Pa še dobra plat počitnic. Bilo je super. Dva dni. No ja, pa saj so ostali nekaj vseeno videlo.
Edino kamel ni nihče zajahal. Na tržnici smo bili, načofotali smo se ob bazenu in v morju, ostali so celo videli Tunis (jaz sem samo letel z letališča).
Monika in Mitja sta se s padalom povzpela visoko nad nebo. Seveda pa smo postali specialisti za zdravje in medicino v Tuniziji.

Hammamet je vsekakor destinacija za obiskati, boljše kot Djerba. Ljudje so prijazni, MERHABA je pogosta beseda.

Naš hotel soliden, glede na to, da smo zaradi čakanja na last minute zamudili vse in je bilo to vse kar je ostalo.

Pa še malo foto materiala:

Midva. Jaz še imam slepič. Pred masažo.

Njami, še bi mami. Seveda še vedno iščemo vzrok za vneti slepič. Morda hrana?

Nagrada za uspešno nakupovanje. Fantje, splača se potrpeti.

Teologi med muslimani. Neprecenljivo. Vse ostalo plača Maestro.

Ostanki term v Tunisu. Dami sta računali na gold tretma. 1000 let prepozno.

Tretma zastonj za turiste pride vedno prav. Še posebej, če je nad 30.

Sem mislil, da bo pot domov minila brez zapletov, da bom samo malo utrujen.
Japajade:)

Začelo se je ob 3eh, ko so me prišli iskati v bolnico in me odpeljali na letališče v Tunis. Let ob 6ih zjutraj. Načeloma brez problemov, le dva uslužbenca sta se skregala, kdo me bo peljal na letalo.
Coris mi je uredil spremljevalno asistenco ob letih, ki sem jo potreboval, saj sem le s težavo naredil več kot 20 korakov.
To pomeni, da te pridejo z vozičkom iskati do letala, te prevažajo naokoli po letališčih. Lepo skrbijo zate. Če te seveda ne pozabijo.

Pristanem v Rimu, vse super. Stevard me vpraša, če bom šel lahko sam po stopnicah iz letala. Bom zmogel. Posadijo me na voziček in me odpeljejo do posebnega prostora, kjer počakam.
Uro pred odhodom me peljejo do vrat mojega leta. Tam počakam na vozičku. Pride zemeljski stevard in pokliče moje ime. Namignem mu, če lahko pride do mene in mi pove, da ima označeno, da imam asistenco. Super, si mislim. Pravi, da jih bo poklical in da me pridejo iskati s posebnim avtomobilom in me bodo peljali do letala.
Pride avtobus po prvo skupino potnikov. Moje asistence od nikoder. Drugi avtobus. Nekako se počasi spravim do pulta in predlagam, da bi šel na avtobus. You are not allowed to go, your assitenca will come, mi odvrne, medtem ko živčno vrti telefone.
Asistence od nikoder, ura mojega leta se bliža, on le živčno vrti telefon.

Nesreča nikoli ne počiva, pravijo. Živemu človeku se vse zgodi, se včasih sliši. Teden dni počitnic v Hammametu skupaj z Moniko, Mitjem in Tino sem si pred odhodom predstavljal malo drugače.

Zakaj? Počitnice človek ponavadi preživi lepo, zabavno, nekaj novega. No, ne rečem, da ni bilo nekaj novega, zabavno vsekakor ne.
O tistem lepšem delu dopusta, nekaj dnevih, kaj več kmalu, tole pa je moja zgodba.

Začelo se je že drugi dan. V bolnico je morala Tina. Različni sumi, zdravnike je bilo strah, kaj konkretnega niso našli, čeprav je bila zadeva zelo resna.

Zadnji dan bivanja v bolnici smo jo zvečer obiskali, Mitja je ostal pri njej do poznega večera, midva z Moniko pa sva se odločila za pijačo v bližnji diskoteki. Postajal sem malo tečen, utrujen, počutil sem se slabo. Žiga in diskoteke, si je mislila Monika. Ob 1ih ponoči je bilo dovolj, želel sem domov. Ah ja, Žiga nikoli ni bil in ne bo velik ljubitelj diskotek, si je mislila Monika.

Splet okoliščin, predvsem pa radovednost za diplomsko nalogo in prostovoljno svetovanje za prihodnost so bili razlog za povabilo, da se priključim slovenskemu obisku v uradu UNICEFA Burkine Faso. Kam, so me radovedno spraševali znanci?

Zadnje čase se sprašujem, kaj naj odgovorim tistim, ki me srečajo po nekem času in me vprašajo kaj delam.

Delam? Nič pametnega? Pretiravam? Slednje se mi zdi še najbolj pravilen kratek odgovor.

Zakaj?

Tole je napisano ravno po mednarodnih organizacij, kjer imamo simulacijo Združenih narodov. Zjutraj sem posnel oddajo Gymnasium, potem sva bila z Moniko na zajtrku. Hitro moram do dedka, da mu oddam papirje, potem odpeketam na LSPR – PR šolo.

Naslednji stavki so za vse tiste, ki jih zanima, kaj delam trenutno.

Bilo je lepo.

Sirnato, pasje, uživatorsko, romantično, gurmansko, popotujoče, garminovo.

Hvala Rane in Ana.

Naj govorijo fotografije.

Ob teh dobrotah naj človek ostane fit?

V Toskani je urejeno marsikaj. Tudi toaletni prostori.

Midva, zadaj Firence.

Veliko velikih je dala Italija.

Glavna cerkev v Lucci.

Giacomo Puccini. Član velikih.

Stolp v Pisi še stoji.

Italija - raj za umetnike?

Katedrala v Firencah.

Tipična trgovinica v Toskani.

Razpoloženje nakupovalcev se vidi najbolje po očeh.

Dobrote.

Za nama eno izmed mest Chinque Terra.

Pa ja niste mislili, da so dame kupovale samo čevljev?

Moja saga z redarji se je očitno končala. Meni v škodo, jasno.

Dodaten komentar se mi ne zdi smiseln, ker bom navedel samo en dokaz, da se mi zdi ta sodba absurdna.

Na prvi strani, zadnji odstavek, 3 in 4 vrstica, piše, da tabla že prerašča grmovje (dokaz slika). Na drugi strani v drugem odstavku v peti vrstici pa piše, da je mestni redar trdil, da je bila prometna signalizacija vidna in da se to vidi s priložene fotografije z datumom in časom.

Japajade. Mi bo kdo poslal to sliko? Sanjaj dečko, sanjaj, bi lahko trdil. Gospod sodnik, težko verjamem, da je to sodba v imenu ljudstva. Kakšna farsa. Ampak tako ali tako sem vedel, da bom izgubil. Vrana vrani ne izkljuva oči.

Upam, da ne bodo sodniki trdili, da je tudi njihova stavka v imeni ljudstva.

Prva in druga stran tožbe.

Ste lepo preživeli vaš dan? Kakšno srečo imate. Tega ne more trditi 18.000 otrok. Ni jih več med nami. Zaradi lakote in podhranjenosti.

Težko je razumeti, kam je odšla pravica, ko se sprašujemo, kako je mogoče, da tam nekje, nekoč daleč, danes le nekaj ur z letalom, umirajo otroška bitja, na drugi strani sveta pa je pomembna tema zdravstvenih posvetovanj debelost in nezdrava prehrana.

To ni esej o nepoštenem razvoju sveta, statistična analiza podhranjenosti oziroma članek o trenutni situaciji v najbolj revnih delih sveta. Preprosto bi rad z besedo izrazil svoje ogorčenje, razočaranje in protest proti obmetavanju s hrano, pudingi v oddaji Big Brother.

Moraliziranje v stilu, da oddajo gledajo tudi mlajši in o tem, kakšen zgled oddaja daje, kdo sploh jo
gleda oziroma kdo v njej nastopa, prepuščam drugim.

Osebno pozivam producente oddaje, glavne akterje, voditeljico in vodilne v družbi Pro Plus oziroma odgovorne, da podajo jasno opravičilo in priznajo napako, ki je bila storjena. Nadpovprečni ljudje se od povprečnih razlikujejo po tem,  kako se spopadajo s težavami, je nekoč zapisal Nelson Boswell. Verjamem, da bodo odgovorni znali razumeti situacijo in bodo premislili o posledicah.

Da ne bo kdo rekel, da nismo v Bolgariji nič delali.

Tole je samo eden od bolj vidnih izdelkov. Glede na to, da je bil film narejen s samimi laiki in da smo za to porabili pol dneva, se mi zdi končni izdelek dober.

Zamujam, vem. Ampak te dni me prehiteva vse. Tudi jaz sem do nadaljnega…

Upam, da naredim kaj za svojo kondicijo, da naredim vse, kar se je nabralo in da zberem energijo za vse nadaljne izzive, ki me čakajo. Dogaja veliko, očitno preveč, da bi vse zabeleževal.

Nazaj na naslovno temo. Valentinovo. Mnenje za in proti se je razdelilo. Obema dam prav. Vendar se mi zdi, da je tak praznik lahko še dodaten povod, da narediš kaj drugačnega. In brezveze se mi zdi, da ljudje pravijo, to je potrebno celo leto. Itak, samo dvomim, da to delajo celo leto tisti, ki so tako proti tem prazniku.

Daleč od ideala sem, verjetno bi temu pritrdila lahko Monika, a vendar se trudim, da so najini dnevi kaj posebnega, sploh pa da si tu in tam privoščiva kako neumnost.

Tokrat Hiša Franko. Res priporočava. Res je bilo popolno. Preseravanje? Itak bo kdo trdil tudi to, ampak prekratko živimo, da si kdaj pa kdaj tega ne bi privoščili. Jaz sem pristaš dejstva, da če je človek priden, je prav, da si tudi zaradi tega lahko kaj privošči.

Brez skrbi, me skrbi tudi inflacija in majhne pokojnine. Ampak…