Tisti, ki me poznajo, razumejo, da so mi ideje pomembne. Močno verjamem v moč ideje, veliko jih imam, nekaj jih je brezveznih, nekatere pa so odlične.

Zadnjič je bilo govora o mojih idejah, predvsem o tem, da naj bi bile ideje dobre, vendar da je težava, kako jih zavarovati. Odločil sem se, da bom o svojih idejah pisal na blogu. Ne podrobno, vendar opis in oris, da se bo vedelo kam pes taco moli. Da bo zabeleženo in ko/ če jo bo kdo skopiral, bom lahko s prstom pokazal nanj(o). Bom odprl novo temo moje ideje.
Seveda mi bodo nekaj idej ukradli, vendar je to recimo pri številki 100, če jih ukradejo 10, to malo. Svoje ideje vedno delim z drugimi, predvsem v večini primerov iščem skupne partnerje.
Očitno pa me dobro pozna Ciril, sorry, ker bom rekel tamal, vzemi to kot kompliment, ampak tamal je res od hudiča. Samo njegove fotke si oglejte, navdušen sem. RES!

No, Ciril se je spomnil name:

Hej Žiga!

LP
Ciril

Prvi del članka, drugi del.

Tole je stran, o kateri pišejo.

Sprašujem se, zakaj so šolske psihologinje?

Res ne vem! Pred dnevi sem za Sobotno Ragljo iskal psihologa, oz. psihologinjo, ki bi svetoval-a mladim ob koncu šolskega leta, kaj lahko še naredijo v zaključku.

Neverjetno!
Poklical sem 5 šolskih psihologinj, o imenih raje ne bi, in prav vse so odvrnile pogovor. To se ni zgodilo prvič.

Potem po celi Sloveniji iščemo psihologe oz. psihologinje in verjetno obstajajo 4, ki so pripravljene z radiom sodelovati.

Preprosto ne razumem! Mar niso šolski psihologi tisti, ki vlivajo mladim pogum, samozavest in jih spodbujajo k sodelovanju?

Preprosto ne vem, zakaj sploh obstajajo šolski psihologi. Sprašujem pa se, če poznate kakšnega dobrega, to povejte, da ga lahko prosimo za sodelovanje z radiem. Očitno se večina psihologov nagiba k nesodelovanju! Smešno in ironično!

Pred dnevi smo imeli pri nas na Petkovškovem nabrežju nenavaden obisk. Obiskale so nas čebele. Roj čebel!

Kaj narediti?

Pokličeš 112. Tam ti dajo telefon čebelarja in ga pokličeš. Ne dvigne! Kličeš še enkrat… po 10 minutah prikličem čebelarja, ki pride čez eno uro in ugotovi, da se nič ne da narediti, saj so se čebele skrile v deblo drevesa.

Pokličem gasilce, ki pridejo vsi zdolgočaseni in ne vedo kaj bi naredili. Pokličejo zunanjega sodelavca, ki poskrbi za to, da …mene ni bilo, odstranil sem se s prizorišča dogajanja, dve uri je bilo dovolj!

In ko se vrnem ugotovim, da .. so čebele preprosto ubili!

RAVNAJMO SE PO LINIJI NAJMANJŠEGA ODPORA!

…ostajam brez komentarja!

Res nam bo hudo. Situacija je resna. Vi se smejte, ampak…

Mene skrbi. Resno se bomo morali zamisliti.

Moj blog je namenjen pohvali, vem.
Vsekakor si jo tokrat zasluži župan Zoran Jankovič, ki je na moje pisanje odreagiral. Vendar to ni zgodba za pohvalo. Je zgodba, ki me jezi in želim, da javnost zanjo izve. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi rešil situacijo, vendar mestne službe temu niso bile nikakor naklonjene.

To je zgodba, ob kateri se bo kdo vprašal, kako se mu da. Je zgodba, ki bi bila bolj preprosta, če bi jo enostavno požrl in rekel, da se pač zgodi. Je zgodba, ki bi bila s strani cone konforta vsekakor bolj enostavna, da jo pozabim. Glede na porabljen čas zanjo, vsekakor draga. A je zgodba, ki lahko kaj spremeni. Veliko ne, a vseeno. Nekateri okrog mene pravijo, Žiga lepo te prosim, ne obremenjuj se s tem, ne boš nič dosegel. Ali ni preprosto brez veze? Veš, da ne moreš nič spremeniti. NE!!!! Trmast sem. Bil in bom. Predvsem takrat, ko verjamem, da je kršena neka pravica oziroma, ko se zgodi nekaj, kar ni prav.

MESTNO REDARSTVO. Veliko ljudi ima svojo zgodbo. Tudi sam.

19.10.2006 (še nekaj dni in kmalu bo 7 mesecev) mi je redar lisičil avto skoraj doma, na Petkovškovme nabrežju 39. Prepričan sem, da nezakonito.

Ta blog sicer ni namenjen modrovanju in pametovanju. Včasih sicer moraliziram, priznam, a vendar to ni primarna stvar.

Vse v življenju pa ima svoje meje. Big Brother je za blogarje zanimiva tema. Iz glave se spomnim, da je Hadu Jasmina dvignila obisk (no, znan in bran je bil že prej), piše o resničnostih šovih (in to dobro).

Resničnosti šovi me zanimajo, zdi se mi, da je to raj za razne psiho analize in razmišljanja o ljudeh. Večina ne verjame, a resničnosti šovi so zanimivo intelektualno delo. No ja, lahko bi bili.

Big Brotherja ne gledam. Predvsem, ker ni časa. Slišim kaj se dogaja, vem, kdo so akterji in to je to. Ne bom moraliziral, da me vsekakor moti jezik, ki ga govorijo, ker o tem naj sodi Kopitar. Ne bom moraliziral, da organizatorji z udeleženci manipulirajo. Ne bom moraliziral, da so se res potrudili in izbrali odlične udeležence, vsak je drugačna (da ne uporabim kakšen drug izraz) oseba.

Danes, ko sem se vrnil iz kina je bil TV prižgan in bližal se je konec oddaje. V redu, 10 minut pogledam. In sem. In pišem. Ker je šlo čez rob.

Zadnje čase se veliko družim z zanimivimi ljudmi. Izjemni so. Prej jih nisem poznal, no, ne vseh. Skupaj smo prišli po čistem naključju, čeprav je to izraz, ki ga verjetno ne uporablja nihče izmed njih. Naključij ni, vse ima svoj namen.

Večina med njimi se ukvarja z duhovnostjo oziroma imajo o duhovnosti veliko informacij. Iz življenja, iz knjig, iz izkušenj.

Naše debate trajajo dolgo, vedno veliko sprašujem. Poslušam z odprtimi očmi in razmišljam. Sicer sem Nejeverni Tomaž, a vseeno me preseneča znanje in širina teh ljudi.

Pogovori potekajo o meditacijah, energiji, numerologiji, astrologiji, transakcijski analizi, regresiji. Potovanju duš, reinkarnaciji, karmični diagnostiki, peat analizi.
O gurujih, vzhodni in zahodni duhovnosti.

DOL PADEŠ.

Ne bom rekel, da veliko verjamem, a vedno sem mnenja, da je treba stvari preveriti. Na svoje oči. Prebrati in poslušati. Vendar je toliko tega. Toliko knjig, ki jih dodajam na seznam moram prebrati. Toliko ljudi, ki jih moram srečati. Nagovarjam jih, da naj napišejo priročnik, da bo laiku lažje. Bodo. Nekoč…

Mogoče pa je ta blog in ta post prava stvar, da v komentarjih ljudje napišejo, v kaj verjamejo, s čim se ukvarjajo, kje lahko preberemo o tem več. Kdo so tisti guruji, ki so jih navdušili in katere so metode, ki jim pomagajo. Več bo teh informacij, boljše bo. Prav je, da se informacije širijo.

Draga babica, časi se spreminjajo!

Predvčerajšnjim sem bil pri babici. Na kosilu. Z babico si ne dopisujeva po elektronski pošti, tudi SMSa ji ne pošljem.

Zato ima obisk pri njej vedno tradicionalen značaj. Klepet in kosilo. Dobro babičino kosilo.
Debata je bila zanimiva, pestra, predvsem pa je šla v smer tehnologije. Viktor za Jonasa je sprožil vprašanja tudi pri starejših. Blog, kaj je blog? Zakaj je Jonas dobil Viktorja?

Veliko vprašanj, nekaj odgovorov, vse to pa me je pripeljalo do zaključka, da so starejši ljudje danes vse bolj diskriminirani. Babica se je jezila, da danes vsi dajejo informacije na internet. Poglejte na internet, vse piše na www. Kako, če ne znamo niti prižgati računalnika, se je hudovala babica. In res ima prav. Danes dobim informacijo po Googlu v nekaj sekundah, preko Skypa pokličem prijatelje v Avstralijo, pošljem elektronsko pošto z naročilom v Mehiko.

Babi, časi se spreminjajo.
Ironično, a resnično, odločil sem se, da ti napišem pismo. Verjetno ga nikoli ne boš prebrala, ne boš vedela, da si prisotna na spletu, če ti tega ne bom pokazal .Vse skupaj bodo videle množice, ne tvoje, moje generacije. Z menoj se bodo strinjali oziroma me kritizirali. To je nova generacija, generacija tvojih vnukov.

Viktorji 2006 so za nami.

Jurij je opravil svojo nalogo. Zgledno, mogoče ne v skladu s pričakovanji vseh. Vendar ni problem v Juriju, problem je v pričakovanjih. Včasih preveč pričakujemo. Predvsem od drugih. Od sebe ponavadi premalo.

Čestitam POP TV in RTV SLO za Viktorja za posebne dosežke. Veseli me, da sodelovanje počasi nagrajujemo. Tako se dela. Bravo fantje.

Čestitam Jonasu. Viktorja si je zaslužil. Verjetno bom to objavil pred njegovim postom. Tam boste videli vse podrobnosti.

Jože Hudeček si Viktorja za življenjsko delo vsekakor zasluži. Čestitke in čimhitrejše okrevanje. Človek se mora sprijazniti, da nagrade za življenjska dela dobivajo ljudje v letih, ko je treba nase bolj paziti.

Če so Viktorji pokazali, da se sodelovanje ceni, so pokazali tudi, da je bonton še vedno nekaj ekskluzivnega. Bravo Jonas in tisti posamezniki, ki ste gospodu Hudečku zaploskali v stoje. Tega žal vsi še niso sposobni. Mogoče naslednje leto, do takrat pa naj bo dovolj o dosežkih na področju medijev.

Drage dame, cenjene gospe, spoštovane gospodične, delavke, podjetnice, mame, babice, borke, pisateljice! Ženske!
Čestitke za 8. marec! Zaslužite si praznik.

Sem med tistimi (redkimi), ki vztrajno zagovarja enakost med spoloma, (včasih) priznavam celo večjo sposobnost ženskam.

Spoštovani gospodje, včasih je treba ego dati v svoj žep. Poglejmo, kam smo pripeljali ta svet. Svet, ki mu še vedno vladajo moški.

Ženske so posebne, so izjemne. To je dejstvo.

A nekaj pa le priznajte!

Brez moških bi bil ta svet dolgočasen. Preprosto smo tu, ker nas rabite. Samo skupaj lahko tvorimo harmonijo in uspeh. Saj vem, ta debata gre lahko v nedogled…

Danes je še tole prišlo v moj nabiralnik. Kako res je:)