in trpinčil. Nekaj dni pred usodnim dogodkom jih je ponoči zbudil in vse nagnal v gozd. Mamica je morala vzeti s seboj lopato in kramp. Kopala je jamo – zase. Očka je imel lovsko puško. Kriki otrok so privabili gozdarja. Le nekaj dni zatem je očka pred hišo pripeljal vse štiri otroke in nato pred njimi ubil njo in sebe. Otroci so ostali tudi naši.

Naša predsednica Erika odhaja na dopust. Proučiti morava zadeve štirinajstih dni, ko je ne bo. V pisarni se ne moreva pogovarjati, ko telefoni nenehno zvonijo. Dogovoriva se o vsem, se pomeniva malo za nazaj, veliko za naprej. Določiva čas, ko se bova slišali, rečeva še kakšno žensko in se posloviva. Erika, sočutna, preudarna v službi, srečno v objemu hčerke in vnučkov. Tudi mene čaka tiha sreča konec avgusta.

Matjaž sporoči, da se otroci vračajo. Pričakam jih pred Fužinskim gradom. Jokajoči se poslavljajo od svojih prijateljev, vzgojiteljev, vzgojiteljic. Zadoni še skupna himna, objemi, objemi.

Poberem vse pozabljeno. Stvari, ki jih vzgojitelji vztrajno pobirajo za otroki, zadnji dan licitiramo. Nato vse zapakiramo in čakamo, da pridejo iskat starši, ko bodo kaj pogrešili. Če ne pridejo do srede septembra, vse operemo in podarimo revnim.

Popoldne mi kaplja od brade in od las. Mama me čaka, kot vselej doslej: Si le prišla, no.

Po negi domov – ustaljeno delo. Ponoči sedem na posteljo. Tista kitara. Zanalašč ali za slabo vest sem jo postavila pred posteljo v spalnici. Že več kot mesec dni je nisem prijela v roke.

Petek

Sonce prijazno pozdravlja moje sovoznice, predsednico Eriko, prej sekretarko, danes pa članico upravnega odbora, našo Mari in Albino, predsednico ZPM Šentjur pri Celju. Peljem jih v Zambratijo. Ogledat si gredo počitniški dom in njegove male, dragocene goste. Kako naši vzgojitelji udejanjajo zastavljeni program, kakšno je počutje skupine in posameznikov, kako se imajo otroci nasploh, kakšne so posebnosti in kako so zadovoljni. Počitniški dom je spokojno miren, lepo urejen. V njem so čudoviti kuhar Edi in njegove pomočnice. Pridne čistilke končujejo pospravljanje, da se otroci vrnejo v snažne sobice, toalete, sedejo za urejene mizice s pogrinjki. Zadovoljni obrazki se vračajo s plaže.

Kratek klepet z vzgojitelji. Otroci jedo s takim navdušenjem, da jedilnico preplavi glasba jedilnih instrumentov. Po kosilu sledimo ustvarjalnim delavnicam. Poklepetamo še z dragocenimi ljudmi, ki skrbijo, da dom ostaja prijazen, urejen, gostoljuben, čist. Z Matjažem, ki je programski vodja, Edijem, glavnim kuharjem, Josipo – higienikom – in drugimi sodelavkami. Prijetno. Pod večer se odpravimo domov, še prej skok v morje. Dragi moji, v treh dneh že drugič. Če to ni razkošje. Prijetno sveža sedem za volan; moje dame si imajo toliko povedati, da ne vem, kateri naj sledim.

In doma mi ustreza še fizična aktivnost. Poteka v pospravljanju, pomivanju, čiščenju, obešanju perila, pranju. Opolnoči končam.

Pod tuš in knjigo v roke. Nato spanec.

Sobota

Tokrat najprej nega mame, potem njen zajtrk in telovadba za moje telo in dušo.

Pokliče me Mateja. Od lani dela v projektu brezplačne učne pomoči. Pravi, da uživa s svojim varovancem. Brezplačna učna pomoč poteka osmo leto zapored. O njej sem začela razmišljati iz potrebe po večanju samopodobe otrok. Oba moja otroka sta ves čas šolanja vodila k sebi domov sošolce ali zahajala k njim ter jim pomagala pri učenju. Uvidela sem, kako otrokova samopodoba ob dobrih učnih rezultatih raste. Veliko otrok je bilo deležnih pozornosti v moji družini, pa sem jih pritegnila k sodelovanju. Tanjo, ki je danes moja sodelavka, Saša, pedagoškega vodjo, Matjaža, programskega in pedagoškega vodjo, Katjo. Tako se je začelo. Najprej na petih šolah, zdaj že na osemnajstih. Vse več je tudi individualnih učnih pomoči učno šibkim in socialno ogroženim otrokom. Mestna občina Ljubljana je projekt, ki sem ga predstavila, ovrednotila in danes vsi prostovoljci študentje prejemajo materialne stroške. Čez tisoč otrokom po šolah in doma učno in psihosocialno pomaga že več kot šestdeset študentov in profesorjev samo v naši ZPM. Ponosna sem nanje. Šolske svetovalne službe pravijo, da je ta projekt izjemen. Ima dobre rezultate tudi pri učnem in socialnem napredovanju otrok. Cilj je torej dosežen. Nadaljujemo.

Pečem sirove žepke. Mama jih ima silno rada. Kuham še kosilo in tekam kar po dveh stopnicah hkrati. Alenka mi prinese sončnico. Za lep dan, pravi. Kako si prijazna, Alenka. To so najlepše rože mojega polja. Ampak čisto zares. Če zagledam sončnico, me kar prevzame kleptomanija. Odtrgam jo in jo nesem tudi očetu na grob. Oprostite, lastniki sončnic. Saj mi tudi doma rastejo, pa jih je premalo.

Moj oče je bil slep. Odkar pomnim, sem bila nekako njegov vodič. Tako še danes ne obvladam leve in desne – moja leva je bila njegova desna. Že kot otrok sem nosila breme odgovornosti za odrasle. Oče je naju z bratom popeljal na morje. Nisva še imela sedem let, že sva dobila dva do tri slepe, da sva jih vodila. Najraje sva z njimi pela in plavala. Ne vem kako, toda starši so rekli, da sva plavala že pri treh letih. Moji eksperimenti plovnosti mojih otrok in otrok, ki jih vodim, se pri treh letih še niso obrestovali.

Mama. Malica, kavica, obiski, obiski. Pa namestitev, da bi ji bilo čim manj vroče in čim udobneje.

Nedelja

Sprehod z Blekom, klepet z lastnikom bele haskijke. Simpatični mladec spomni, da so prijazni psi gotovo plod odprtosti in strpnosti lastnikov.

Za tuš in ureditev stanovanja imam deset minut. Malce napetosti, hitre hoje po stanovanju in že sem bila nared za obisk pri moževi teti v Semiču. Tja odpeljeva tasta in njegovo drugo ženo. Obljubila sva mu, da se to nedeljo vsekakor posvetiva njegovi želji, da obišče svoj rodni dom in sestro z družino.

Ganljivo srečanje preprostih ljudi. Teta, vitalna kmečka ženska pri sedemdesetih, je vstala že ob štirih zjutraj, da je pripravila vse potrebno za kosilo in različna peciva. Za vse je sama. Mož in sin pa opravljata kmečka opravila, ki jih ona ne zmore. Obilno kosilo, okusno in preveč. Tudi štirim pujsom je vroče. Svetijo se od debelosti, brenčijo od ugodja, siti in umiti so. Že smo v zidanici. Mirč raztegne meh, pritegnili so sosedje. Medtem z Mirkom, sinom tete Angelce in strica Toneta, skočiva nabirat še domače breskve. Ko se vrneva, so tipke na harmoniki že močno »vlažne«.

Še večerja. Pa kako naj uživamo vse te dobrote ob tej vročini? Prija le voda, voda. Drugi prisegajo na domače vino.

Kar žal mi je, da ga ne pijem – nikoli.

V veliko prijaznih besed slovesa priteče Tonči, Angelčin vnuček. Kriči, da je mamica padla, naj pomagamo, da se trese. Zgrabim telefon, pokličem reševalno, dežurnega zdravnika, opišem stanje in se posvetim Ankici. Ni prisebna, razprtih oči in potoček krvi iz ust. Utrip hiter, dihanje šibko. Mirim še jokajočega Tončija. Prevzame ga Mirč. Ankica, mamica dveh sinov, štirinajst in devet let, je stara 33 let. Hitro prispe reševalec z ekipo. Ojoj, Ankica.