Verjetno vsi poznate avto.net

Očitno je dobra stran. Zakaj? Pred pol leta sem prodal v roku 30 minut svoj avto, Tomaž je prodal avto naslednji dan, najbolj zanimiva pa je zgodba prodaje enega izmed družinskih avtomobilov nekaj dni nazaj.

Družinski svet se je nekje ob 23ih odločil, da avto, ki nam je v glavnem stal, prodamo. Objavil sem oglas na internetu. Taktika je vedno enaka - avtomobile prodajamo po realnih cenah, v stilu volk sit in koza cela.

Ob 23.20 zazvoni telefon. Pa saj ne more biti res, si mislim. Klicatelj je bil vljuden, samo pozvonil sem. Kličem nazaj. Ja, vidimo avto, nas zanima, bi kupili. Nekaj besed o avtu. Vas pokličem nazaj, jutri bi prišel zjutraj. Ali pa… No, vas pokličem. Čez 10 minut ponovno zazvoni. Ja? Bi prišli sedaj? SEDAJ??!?!?!? Ob 23.30? Ok… Saj sem nočna ptica. Ampak mi smo iz Celja, nekje eno uro bomo potrebovali. Ok. Situacija se mi zdi smešna. Doma so komentarji - pa to ni normalno…, to je sumljivo…

Povzmame. Ob 1ih ponoči so prišli, šli smo en krog. Gospod in gospa. Mama je bila še pokonci, ostali so spali. Denar so imeli kar s seboj. Tudi pogodbo. Avto je bil prodan ob 1.30 ponoči.

Danes je bil nakupovalni dan. Med drugim sem zavil tudi v nov, vsaj zame, center Diamant. Prvič

Center me sicer ni pretirano navdušil, malo je mrtev. Čisto drugače pa je bilo s trgovino Sens.

Njihova zgodba gre nekako takole:

Zgodba slovenske blagovne znamke moških oblačil SENS sega v leto 1994. Takrat, v ne najbolj ugodnih časih za ustanavljanje podjetij, se je mlada in energična oblikovalka Zlata Zavašnik odločila, da zaorje ledino v nišo, kjer so do takrat vladali le veliki proizvajalci moških oblačil. Sprva skromne kolekcije so zajemale le moške obleke, posamezne suknjiče in hlače. Bistvo je bilo v tem, da so bili kroji in materiali drugačni od velikih proizvajalcev. Prva leta se je SENS ponujal v smislu veleprodaje in pomešan med množico oblačil na obešalnikih trgovin, ki so si pač upale ponuditi tudi nekaj drugačnega od klasike. Da se je SENS iz anonimnosti prebil v prepoznavno blagovno znamko, kažejo uspešna leta prodaje in odpiranje lastnih trgovin tako doma in v tujini.

Potrebno je pohvalit njihove kreacije, so moderno mladostno trendovske, elegantno sproščujoče in poslovno izzivalne. Ob vseh izzivih pred katerimi je in bo tekstilna branža, je potrebno za tako zgodbo zbrati veliko poguma.

Pred dnevi sem dobil elektronsko pošto.

Priporočeno je bilo, da pogledam tale video.

Vsekakor priporočam in odpiram debato na to temo.

Se tega problema zavedamo?

Tole me je konkretno nasmejalo.

Potem mi je dalo misliti.

In mi še daje misliti. Včasih razmišljam, koliko vem in koliko znam.  Malo, ugotavljam. Vedno bolj se zavedam, da vem manj, kot sem mislil pred časom. Danes je biti težko dober strokovnjak, lahko hitro brcneš kam v temo. Ampak tole… Tole mi je vlilo upanje:)

Ampak še vedno ne verjamem, da je kaj takega možno. Tudi pri nas?

Moj 4. članek v Elementu.
###NADNASLOV###
V življenju ne zmagajo najboljši, zmagujejo najprilagodljivejši

###NASLOV###
Ne bodite ovce

###UVOD###

Arhimed je bil tisti, ki je že dolgo vedel, da je vse mogoče. Dajte mi dolgo palico in trdno točko, na katero bom palico prislonil, in premaknil bom Zemljo, je nekoč dejal. Upati si razmišljati na veliko, drzniti se pogledati čez meje mogočega, imeti možgane z jajci, rečeno po domače. Upreti se sledenju množic, stopiti iz povprečja. Saj nismo ovce!

Imeti idejo in verjeti v drugačnost

Ideje se nam porodijo pogosto. Tisti, ki stopajo iz povprečja, znajo z njimi odlično ravnati. Ključno je to, da se ideje zapiše, se o njih razmišlja in izloči najboljše med dobrimi. Ravno ravnotežje med preveč in premalo idej zna velikokrat predstavljati težave in nam lahko prepreči, da smo v življenju uspešni. Ko že govorimo o idejah, je prav, da razmišljamo včasih tudi drugače. Samo drugačnost je lahko vodilo in gibalo napredka. Pravijo, da je definicija norosti delati isto in pričakovati drugačne rezultate.

Dobra ideja ni dovolj

Izšla je nova knjiga Zgodbe o uspehu. Knjigo lahko kupite tu.

Meni se ideja zdi fenomenalna in jo pozdravljam, jutri zaidem v knjigarno in jo kupim. Podobno idejo sem imel pred približno pol leta, nekaj smo se pogovarjali, ampak ni prišlo do realizacije. No, ne pri nas, ampak drugje, kar se mi zdi super.

Še enkrat, vsa pohvala!

Naj dodam še svoje mnenje. Ne vem če koga zanima moje mnenje, ampak vseeno si bom domišljal da.

PREDSEDNIK TÜRK SI NE ZASLUŽI REZIDENCE.
ZASLUŽIMO SI JO MI, DRŽAVLJANI.

Razprave se mi zdijo prav smešne. Kot da postavljamo rezidenco trenutnemu predsedniku dr. Türku. Najbolj duhoviti so mi tisti argumenti, ki trdijo, da si v času inflacije in podražitev tega ne smemo privoščiti. Da ni etično.
Razčistimo dve stvari. Vem, da me nihče ne bo več maral, ampak najlažje je štrajkati in se pritoževati. Smiljan Mori bi rekel, dvigniti je potrebno rit. Drži, da vedno obstaja nekaj ljudi, ki so upravičeni do socialne podpore. Ampak poudarek je v NEKAJ. Najlažje pa je biti ovca in se samo pritoževati. To nam gre odlično.
Druga stvar je, da ni potrebno dodatnih stroškov, nič graditi, da vse že obstaja.

Meni se zdi Vila Podrožnik najboljša rešitev. Sprašujem se, kdo tam spi sedaj? Prazna je. Torej… Blizu predsedniške palače je, v lepem delu mesta. Reprezentativna hiša. Problem - tam se odvijajo ostali protokolarni dogodki. Ja in? Saj hiša ni tako majhna, da bi to motilo tam živečega predsednika. Saj se lahko njegove osebne prostore loči od protokolarnega dela.

Imam malo drugačen predlog. Seveda je vprašljiva pravna podlaga, a vendar, kjer je volja, je tudi pot.

Bojim se sicer, da se velike in strašljivo tradicionalno nefleksibilne instuticije kot so univerze na predlog ne bodo odzvale, a vendar je predlog dober in ima nekaj pametnih argumentov ZA. Proti jih bo našla tako ali tako ˝druga stran˝.

Pred dnevi sem pisal izpit, ki velja za težjega. Najbolj zanivimo je bilo na njem videti ljudi, ki bi že zdavnaj morali imeti diplomo v žepu. Ne gre. Pridejo osmič, devetič. Povprečje imajo čez 8,5, vendar jim ta izpit manjka in zato ne morejo diplomirati.

Sprašujem se, koliko študentov ne diplomira, ker jim manjka 1 izpit? Je to krivica?

Je! Ker to enostavno pomeni, da so vrgli stran 4 leta. Bla, bla, bla, da so dobili neko izobrazbo. Še vedno naša družba glede (samo) na papir.

Konec koncev so naredili 20, 30 izpitov, vendar zaradi enega samega ne morejo diplomirati. Najbolj smešno se mi zdi, da ponavadi ta izpit niti ni najbolj ključen. Saj vem, da bodo nekateri trdili, da so ključni vsi izpiti, ampak to se mi zdi larifari.

Čez tri ure odidemo iz Yambola. Končujemo izmenjavo. Glavna tema antidiskriminacija. Neformalno srečanje HAKESa. Bilo je zanimivo, 11 dni - kar dolgo.

Bolgarija mi je dala misliti. Tako in drugače. Nova članica EU na eni strani, daleč od napredka Slovenije na drugi. Verjetno v to bolgarsko mesto ne bi nikoli šel turistično, vsekakor pa bom premislil, če bom še kdaj sedel na vlak za tako daleč. 31 ur je velik zalogaj.

Bolgarija ima velik potencial, vendar se še vedno kaže določena rizičnost. Država, ki kaže dva napredka. Država, ki ima neverjetno bogate ljudi in tiste, ki živijo v bedi, ki si jo težko predstavljamo.

Mi smo se imeli super. Več v sliki.

Tja, via Beograd in Sofija.

Na bolgarskem vlaku do Yambola. 6 ur.

Mesto Yambol. Slikano čez hotelsko okno.

Tam smo delali.

Trdo. Tudi na hodniku sobe.

Kreirali filme o antidiskriminaciji (pride kmalu).

Učili tujce, kaj kupiti v Sloveniji (beri: igrali slovenski monopoly)

Dali smo intervjuje. Bolgarski Spet doma:)

Obiskali Yambolsko gimnazijo.

Vsega lepega je enkrat konec.

Iz mrzle Bolgarije opazujem politično dogajanje doma. Zanimivo,
predvsem pa nepričakovano. Se mi zdi pa smešno, kako je politika spet pokazala svojo plat, ki odbija ljudi.

Če si tole ni nasprotujoče.

DOBRODOŠEL NAZAJ

Prej pa je zvenelo takole.
ADIJO

Politika ostaja k****. Vsaj izdali je niso!