Davčna reforma
7 03 2007Morda niste vedeli, pred tedni je priromalo tole v moj virtualni poštni nabiralnik. O davkih in davčnih reformah.
Če smo že v povprečnosti, bo ta pogled spet razburil povprečje…
Osebno vidim velik problem v pogledu na davke. Strinjam se, da je država preveč požrešna, da z davki plačujemo številne lene, nesposobne in primitivne posameznike… Pametno bi bilo, da bi lahko več davkov namenjali dobrodelnim organizacijam po naši izbiri. Ja, tudi sam sem med tistimi, ki bi več denarja vlagal, pa ga država pobere tudi tam. Socialne probleme je treba do določene meje podpirati (o tem bom nekoč še pisal), spodbujati je treba inovativnost, skrbeti za izobraževanje in bla bla bla.
Vse je res. A ko govorimo o davkih, 99,99 % ljudi razmišlja o tem, da bodo plačali preveč davkov.
Plačevanje davkov bi lahko jemali kot spodbudo. Več davkov plačaš, več imaš. Vem, ni vedno tako, a vseeno, tisti, ki plačujejo največje davke, ponavadi nad tem ne renčijo. So zadovoljni in veseli, preprosto se zavedajo, da imajo veliko.
Zgodovina uči preprosto dejstvo. Kar je cesarjevo, daj cesarju. Debata o tem, kakšen pa je cesar, ostaja odprta. Z njim se ne strinjam, to povem naglas. A tudi cesar mora živeti, če ne bi bil nag.
Tisti, ki plačujejo najvišje davke, imajo račune odprte v ˝davčnih oazah˝. Nehali so godrnjati takrat, ko so ugotovili, da jim država Slovenija niti najmanj ni naklonjena, in ker so iznajdljivi (tako so tudi prišli do denarja, zaradi iznajdljivosti in trdega dela), so svoj kapital preselili drugam. Torej so bogati, hkrati pa lahko uživajo vse sadove socialističnega raja (Slovenije) na zemlji.
Ko se boš resno začel ukvarjat s svojim podjetjem, napiši prosim ta post še enkrat z dodatnimi komentarji, ker me prav zanima, kakšnega mnenja boš takrat, ko boš skušal svoje besede in mišljenje prelit v prakso in ali boš res užival ob plačevanju davkov.
Bom napisal. Poanta je pač v tem ,da če plačaš pol milijona evrov davkov, pomeni, da ti je vseeno pol milijona evrov ostalo…
Nekaj davkov plačujem že sedaj, kadar jih, nisem preveč navdušen. A vseeno, to pomeni, da nekaj od tega imam tudi zase. Seveda pa je debata o tem, kako požrten je cesar, odprta.
Osebno mi grejo najbolj v nos prispevki za zdravstveno zavarovanje, pač zato, ker zdravstvenih storitev nisem koristil že 5 let, niti jih ne mislim, a vseeno plačujem enako kot nekdo, ki je pri zdravniku vsak mesec. In to fiksen strošek.
Zadevo imajo dobro urejeno v Nemčiji… če živiš zdravo in nisi strošek (v smislu zdravstva), ti po X letih priznajo neke bonuse, ki niso zanemarljivi. Ali pa zavarovanje za avto - če se ne zaletiš, plačuješ manj. Edino pošteno
So prispevki tudi davki? Nisem mojster na tem področju, ampak takole laično in kritično bi rekla “isto sranje, drugo pakovanje”. In dodala, da se maksimalno strinjam z Jonom. Sem že …uf, a res? ,….no praktično v drugi polovici življenja in po 40-em postajajo zdravniki vse bolj potrebni. No, jaz sem na srečo še vedno med tistimi, ki gredo do zdravnika enkrat na dve leti in še to le po kakšen antibiotik. Pa vendar vsakič znova renčim in bentim, saj moram vedno pred vrati čakati od 3 do 4 ure. Vedno! Čas je denar, zato si vedno znova zaprisežem, da bom naslednjič šla k privat zdravniku. In bom plačala še enkrat za tisto, kar že itak plačujem preveč???!!! Pa bi, ker enostavno ne morem priti do cesarja, da bi ga slekla …pa bi ga, res …. do kože! In ker ni druge poti, bom poskrbela, da bom vsaj jaz solidno oblečena …kar pomeni 4 ure čakanja x cena mojega dela = ????
Sicer pa smo pred enim mesecem trije dokaj dobro plačani poslovneži preživeli 11 ur v čakalnici na urgenci ob moževem očetu, ki naj bi takrat preživel srčni infarkt. 11 ur!!!! Če bi bili mi trije poslanci si lahko izračunate, koliko denarja bi morali ……ups, …spet? …plačati državi za izgubljene ure čakanja?