Na Matejevo pobudo popolnoma podpiram projekt. Več o njem.

Preko programa  Združenih narodov za spletno prostovoljstvo smo se v ekipi popotniškega portala Potopisnik.si  odločili, da bomo ugandski nevladni organizaciji KITEGA pomagali pri zbiranju računalniške opreme.
Pisno poblastilo si lahko pogledate tukaj.

Kitega obstaja od leta 2000. Sprva je delovala pod okriljem različice centra za socialno delo, leta 2004 pa so se vpisali v register nevladnih organizacij. Kitega nima lastnih virov financiranja in je v celoti odvisna od prostovoljnih prispevkov.

V Sloveniji so deset let stari računalniki že prava redkost, prav tako v Ugandi. Razlika je le v temu, da jih mi nočemo, oni pa jih ne morejo dobiti.
Z vašo pomočjo in vašimi prispevki bomo Kitegi zagotovili zadostno število računalnikov in druge opreme za postavitev izobraževalnega centra. V njem bo na voljo skupno 30-50 računalnikov, ki bodo uporabljeni s strani otrok s posebnimi potrebami, otrok okuženih z virusom HIV ali boleznijo AIDS in s strani mladostnikov iz najrevnejših družin.

Morda bo komu zanimivo. Vabljeni.

Širši opis projekta pa najdete tukaj.

Osebno trdim, da premalo naredimo na vzgoji mladih in aktivni participaciji mladih na tem področju. Slovenija ignorira nekatere zanimive programe za mlade na tem področju.

Nepozaben teden. Naporen, poučen, čustven.

Glede na dejstvo, da bo napisanega več (razni članki in prispevki), naj tokrat govorijo slike.

Slovenska delegacija Unicefa na obisku pri ministrici. Formalnosti so vedno nujne.

Šola. Juhuhu!

Pametne glave bodo nekoč veliko znale.

Unicef Slovenija je v Burkini med drugim zgradil tudi dve šoli.

Hvaležnost vaščanov je neizmerna. Darilo: dve veliki vreči arašidov in tri koze.

Je potreben sploh komentar?

Cepljenje otrok predstavlja velik izziv. Obisk ambulante za cepljenje pa je prav nepozabna izkušnja.

Temna plat Afrike. Odprti problemi. Tudi otroško delo. Iskanje zlata. V rovih, ki zasujejo otroke. Zadnji je umrl dan pred našim prihodom. Izziv, ki je lahko z našo pomočjo rešljiv.

Bogastvo Afrike se skriva v ljudeh. Marie Berthe Ouedraogo, ženska leta v Burkini Faso.

Bonbon. Radost otroških oči.

Obisk centra za podhranjene otroke.

Afriški pastir v tipičnem domovanju.

Nismo samo uživali, predvsem smo tudi delali.

Dober tek.

Ste lepo preživeli vaš dan? Kakšno srečo imate. Tega ne more trditi 18.000 otrok. Ni jih več med nami. Zaradi lakote in podhranjenosti.

Težko je razumeti, kam je odšla pravica, ko se sprašujemo, kako je mogoče, da tam nekje, nekoč daleč, danes le nekaj ur z letalom, umirajo otroška bitja, na drugi strani sveta pa je pomembna tema zdravstvenih posvetovanj debelost in nezdrava prehrana.

To ni esej o nepoštenem razvoju sveta, statistična analiza podhranjenosti oziroma članek o trenutni situaciji v najbolj revnih delih sveta. Preprosto bi rad z besedo izrazil svoje ogorčenje, razočaranje in protest proti obmetavanju s hrano, pudingi v oddaji Big Brother.

Moraliziranje v stilu, da oddajo gledajo tudi mlajši in o tem, kakšen zgled oddaja daje, kdo sploh jo
gleda oziroma kdo v njej nastopa, prepuščam drugim.

Osebno pozivam producente oddaje, glavne akterje, voditeljico in vodilne v družbi Pro Plus oziroma odgovorne, da podajo jasno opravičilo in priznajo napako, ki je bila storjena. Nadpovprečni ljudje se od povprečnih razlikujejo po tem,  kako se spopadajo s težavami, je nekoč zapisal Nelson Boswell. Verjamem, da bodo odgovorni znali razumeti situacijo in bodo premislili o posledicah.

Source: FlickrNekateri strokovnjaki internetu pripisujejo pomembno vlogo v demokratičnem procesu. Hkrati pa je lahko interent sila krivičen, nesramen, celo uničujoč. Smo priča taki zgodbi?

Danes sem prejel email s sledečo vsebino:

Vsako nedeljo zvečer nas je v svoj TV dom povabil Mario, ter z žarom in
zanosom pozival, da se pridružimo humanitarni akciji Zveze prijateljev
mladine Slovenije in s telefonskimi klici doniramo za konkretne družine v
stiski.

Prisrčnemu vabilu Maria se je odzvalo veliko gledalcev in zneski so bili iz
oddaje v oddajo višji, s tem pa je postala vedno večje tudi njegovo
navdušenje in spodbujanje k še večjim donacijam. Širok nasmeh, sijoče oči
in sladke besede so nakazovale, kako veliko srce ima Mario.

Vse do danes sem verjela v to tudi sama, dokler nisem izvedela, da je Mario
Galunič ‘prokurist’ Zveze prijateljev mladine in da je bil za vsako oddajo,
v kateri je nagovarjal ljudi k dobrodelnosti, nagrajen - dobil provizijo.
Zlorabil javni zavod (RTV Slovenija), zlorabil institut humanitarnosti.
Zdaj razumem njegov zanos, njegovo navdusenje, besede, .

Mario, v imenu vseh, ki smo se kdajkoli odzvali tvojemu lažnemu ‘vabilu’ ti
sporočam - tudi za tvojo rit raste palica!

Katja Setnikar

Da ne bo kdo rekel, da nismo v Bolgariji nič delali.

Tole je samo eden od bolj vidnih izdelkov. Glede na to, da je bil film narejen s samimi laiki in da smo za to porabili pol dneva, se mi zdi končni izdelek dober.

O inovacijah beračev, klošarje, ljudi na cesti, pa porkaš, kaj je politično najbolj korektno, sem že pisal.

Pred dnevi pa me na cesti ustavi mlajši moški, štel jih je nekaj manj kot 30 na prvo oko. Zbiram za kosilo. Lačen sem. Khmmm. Kako reagirati? Tri taktike so možne. Ignorirati, biti pameten v stilu, a si ne moreš najti pametnega dela, pomagati. Tokrat sem se odločil za slednje. Priznam, uporabljam vse tri taktike, odvisno od časa in volje.

Ampak ne bom segel v denarnico. Lačen, ponovim. Bi sendvič? Presenečenje. Pričakoval je eure. Tamle je trgovina, z veseljem vam kupim sendvič. Počakajte me pred vrati. Ali lahko še kaj za popit, je vprašanje na meji predrznosti. Imel sem dober dan. Kaj pa? Sok. Kupil sem sendvič in sok, dodal še krof.

Hvala, to sem dobil v zameno.

Ampak me še vedno preganja dvom. Sem pomagal nekomu, ki bi lahko delal in bil družbi bolj koristen? Zakaj sploh pomagati, jaz pa delam od jutra do večera. Kako pomagati takim? Včasih me prime, da ko bom velik, da bom ponudil dobro plačano službo takim ljudem. Pa da vidimo. Dvomim, da se bo splačalo, ampak izziv pa bi bil. Bo pokazal čas.

Akcija Enake možnosti je uspela. Ravno sem govoril z Iztokom. Hvala Tadeju, Iztoku, Tei, Tomažu in Miji, da so idejo posvojili in jo odlično izpeljali. Mi je žal, da nisem bil zraven, vendar sem bil prepričan, da je akcija v odličnih rokah.

Pohvalno je, da so se odzvali vabilu tudi dr. Danilo Türk, Zoran Jankovič, poudariti pa je treba predvsem veliko in srčno pripravljenost po sodelovanju višje državne tožilke Vlaste Nussdorfer.

Prepričan sem, da bo akcija pustila sled in da se bo stanje na področju invalidov izboljševalo. Upam, da bo k temu dodal tudi nov blog.

Pozivam blogarje, da se združimo v eni akciji in pritisnemo na odgovorne.

Boli me srce, ko zadnje čase v Ljubljani na raznih križiščih srečujem pohabljene berače, tujega porekla, ki prosijo za miliščino. Lahko bi zamahnil z roko in rekel, da gre za ceno EU in globalizacije, ampak ne morem. Lahko bi jih obtožil in vpil, da naj jih strpajo v zapor, pa ne morem.

Lahko pa trdim, da si članica EU, ki bo celo predsedovala tej eminentni družbi kaj takega ne more oziroma ne sme privoščiti.

Kje so pristojne institucije, kje je socialna država?

Teorije o tem, kdo so ti ljudje, ne poznam dovolj dobro, mi je pa prišlo na uho, vendar je nepotrjeno, da gre za organiziran posel. Nekdo pripelje te berače na ulico in jih potem pride iskat, jim pobere nabran denar v zameno pa jim da za jesti in spati. Baje se celo dogaja, da se berače namerno pohabi.

Če je temu res tako, smo priča mednarodnemu kriminalu, ki ga je potrebno po mojem mnenju zatreti.

Predlagam, da blogarji sprožimo akcijo, da začnemo iskati odgovorne oziroma da pritisnemo na institucije, ki so zato pristojne.

Nena me je prosila za pomoč. Za take in podobne akcije vedno.

Izvedeli smo, da imajo v zavetišču za pse in mucke v Trebnjem za oddajo 38 psov in 15 muckov.
V primeru, da jih ne bodo oddali jih bodo usmrtili.

Nekateri imajo tudi rodovnike. Za ogled psov in muckov se lahko dogovorite z gospodom Dušanom na telefonski številki 041 779 884
Upam, da bo ta dopis kaj pomagal.