Očitno imam rad dobro družbo. Včeraj smo gostili Violeto Bulc. Imela je časa 20 minut. Po uri in pol smo morali na silo ustaviti pogovor, ker drugače ne bi šli otroci spat.

Violeta je izjemna ženska, Slovenija bi jih morala bolj ceniti. 8 let podjetnica, tudi mama, prej visoko v Telekomu, pomagala narediti Telemach. Predava po celem svetu, tam se izobražuje, deluje predvsem regionalno, z nekaterimi projekti tudi svetovno. Top svetovno, z najboljšimi.

In to je eden izmed njenih motov. Vibacom se ukvarja s sistemi, kako sistemi delujejo, kako se odzivajo. Del svojega poslovanja namenja tudi mladim. Bravo Violeta, premalo vas je, ki se zavedate, da smo mladi nacionalni interes.

Ko opazuje dogajanje izhaja iz posameznika, teama, podjetja in okolja. Podjetje razume kot živ organizem. Seveda mora biti podjetje produktivno in kakovostno, vendar to danes ni dovolj. Zato se nasloni velikokrat na drugačnost. In če bi moral opisati Violetino delovanje z eno besedo, je ni težko izbrati – INOVATIVNOST. Tisti, ki jo poznaj(m)o, ni jih malo, med njimi so tudi top slovenski gospodarstveniki, bi brez oklevanja potrdili preprosto enačbo.

VIOLETA=INOVATIVNOST

Pred nekaj dnevi je Branko Soban objavil zanimiv intervju z Nobelovim nagrajencem Frederikom Willemom de Klerkom.

Predsednika de Klerka sem srečal pred leti na srečanju v Pragi. Imel sem čast izmenjati nekaj besed z njim. Izjemno zanimiv sogovornik.

Glede na to, da je bil intervju prosto dostopen na spletni strani, si ga dovoljujem objaviti kot gostujoči intervju. Če pa bo imel kdo kaj proti, da bom moral pa odstraniti.

Sobotna priloga, 27.12.2008
Frederik Willem de Klerk, nobelovec za mir
Rejene krave iz EU in milijoni lačnih Afričanov
Osemdeseta leta so bila za dobršen del belega prebivalstva Južne Afrike predvsem leta velikega samospraševanja, kam pravzaprav gremo. Potrebne so bile spremembe. Toda demokratizacija je bila dolg in trd proces. Apartheida in diskriminacije namreč ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Te ideje so v nas zorele več let, pravi Frederik Willem de Klerk, zadnji beli predsednik Južne Afrike, ki si je za demontažo apartheida leta 1993 – skupaj z Nelsonom Mandelo – prislužil Nobelovo nagrado za mir.

Na forumu Solidarnost za prihodnost tu v Gdansku ste dejali, da bi brez idej, ki jih je s svojo Solidarnostjo v osemdesetih letih na Poljskem in po vsej takratni vzhodni Evropi posadil Lech Walensa, tudi apartheid v Južni Afriki živel bistveno dlje, kot je sicer.

V tokratnem Mqju sta objavljena dva moja prispevka.

Na mladih svet stoji. Otroci so naše največje bogastvo. To se besede, ki jih tako radi izrečemo. Vendar so dejanja tisto, kar šteje. In trdim, da se pomena mladih premalo zavedamo. Tudi v gospodarstvu.

Bolj kot spremljam situacijo v Sloveniji, bolj me skrbi. Pokojnine so postale najpomembnejša politična tematika. Tudi v gospodarstvu je določena generacija ((ne)upravičeno) izkoristila tranzicijski čas. Nimam občutka, da kdo razmišlja o svojih naslednikih, o izzivih mlade generacije. Še dobro, da imamo finančno krizo. Očitno bo to priložnost, da se mladi izkažemo.
In kaj povedo številke? Statistika se bere nekako takole: Petnajst odstotkov mladih, starih med 24 in 29 let, v EU nima zaposlitve, eden od šestih mladih predčasno zapusti srednjo šolo. Med vsemi brezposelnimi v EU je bilo leta 2006 skoraj 40 odstotkov starih med 15 do 29 let, opozarja evropska komisija. Med članice, ki so premalo naredile za izboljšanje pogojev za zaposlovanje mladih, komisija ves čas uvršča tudi Slovenijo. »Nasploh imajo mladi v novih članicah večje težave pri iskanju zaposlitve kot v starih članicah, ugotavlja komisija,« sem prebral pred časom.

Na Matejevo pobudo popolnoma podpiram projekt. Več o njem.

Preko programa  Združenih narodov za spletno prostovoljstvo smo se v ekipi popotniškega portala Potopisnik.si  odločili, da bomo ugandski nevladni organizaciji KITEGA pomagali pri zbiranju računalniške opreme.
Pisno poblastilo si lahko pogledate tukaj.

Kitega obstaja od leta 2000. Sprva je delovala pod okriljem različice centra za socialno delo, leta 2004 pa so se vpisali v register nevladnih organizacij. Kitega nima lastnih virov financiranja in je v celoti odvisna od prostovoljnih prispevkov.

V Sloveniji so deset let stari računalniki že prava redkost, prav tako v Ugandi. Razlika je le v temu, da jih mi nočemo, oni pa jih ne morejo dobiti.
Z vašo pomočjo in vašimi prispevki bomo Kitegi zagotovili zadostno število računalnikov in druge opreme za postavitev izobraževalnega centra. V njem bo na voljo skupno 30-50 računalnikov, ki bodo uporabljeni s strani otrok s posebnimi potrebami, otrok okuženih z virusom HIV ali boleznijo AIDS in s strani mladostnikov iz najrevnejših družin.

Morda bo komu zanimivo. Vabljeni.

Širši opis projekta pa najdete tukaj.

Osebno trdim, da premalo naredimo na vzgoji mladih in aktivni participaciji mladih na tem področju. Slovenija ignorira nekatere zanimive programe za mlade na tem področju.

Nepozaben teden. Naporen, poučen, čustven.

Glede na dejstvo, da bo napisanega več (razni članki in prispevki), naj tokrat govorijo slike.

Slovenska delegacija Unicefa na obisku pri ministrici. Formalnosti so vedno nujne.

Šola. Juhuhu!

Pametne glave bodo nekoč veliko znale.

Unicef Slovenija je v Burkini med drugim zgradil tudi dve šoli.

Hvaležnost vaščanov je neizmerna. Darilo: dve veliki vreči arašidov in tri koze.

Je potreben sploh komentar?

Cepljenje otrok predstavlja velik izziv. Obisk ambulante za cepljenje pa je prav nepozabna izkušnja.

Temna plat Afrike. Odprti problemi. Tudi otroško delo. Iskanje zlata. V rovih, ki zasujejo otroke. Zadnji je umrl dan pred našim prihodom. Izziv, ki je lahko z našo pomočjo rešljiv.

Bogastvo Afrike se skriva v ljudeh. Marie Berthe Ouedraogo, ženska leta v Burkini Faso.

Bonbon. Radost otroških oči.

Obisk centra za podhranjene otroke.

Afriški pastir v tipičnem domovanju.

Nismo samo uživali, predvsem smo tudi delali.

Dober tek.

Ste lepo preživeli vaš dan? Kakšno srečo imate. Tega ne more trditi 18.000 otrok. Ni jih več med nami. Zaradi lakote in podhranjenosti.

Težko je razumeti, kam je odšla pravica, ko se sprašujemo, kako je mogoče, da tam nekje, nekoč daleč, danes le nekaj ur z letalom, umirajo otroška bitja, na drugi strani sveta pa je pomembna tema zdravstvenih posvetovanj debelost in nezdrava prehrana.

To ni esej o nepoštenem razvoju sveta, statistična analiza podhranjenosti oziroma članek o trenutni situaciji v najbolj revnih delih sveta. Preprosto bi rad z besedo izrazil svoje ogorčenje, razočaranje in protest proti obmetavanju s hrano, pudingi v oddaji Big Brother.

Moraliziranje v stilu, da oddajo gledajo tudi mlajši in o tem, kakšen zgled oddaja daje, kdo sploh jo
gleda oziroma kdo v njej nastopa, prepuščam drugim.

Osebno pozivam producente oddaje, glavne akterje, voditeljico in vodilne v družbi Pro Plus oziroma odgovorne, da podajo jasno opravičilo in priznajo napako, ki je bila storjena. Nadpovprečni ljudje se od povprečnih razlikujejo po tem,  kako se spopadajo s težavami, je nekoč zapisal Nelson Boswell. Verjamem, da bodo odgovorni znali razumeti situacijo in bodo premislili o posledicah.

Source: FlickrNekateri strokovnjaki internetu pripisujejo pomembno vlogo v demokratičnem procesu. Hkrati pa je lahko interent sila krivičen, nesramen, celo uničujoč. Smo priča taki zgodbi?

Danes sem prejel email s sledečo vsebino:

Vsako nedeljo zvečer nas je v svoj TV dom povabil Mario, ter z žarom in
zanosom pozival, da se pridružimo humanitarni akciji Zveze prijateljev
mladine Slovenije in s telefonskimi klici doniramo za konkretne družine v
stiski.

Prisrčnemu vabilu Maria se je odzvalo veliko gledalcev in zneski so bili iz
oddaje v oddajo višji, s tem pa je postala vedno večje tudi njegovo
navdušenje in spodbujanje k še večjim donacijam. Širok nasmeh, sijoče oči
in sladke besede so nakazovale, kako veliko srce ima Mario.

Vse do danes sem verjela v to tudi sama, dokler nisem izvedela, da je Mario
Galunič ‘prokurist’ Zveze prijateljev mladine in da je bil za vsako oddajo,
v kateri je nagovarjal ljudi k dobrodelnosti, nagrajen - dobil provizijo.
Zlorabil javni zavod (RTV Slovenija), zlorabil institut humanitarnosti.
Zdaj razumem njegov zanos, njegovo navdusenje, besede, .

Mario, v imenu vseh, ki smo se kdajkoli odzvali tvojemu lažnemu ‘vabilu’ ti
sporočam - tudi za tvojo rit raste palica!

Katja Setnikar

Da ne bo kdo rekel, da nismo v Bolgariji nič delali.

Tole je samo eden od bolj vidnih izdelkov. Glede na to, da je bil film narejen s samimi laiki in da smo za to porabili pol dneva, se mi zdi končni izdelek dober.

O inovacijah beračev, klošarje, ljudi na cesti, pa porkaš, kaj je politično najbolj korektno, sem že pisal.

Pred dnevi pa me na cesti ustavi mlajši moški, štel jih je nekaj manj kot 30 na prvo oko. Zbiram za kosilo. Lačen sem. Khmmm. Kako reagirati? Tri taktike so možne. Ignorirati, biti pameten v stilu, a si ne moreš najti pametnega dela, pomagati. Tokrat sem se odločil za slednje. Priznam, uporabljam vse tri taktike, odvisno od časa in volje.

Ampak ne bom segel v denarnico. Lačen, ponovim. Bi sendvič? Presenečenje. Pričakoval je eure. Tamle je trgovina, z veseljem vam kupim sendvič. Počakajte me pred vrati. Ali lahko še kaj za popit, je vprašanje na meji predrznosti. Imel sem dober dan. Kaj pa? Sok. Kupil sem sendvič in sok, dodal še krof.

Hvala, to sem dobil v zameno.

Ampak me še vedno preganja dvom. Sem pomagal nekomu, ki bi lahko delal in bil družbi bolj koristen? Zakaj sploh pomagati, jaz pa delam od jutra do večera. Kako pomagati takim? Včasih me prime, da ko bom velik, da bom ponudil dobro plačano službo takim ljudem. Pa da vidimo. Dvomim, da se bo splačalo, ampak izziv pa bi bil. Bo pokazal čas.