Idealen dan, da zapišem kako besedo o mojem pogledu na trenutno politično stanje v Sloveniji. Zaenkrat se še nisem opogumil, da bi obljubil, da bom to delal redno mesečno, čeprav me po pravici povedano mika.

Ob dejstvu, da sem izjemno zadovoljen z dogajanjem okoli predsednika Tűrka in da verjamem, da je dober predsednik, se bom tokrat dotaknil aktualnih strank oziroma njihovih predsednikov.

Upal bi si trditi, da bi lahko trenutno politično sceno primerjal z ribjim brodetom, kjer lahko najdemo neke čudne ribe, nevarne in tudi grde, pojavljajo se vrste, ki jih ne poznam dobro. Seveda so tu tudi razni mehkužci. Vsaka izmed rib želi s svojim okusom ugajati in izstopati.

Ob osebni analizi parlamentarnih strank, ki verjetno kaže tudi mojo strankarsko naklonjenost (težko verjamem, da so politični analitiki nepristranski, konec koncev tudi oni na volitvah obkrožijo neko stranko) ugotavljam, da politični prostor postaja zanimiv, drugačen. Po mojem mnenju se bodo nekateri volivci težko odločili, veliko vlogo pa bodo igrala tudi znana imena, česar se očitno zavedajo tudi politični veljaki.

Skušal bom najti pri vsakem nekaj pozitivnega, da ne bomo samo trdili, da je politika ena k***** ali p*****. Čeprav ob vsej inflaciji, aferah in mnenju, da so vsi isti lopovi moje pisanje ne bo poželo veliko slave in odobravanja. Prav, jih bom tudi pljunil. Kruha in iger ljudstvu.

Naj dodam še svoje mnenje. Ne vem če koga zanima moje mnenje, ampak vseeno si bom domišljal da.

PREDSEDNIK TÜRK SI NE ZASLUŽI REZIDENCE.
ZASLUŽIMO SI JO MI, DRŽAVLJANI.

Razprave se mi zdijo prav smešne. Kot da postavljamo rezidenco trenutnemu predsedniku dr. Türku. Najbolj duhoviti so mi tisti argumenti, ki trdijo, da si v času inflacije in podražitev tega ne smemo privoščiti. Da ni etično.
Razčistimo dve stvari. Vem, da me nihče ne bo več maral, ampak najlažje je štrajkati in se pritoževati. Smiljan Mori bi rekel, dvigniti je potrebno rit. Drži, da vedno obstaja nekaj ljudi, ki so upravičeni do socialne podpore. Ampak poudarek je v NEKAJ. Najlažje pa je biti ovca in se samo pritoževati. To nam gre odlično.
Druga stvar je, da ni potrebno dodatnih stroškov, nič graditi, da vse že obstaja.

Meni se zdi Vila Podrožnik najboljša rešitev. Sprašujem se, kdo tam spi sedaj? Prazna je. Torej… Blizu predsedniške palače je, v lepem delu mesta. Reprezentativna hiša. Problem - tam se odvijajo ostali protokolarni dogodki. Ja in? Saj hiša ni tako majhna, da bi to motilo tam živečega predsednika. Saj se lahko njegove osebne prostore loči od protokolarnega dela.

Imam malo drugačen predlog. Seveda je vprašljiva pravna podlaga, a vendar, kjer je volja, je tudi pot.

Bojim se sicer, da se velike in strašljivo tradicionalno nefleksibilne instuticije kot so univerze na predlog ne bodo odzvale, a vendar je predlog dober in ima nekaj pametnih argumentov ZA. Proti jih bo našla tako ali tako ˝druga stran˝.

Pred dnevi sem pisal izpit, ki velja za težjega. Najbolj zanivimo je bilo na njem videti ljudi, ki bi že zdavnaj morali imeti diplomo v žepu. Ne gre. Pridejo osmič, devetič. Povprečje imajo čez 8,5, vendar jim ta izpit manjka in zato ne morejo diplomirati.

Sprašujem se, koliko študentov ne diplomira, ker jim manjka 1 izpit? Je to krivica?

Je! Ker to enostavno pomeni, da so vrgli stran 4 leta. Bla, bla, bla, da so dobili neko izobrazbo. Še vedno naša družba glede (samo) na papir.

Konec koncev so naredili 20, 30 izpitov, vendar zaradi enega samega ne morejo diplomirati. Najbolj smešno se mi zdi, da ponavadi ta izpit niti ni najbolj ključen. Saj vem, da bodo nekateri trdili, da so ključni vsi izpiti, ampak to se mi zdi larifari.

Čez tri ure odidemo iz Yambola. Končujemo izmenjavo. Glavna tema antidiskriminacija. Neformalno srečanje HAKESa. Bilo je zanimivo, 11 dni - kar dolgo.

Bolgarija mi je dala misliti. Tako in drugače. Nova članica EU na eni strani, daleč od napredka Slovenije na drugi. Verjetno v to bolgarsko mesto ne bi nikoli šel turistično, vsekakor pa bom premislil, če bom še kdaj sedel na vlak za tako daleč. 31 ur je velik zalogaj.

Bolgarija ima velik potencial, vendar se še vedno kaže določena rizičnost. Država, ki kaže dva napredka. Država, ki ima neverjetno bogate ljudi in tiste, ki živijo v bedi, ki si jo težko predstavljamo.

Mi smo se imeli super. Več v sliki.

Tja, via Beograd in Sofija.

Na bolgarskem vlaku do Yambola. 6 ur.

Mesto Yambol. Slikano čez hotelsko okno.

Tam smo delali.

Trdo. Tudi na hodniku sobe.

Kreirali filme o antidiskriminaciji (pride kmalu).

Učili tujce, kaj kupiti v Sloveniji (beri: igrali slovenski monopoly)

Dali smo intervjuje. Bolgarski Spet doma:)

Obiskali Yambolsko gimnazijo.

Vsega lepega je enkrat konec.

Počistil sem svoj mobitel. Našel nekaj zanimivih posnetkov, ki sem jih želel objaviti na blogu, a očitno zaradi časovne stiske to ni bilo mogoče.

Trgovci se mi prilizujejo. Medtem ko sicer čakam pred garderobo Moniko.

Vse poti vodijo v Rim. Tudi v Reziji. Lušten izlet na povabilo Irme in Tomaža. Hvala!

ČArovnija našega Egiptovskega natakarja.

Zaradi tega me nihče ne bo maral. Ampak očitno nepremičnine v Ljubljani niso med najdražjimi - 28m2 310.000 EUR

Neprecenljiv prizor. Monika, Anita in Ana na odru KUDa. Drage dame, totalna desetka.

Zanimivo voščilo nadzornega odbora stolpnice moje drage babice.

Spet sva pohajkovala. Tokrat na Nizozemskem in Belgiji. 6 luštnih dni.
Tja z avtom, nazaj z letalom.
Uživancija.
Hvala Mitju in Tini. Za povabilo, za vse.
V spominu ostajajo mlini na veter, padajoča Berta (tako smo poimenovali Garminov GPS), tulipani (Moni še zdaj ni pozabila…), cokli, siri, dobra večerja, pogovori, razmišljanja, kebab (še zdaj sem prepričan, da smo jedli podgane, majke mi), lepe hiše in še velik posebnih in nam pomembnih trenutkov.

Z vami delim del popotovanja, zadnjega dne ni notri, saj je tekst pisana na izhodu B28, Bruselj Ljubljana.

Ob vsem pa se mi poraja sledeče razmišljanje. Kako dolgo potovati? Ponavadi si natrpava urnik, sva na lokaciji dva, tri dni, vidiva najpomemnejše, domov prideva polna energije, a utrujena. Že res, da 6 dni ne more dati tistega res pravega vzudšja, zato rabiš vsaj 3 mesece. A vendar je 6 dni dovolj, da si privoščiš malo počitka, pokukaš na lokalno tržnico, preveriš kaj delajo sosedi, okusiš lokalno hrano (matr tistmu tipu v Amsterdamu, sej sem že napisal, po mojem nam je dal v kebab podgane in nam to zaračunal več kot bi plačal v Ljubljani za dobro večerjo) in zaideš po nakupih (Moni ma pa nove čevlje + še en kup stvari, za katere imam prepoved objave…).

V letu 08, naj vas spremlja 8 želja. Mojih, za vas!

- naj bodo okrog vas iskreni ljudje
- naužijte se domače topline
- čim več zdrave hrane in pijače
- privoščite si popotovanja in širjenje obzorja
- zaplešite veliko dunajskih valčkov, nekaj salse, sambe in rock and rolla
- podelite in prejmite tople besede, pohvale in nasmeh
- inovativnost, sodelovanje, pomoč, raziskovanje in razmišljanje, naj vas spremljajo stalno v letu 2008
- in za konec: naj bodo v naslednjem letu voščila razporejena čez celo leto:)

Hvala vsem za vsa voščila!

b59b48f9cc093f69a7b99d50db014085

Pozivam blogarje, da se združimo v eni akciji in pritisnemo na odgovorne.

Boli me srce, ko zadnje čase v Ljubljani na raznih križiščih srečujem pohabljene berače, tujega porekla, ki prosijo za miliščino. Lahko bi zamahnil z roko in rekel, da gre za ceno EU in globalizacije, ampak ne morem. Lahko bi jih obtožil in vpil, da naj jih strpajo v zapor, pa ne morem.

Lahko pa trdim, da si članica EU, ki bo celo predsedovala tej eminentni družbi kaj takega ne more oziroma ne sme privoščiti.

Kje so pristojne institucije, kje je socialna država?

Teorije o tem, kdo so ti ljudje, ne poznam dovolj dobro, mi je pa prišlo na uho, vendar je nepotrjeno, da gre za organiziran posel. Nekdo pripelje te berače na ulico in jih potem pride iskat, jim pobere nabran denar v zameno pa jim da za jesti in spati. Baje se celo dogaja, da se berače namerno pohabi.

Če je temu res tako, smo priča mednarodnemu kriminalu, ki ga je potrebno po mojem mnenju zatreti.

Predlagam, da blogarji sprožimo akcijo, da začnemo iskati odgovorne oziroma da pritisnemo na institucije, ki so zato pristojne.

Whatever, we had a great time. Time is just running so fast. Here are some memories.

I know I look horrible on it, but photoes are as always Monika´s selection.

Ne morem verjeti, da ljudje še vedno verjamejo takim in podobnim zgodbam. Ampak očitno je stvar tako briljantno napisana, saj se
širi neverjetno. V zadnjih 5 dneh mi je sporočilo poslalo vsaj 10 ljudi. Glede na to, da nekatere poznam dobro, vem, da so nekateri stvar vzeli kot dobro šalo.

Potem človek vidi še vse forward emaile in po mojem skromnem mnenju sem dobil v moj nabiralnik elektronske naslove vsaj polovice Slovenije.

Zadeva ne deluje, to stavim. Lahko pa poizkusite srečo:)

V normalnih okoliščinah takih mailov ne posredujem naprej, a to pismo sem prejel od dobrega prijatelja, ki je advokat in se mi zdi zanimiva priložnost.
Če on pravi, da to deluje, potem mu verjamem. V vsakem primeru ne moreš nič izgubiti.

Obrazložil mi je naslednje: