Ob vsej množici rokovnikov in blokcev, še vedno iščem sebi primernega. Mogoče kdo ve, kje bi našel kaj takega:

Hočem imeti en list en dan, če je možno, da je gor datum, da je na eni strani prosto, da lahko pišem svoje dnevne aktivnosti (lahko šišejo ure, lahko jih pišem sam), druga polovica pa da je razdeljena na tri dele, za poklicat, email in to do listo.

Kompliciram? Vem… Ampak tako sem potem zelo učinkovit. Seveda bi rad imel vseh 365 strani v lepem blokcu, ki ni prevelik in gre v mojo peder tošel  črno moško torbico.

Če kdo vidi, naj pove, bom hvaležen. Zelo. Ker sedaj sam dnevno oblikujem listke:)

Zadnjič, ko sva delala s Katjo intervju za Jano, je seveda bilo vprašanje, kakšen je tvoj tipičen dan…
Tipičen dan, kaj pa je to? Tipičnih dni pri meni ni in upam ,da jih ne bo. Jih ne maram. Sem preveč razvajen s svojo svobodo. To ne pomeni, da sem len, no ja včasih, po večini pa upam zapisat, da delam več kot marsikdo. Ne, nimam službe, nimam otrok, kaj vse imam veste tisti, ki spremljate moj blog.

No, sem rekel, bom enkrat zapisal svoj dan. Potem je o urniku zadnjič pisala Saša in sem rekel, ok, ok, bom napisal.

Danes, ko tole pišem je sobota, kdaj bo objavljen tale post se ne ve. Trenutno jih imam celo govor na zalogi, 21, če sem natančen. Pišem in se trudim, da ne objavim vsega, ker bodo prišli dnevi, ko ne bom imel časa pisati, čeprav se že več mesecev poizkušam disciplinirati, da napišem vsaj eno stvar na blog.

O mojih obljubah glede jutranjega vstajanja ob 5ih, kdaj drugič. Danes je na vrsti moj tipično netipičen urnik.

Vzemimo 25.4., sreda. Četrtek je bil podoben, zgolj v trajanju. Petek potem malo bolj umirjeno. Skratka, tipičnega urnika ni…

Če bi le dan imel 48 ur.

Stavek, ki ga pogosto slišim. Včasih tudi iz svojih ust. Čas. Čas je najboljši pokazatelj, najboljši razsodnik. Čas bo pokazal vse. Kdo je imel prav in kdo ne. Kaj je res in kaj ni. Kdo so tisti, ki so izjemni, kaj je povprečno in kaj je bilo slabo.

O tem, da je uspeh relativen, sem že pisal. A vendar tisti, ki so najboljši imajo čas v svojih rokah.

Na blogu mladega podjetnika (Dejana Murka) sem zasledil super zapis osnove upravljanja s časom, ker se z vsem strinjam, to objavljam tudi na tem blogu.

Postavljanje ciljev in redno planiranje

Temelj vsega je postavljanje ciljev, pa naj bodo kratkoročni ali dolgoročni. Kot so nam povedali, kar 97% ljudi nima postavljenih ciljev v življenju.

“Če ne veš, kam greš je vsaka pot prava.”

Značilnosti dobro postavljenih ciljev lahko opišemo s kratico SMART:

•    Specific - specifični
•    Measurable - merljivi
•    Attainable - dosegljivi
•    Realistic - realni
•    Time - s časovno določenim rokom

Še en nasvet - cilji naj bodo zapisani v sedanjiku.

Primer slabega cilja: Zaslužil bom več denarja.
Primer dobrega cilja: Do konca leta 2007 zaslužim dodatnih 10.000 €.

Imate kdaj slabo vest? Včasih jo imam tudi sam. Odvisna je predvsem od tega, koliko ljudi je vpletenih in kaj je posledica moje neaktivnosti. Ko je zadeva malenkostna in nima velikih posledic, če je povezana samo z menoj, potem je slaba vest manjša kot takrat, ko me kdo čaka in zaradi tega trpi nadaljevanje določene zadeve.

Ponosen sem na to, da je tega drugega malo, skoraj nič, trudim se, da se obrnem hitro, ko kdo nekaj rabi, ko kaj obljubim. No ja, sedaj upam, da se ne bodo usuli kakšni komentarji, če sem pred 10 leti kaj pozabil narediti. Ampak v zadnjih treh letih se trudim, da sem priden.

Je pa res, da so določene malenkosti, ki jezijo predvsem mene, da se jih ne lotim. Večina ljudi se sicer strinja, da imam odprtih preveč stvari, da me preveč področji zanima in da je moj fokus preširok. Po tihem priznam, da se z njimi strinjam in se skušam izboljšati. A vseeno, če me nekaj zanima, me zanima, svojo širino težko uničim.

Tak primer je učenje hitrega tipkanja. Obljubljajo mi celo certifikat.

Razmišljam o razlogih, zakaj se ne spravim tipkati.

Osebno mislim, da sta razloga dva: