Čas prehitro teče. Čeprav so dogodki izjemno kvalitetni, se velikokrat zgodi, da objavim dogajanje na uradni strani Sociusa, na moj blog pa pozabim. Včasih sicer objavim kakšno vabilo, ampak bi se lahko bolj potrudil.

Je pa res, da je moja osnovna teza, da sem raje v ozadju. Meni je pomembno, da sta šef in šefica zadovoljno, da je dogodek dobro obiskan in da vse teče kot mora. Včasih kdo pravi, da bi moral pozdraviti ljudi, vendar se temu raje izognem. Razlog je preprost. Če bi se izpostavljal, potem ne bi mogel skakati okoli, kazati z rokami, kdaj je konec, pisati urgentih SMSov med dogodkov. Tak je svet organizacije dobrih dogodkov.

Priznati moram, da sem se v tem času veliko naučil, ne samo organizacije, predvsem tudi od izjemnih gostov. Dobil sem nove prijatelje, punce iz Propiara so izjemne in vedno dobrodošla in dobra družba, sodelujemo z Videolectures, ki me vedno navdušijo, Živa Vadnov, ki ponavadi povezuje dogodke pa je bila že večkrat željena tarča prevzema s strani kakšnega gosta. Tu je seveda tudi Tanja Dodig Sodnik, s katero urejava dogodek, če je srečanje v Mestni hiši. Zoran Janković je lahko ponosen, ker ima okrog sebe take ljudi. Tu je seveda tudi Tomaž Bole, s katerim uskladiva kakšno izjemno glasbeno točko, če je priložnost prava. Veseli me, da lahko kdaj povabim v družbo kakšne svoje prijatelje in njihovo mnenje mi veliko pomeni. Kot vedno pa sem najbolj vesel, če pride na dogodek tudi Monika.

Dragi prijatelji, znanci, poslovni partnerji!

Še nekaj ur in za mesec dni se odpravljam po svetu, po nov navdih. Iskal bom iskre v očeh ljudi, si odpočil in kot vedno na potovanjih, razširil svoje obzorje.

Združil bom oba svetova, poslovnega in zasebnega. Ker odhajam v najboljši družbi, verjamem do bo odlično.

Zakaj vam pišem, se sprašujete.

Odhajam v času, ko se ljudje največ družijo, zabavajo, izmenjujejo dobre želje, pretehtavajo staro leto in razmišljajo o novem. To je čas cimetovih piškotov, zakurjenih kaminov in objemov v krogu najdražjih.

V tem prazničnem času praznujem tudi rojstni dan. In ker me letos ne bo, bi z vam rad nekaj podaril.

O Moji sr(e)čni knjigi, ste verjetno kaj že slišali. Če ne – pred časom je svet ugledal moj prvenec. Takole so o njem zapisali drugi:

Moja sr(e)čna knjiga, v prevodu My Very Own Book, predstavlja novost na knjižnem tržišču, ne samo slovenskem. Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev svojih ciljev.

Sporočilo za javnost št. 1                                        Ljubljana, 20. 11.  2008

Prišla je ravno o pravem času

Ljubljana, 20. novembra 2008. - V času gospodarske krize in podnebnih sprememb, ko se ljudje sprašujemo, kaj in kako naprej, pravi triindvajsetletni Žiga Vavpotič, da je treba začeti najprej pri sebi. Danes potrebuje svet ljudi z drugačno vizijo, poslanstvom in drugačnimi vrednotami od tistih, ki so ga pahnile v stečaj. Žiga Vavpotič nam ponuja Mojo sr(e)čno knjigo, ki naj bi si jo začel pisati vsak sam. - In že hiti dalje. Načrtuje novo, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, da bi jo pisali državljani Slovenije ter v njej prispevali ideje za prihodnost Slovenije.

Prvenec Žige Vavpotiča je izšel septembra pod naslovom Moja sr(e)čna knjiga v samozaložbi. Istočasno je izšel tudi v prevodu pod naslovom My Very Own Book. Kaže, da sta prišli knjigi ravno o pravem času in da sta pravi za današnji čas, saj sta bili v prvih štirih dneh prodani v kar 560 izvodih.
Moja sr(e)čna knjiga je novost na knjižnem tržišču, ne samo na slovenskem. Je privlačen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca spodbuja k razmišljanju o sebi, o svojih vrednotah, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do okolja, družbe in sveta. Skratka – Moja sr(e)čna knjiga spodbuja najboljše v človeku, mu vliva zaupanje vase in svoje sposobnosti, v pomembnost njegovega prispevka v družbi in ga navdušuje za načrtovanje življenjskih ciljev, pa najsi bodo sorazmerno še tako majhni.

Eureka, tu je!

Moja prva knjiga.

Moja srEčna knjiga (na povezavi lahko del knjige prelistate).

Seveda manjka še nekaj detajlov k popolnosti, vendar glede na to, da kar nekaj ljudi že ve zanjo, je čas, da jo razkrijem tudi na svojem blogu.

O njej so takole zapisali:
Knjiga je primerna kot žlahtno darilo najbližjim, ali kot ekskluzivno poslovno darilo perspektivnim sodelavcem in poslovnim partnerjem. Prevedena je tudi že v angleščino. Izšla je sredi septembra in v  prvih štirih dneh je bilo prodanih že 560 izvodov.

Knjiga predstavlja popolno novost na knjižnem tržišču.Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napišeš sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje  znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev njegovih ciljev.

Več informacij na uradni spletni strani, kjer knjigo lahko tudi naročite.
Do 15.11. velja promocijska cena.

150 kosov je prišlo iz tiskarne, ostalo jutri. Vseh 150 je prodanih.

Moja prva knjiga. V angleščini in slovenščini hkrati. Projekt 5ih let.

Vesel sem in zadovoljen. Knjiga bo puščala svet. Nekaj ljudi jo je že videlo. Veliko ljudi je sodelovalo zraven, hvala!

Ostalo sledi.

Upam, da kmalu:)

Tukaj je link na spletno stran Moja srečna knjiga.

Imam malo drugačen predlog. Seveda je vprašljiva pravna podlaga, a vendar, kjer je volja, je tudi pot.

Bojim se sicer, da se velike in strašljivo tradicionalno nefleksibilne instuticije kot so univerze na predlog ne bodo odzvale, a vendar je predlog dober in ima nekaj pametnih argumentov ZA. Proti jih bo našla tako ali tako ˝druga stran˝.

Pred dnevi sem pisal izpit, ki velja za težjega. Najbolj zanivimo je bilo na njem videti ljudi, ki bi že zdavnaj morali imeti diplomo v žepu. Ne gre. Pridejo osmič, devetič. Povprečje imajo čez 8,5, vendar jim ta izpit manjka in zato ne morejo diplomirati.

Sprašujem se, koliko študentov ne diplomira, ker jim manjka 1 izpit? Je to krivica?

Je! Ker to enostavno pomeni, da so vrgli stran 4 leta. Bla, bla, bla, da so dobili neko izobrazbo. Še vedno naša družba glede (samo) na papir.

Konec koncev so naredili 20, 30 izpitov, vendar zaradi enega samega ne morejo diplomirati. Najbolj smešno se mi zdi, da ponavadi ta izpit niti ni najbolj ključen. Saj vem, da bodo nekateri trdili, da so ključni vsi izpiti, ampak to se mi zdi larifari.

Akcija Enake možnosti je uspela. Ravno sem govoril z Iztokom. Hvala Tadeju, Iztoku, Tei, Tomažu in Miji, da so idejo posvojili in jo odlično izpeljali. Mi je žal, da nisem bil zraven, vendar sem bil prepričan, da je akcija v odličnih rokah.

Pohvalno je, da so se odzvali vabilu tudi dr. Danilo Türk, Zoran Jankovič, poudariti pa je treba predvsem veliko in srčno pripravljenost po sodelovanju višje državne tožilke Vlaste Nussdorfer.

Prepričan sem, da bo akcija pustila sled in da se bo stanje na področju invalidov izboljševalo. Upam, da bo k temu dodal tudi nov blog.

Resno razmišljam o nakupu apartmaja v Hurgadi.

Podrobnosti.

Zanimajo me vaši komentarji in pomisleki. Hvala v naprej.

ps.: dodal bom v komentar nekaj mojih vprašanj in odgovorov, ki so se mi že postavili

Izpolnjujem obljubo o idejah.

Danes se dobim z Natalijo Ugren, Skrivnostni nakup, da ji predstavim  odličen projekt Prijazne trgovine. Mislim, da bi lahko skupaj iz tega naredili svetovni hit.

Bomo videli. Poročam.

Boril sem se. V igri je bilo polfinale. A ni šlo. Danes smo poslali odgovore na kviz in dobili rezultate.

Nasprotnik je bil boljši. Naloga zanimiva, malce težka.

Bilo je zabavno, predvsem poučno in drugačno. Zanimivo in neponovljivo.

Če ne veste o čem pišem, tema je Državno prvenstvo v direktnem marketingu.

Biti med osmimi najboljšimi, mislim da na koncu najmlajši je zanimiv dosežek. Predvsem, ker je bil namen zgolj videti, kako tekmovanje poteka.

O zadnji nalogi malce kasneje. Prav je, da se ob koncu napiše govor. Čustveno obarvan. Iskren. Moj gre takole (bolj za res, kot za šalo…):

Dame in gospodje!

Konec je. Konec zanimivega druženja, ki je bilo poučno, zabavno. Adrenalinsko in napeto. A to ni konec. Je šele začetek. Nove ideje, nova znanja, novi poznani obrazi.

Prav je, da se iskreno zahvalim nekaterim. V prvi vrsti hvala tebi Monika. Ko vsi ugasnejo telefone in naredijo temo, si ti tista, ki vedno poslušaš moje ideje. Vem, da z mano ni vedno lahko, a iskreno cenim to, da imaš potrpljenje in da verjameš vame. Tvojo izjemnost opazijo vsi, a malo jih ve, da igraš zadaj pomembno vlogo.