Nova zmaga v žepu. Predvsem zmaga nad samim seboj. Zjutraj, ko odprem oči, pomislim: Kako lepo, da je narava razumela organizatorje. Ne slišim dežja. Klic mojih. Halo, v takem boš šel. Takšnem? Dvigni roleto. Oče se me odpove, norost imam po mami. Gre z menoj. Iti ali ne iti.
Zapišem: Kje se začne in kje se konča človekova neumnost? To se sprašujem, ko oblačim pajkice in še nisem obupal nad 10km. Bodo pametnejši organizatorji in bodo odpovedali? Verjetno ne.
Človeška cona udobja išče potuho. Žiga, dvigni rit. Tekači ne obupujejo! Spomnim se svojega cilja lansko leto. 21km. Potem je življenje dalo lekcijo življenja. Dve desetki sta že za menoj. Pol leta je, od kar sem po mesecu dni prišel domov. Dodaj še to in bo skupaj 30km, glede na okoliščine primerljivo. Pogovori sami s seboj me vedno spravijo v dobro voljo.


