Pred dnevi na črpalki. Bencin in seveda nekaj malega za pod zob. Čakam na blagajni, desno, na dohvat ruke kot se reče 3 dcl vodke in viski.

Haha Moni, vidiš tole, prav podtikajo.

Prodajalec se nasmehne in reče, da je to posledica kapitalizma.

?

Veste, koliko tega prodamo. Si sploh ne znate predstavljati. Predvsem voznikom.

No comment. Folk kupuje na črpalkah mini flaške, da ga rukne preden spelje. Danes ni več umetnost voziti, temveč se izogibati nesreči. Pa še veliko srečo moraš imeti, da te ne sreča kakšen debil z alko v riti.

Please do not drink and drive! Pobožna želja. Namesto alkohola seveda lovijo tiste, ki pripeljemo 10 km preveč v vas. Guten morgen!

Komaj končam vojno z redarji, bom spet začel novo. Na prijazno pobudo gospe Cizar, sem napisal predlog, saj naj bi bile službe MOL predlogov občanov vesele.

From: Žiga Vavpotič [mailto:ziga.vavpotic@gmail.com]
Sent: Tuesday, September 25, 2007 9:55 PM
To: POBUDEMAIL
Subject: table v angleščini

Dnevno rešujem na Petkovškovem nabrežju tujce, ki parkirajo na rumenih conah. Drži ,da so opozorilne table, vendar predlagam, da te postavite tudi v angleščini.
lp
Ziga  

Gospod Iztok Kosenburger je bil sila prijazen, takoj se je zahvalil za pobudo, jo očitno poslal na pristojno službo, njihov odgovor pa me je spravil v slabo voljo.

Spoštovani g. Žiga Vavpotič!

MESTNA OBČINA LJUBLJANA
Služba za pobude meščanov
Iztok Kosenburger 

Mogoče sem preveč občutljiv, vendar se mi zdi sledeči odgovor malo bolj polepšana verzija

Kaj ta hudič teži, mi vemo kaj delamo, naj nas pusti na miru, itak naj se tujci naučijo slovensko, mi nismo krivi, če so nepismeni.

????????????????????

Končno sem online, Siol je potreboval 3 dni, da so me priključili.

Odstop treh ministrov in zamenjava na čelu SOVE mi da misliti. Sploh v tem času, 4 mesece pred predsedovanju EU. Mar je nekaj smrdečega v deželi Slovenski?

Se pa resno sprašujem, če cesar bere bloge. Očitno ima Saša pomembno moč v tej državi. Napiše in ni jih več.  Verjetno zgolj slučaj, ampak danes človek nikoli ne ve, kaj je zares zadaj:)

Upam, da bomo dobili boljše ljudi na proste stolčke. Nekaj imen, ki so bila danes omenjena, kažejo svetlo luč. Nekatera…

Po pravici povedano, sem razočaran. Že res, da lahko postane predsednik Slovenije vsak, ki je polnoleten državljan, vendar je po mojem mnenju ta določba naše ljube demokracije izrabljena. Včasih resnično dobivam občutek, da smo v cirkusu, kjer se domala vsem jebe je vsem vseeno za funkcijo predsednika.

Osebno še vedno mislim, da je funkcija predsednika izredno častna in bi si zaslužila več spoštovanja. Razumem, da bi nekateri radi kampanjo izkoristili za svojo lastno promocijo, vendar se mi zdi sila nevarno, ko to delajo v igri, ki vsebuje tako visoko funkcijo.

Zanimivo je, da imajo eni dolg jezik že sedaj, o tem, če upravičeno, naj sodi vsak sam. Osebno cenim predvsem to, da so nekateri odprti za ideje in znajo poslušati. To se jim šteje v velik plus in mislim, da se bo to izkazalo za dobro potezo.

Vendar konec koncev ni čas, da bi se preveč hudoval. K sreči je tudi demokracija pametna in predpisuje določena pravila. 5000 glasov je lepa meja, resno pa bom lahko pisal o predsedniških kandidatih takrat, ko jih bodo potrdili. Mislim, da jih več kot 8 niti ne bo.

Čas vedno pokaže svoje.

Na poti iz Ljubljane do Zagreba, natančneje na meji, stoji tale tabla.

O slovenščini ne duha ne sluha. Očitno so Hrvatom bolj pomembni Turki. Je že tako, da je ljubezen bratov Hrvatov očitno do nas neomajna. Osebno se ne obremenjujem s polpreteklo zgodovino, nikoli jugoslovanskih narodov nisem imel za bratske, tako da gledam na te zadeve iz logike sosedov, hkrati pa seveda iz logike ekonomije. Vseeno mislim ,da prinesemo Slovenci na Hrvaško več, kot prinesejo Turki. Ampak… Ja, saj vem, ne marajo nas in nismo jim pomembni. Vse dokler ne bomo ene sezone blokirali njihovega turizma. Tako ali tako pa jih bodo sesuli Črnogorci. So prijazni in uslužni… Bojte se njih, ne nas. Čeprav vam diši EU. Brez zamere in se opravičujem za posploševanje. Nujno je dodati, da gre predvsem za politične zdrahe, da imam veliko prijateljev po celem Balkanu, tudi se razume na Hrvaškem. Ampak take neumnosti kot je ta tabla na meji, mi pa dajo misliti.

Ste radovedni? Vtaknete svoj nos povsod?

To sem se začel spraševati, ko je Goran napisal komentar na moj post o redarjih.

Veliko stvari me zanima, marsikdo pravi, da bi bil rad povsod zraven. Vendar imam občutek, da bi bil rad zraven predvsem tam, kjer se dogajaj kaj dobrega in kjer sem lahko koristen. Eni mojo koristnost vidijo hitro, drugi nikoli.

Je pa res, da je na svoj  nos treba paziti.

Ampak vseeno. Nekateri ne vtaknejo nosa nikamor, čeprav je ta besedan zveza vtakniti svoj nos nekam bolj negativna.

Pa vi, se radi vtikate v stvari? Pobude, ideje in komentarji vrejo iz vas? Ali raje pazite na svoj nos in ga ne vtaknete tja, kamor zares ni treba?

Šele danes sem prvič nekaj natisnil na dve strani, obojestransko. Sram me je. Tiskam od svojega 7 leta starosti, vedno potrošno in ne ekonomično. Uničujem gozdove in okolje.

Tiskam veliko, nekako mi bolj odgovarja, da vse kar je daljše kot 10 strani natisnem.

Ne vem zakaj se nisem nikoli lotil tiskanja dve strani na eno stran. Vse se lepo vidi. Kaj šele, da bi pomislil, da lahko tiskam na drugo stran. Mama vedno vzame tiskane stvari za, tako temu reče ona, šmir papir. Meni se je vedno zdela smešna.

Kar ni uradno, bom sedaj tiskal v stilu dve strani na eno. Če že ne obojestransko. Naj bo to moj delež k boljšemu jutri.

Ste tudi vi razsipni, ko tiskate?

Z dolžino se je ukvarjal že Blaž. Sedaj se še jaz. Včasih razmišljam o mojem blogu, o tem, da včasih rabi kakšno spremembo. Le te prihajajo. Je že tako ,da je poletje čas za spremembe.

Seveda razmišljam tudi o svojih člankih. Ki jih pišem več ali manj kampanjsko, želim povedati čim več, čim krajše. Je to sploh možno?

Raje imam krajše prispevke, čeprav priznam, da so manj strokovni. Kadar Blaž napiše kaj, sem res vesel, ker vem, da me čaka uporabno branje. Vendar skoraj nikoli ne berem na računalniku. Vedno natisnem in preberem na kakšnem semaforju, ko koga čakam…

Očitno ima vsak svoj stil, mojega bloga verjetno res nihče ne tiska. A z dolžino se obremenjujemo očitno vsi. Tako moški kot ženske.

Prvi pravijo, da je tehnika pomembna, druge se ob tem samo podvizajo.

Šala na to temo:

Pride novi zdravnik v službo in sestre se pogovarjajo o seksu. Kolegice, lepo vas prosim, pomembna je tehnika, pravi on. Joj, še eden z majhnim tičom, mu zabrusi nazaj ena izmed sester.

Poanta je, da ne Blaž ne jaz ne trdiva, da je pomembna samo tehnika. Čeprav je njegov stavek: predvidevam, da se da dobršni del nadomestiti s tehniko… malo sumljiv.

Nekaj časa že razmišljam. O politiki. Bolj po tihem kot naglas.

Zakaj potihem? Sprašujem se, če politika sploh koga od mojih bralcev bloga zanima? Še manjši je verjetno krog ljudi, ki jih zanima moj pogled na politiko. Na drugi strani je vprašanje, če se lahko kot blogar opredeljujem politično. Bi bilo bolje, bolj koristno biti tiho?
A vseeno, odločil sem se, da odprem novo temo, ki sem jo poimenoval preprosto politika. Tu in tam bom napisal kakšen svoj pogled, kakšno svoje mnenje.

Res, da bi bilo mogoče biti modreje tiho, vendar politika me zanima, politično sem opredeljen, študiram mednarodne odnose, ki spadajo pod politologijo in kot najbolj pomemben argument se mi zdi, da se bi ljudje morali do politike opredeljevati, se za politiko zanimati. Tiho pa nikoli nisem znal biti. Nisem tak tip človeka. Povem kar mislim in to cenim tudi pri ostalih.
Težko razumem vse, ki se na politiko poživžgajo, ne verjamem, da si lahko popolnoma apolitičen. Nekdo ti je vsekakor bolj všeč kot nekdo drug, nekomu bolj verjameš….

Skratka politika me zanima. Kako, bo pokazal čas, trenutno bolj s strani opazovalca, mogoče svetovalca, kritika in hvalnika (kritik ima namreč prizvok negativnega, žal pa ne nejdem izraza za pozitivnega kritika, zato naj bo hvalnik tista beseda).

Pred dnevi sem v svoj nabiralnik dobil tole šalo:
Trije morski psi, vsak iz drugega morja, se pogovarjajo o hrani.
Vsi se strinjajo, da jim je najljubša hrana direktorsko meso.
Pa pravi morski pes iz Atlantika pred Florido: “Fanta, ni ga boljšega
kot naš, ameriški direktor. Se vidi, da so jedli le najboljše, ma Fanta
vama povem, ko putrček!”
Oglasi se morski pes iz ruskega severnega morja: “Ja, naši direktorji
so isti: ma to je sama mast, poleg tega ima pa aromo po vodki in
kaviarju.”
Nazadnje se oglasi še naš morski pes, iz Piranskega zaliva:
“Ma to ni nič, fanta. Pri nas so direktorji ravno tako sama mast, le da
so še boljši, ker nimajo hrbtenice, torej so brez kosti. Pazit moraš le, da
ne pogoltneš cele glave, ker se zaradi preveč vakuuma ne boš mogel več
potopiti, ampak vse to odtehta poslastica, ki jo moraš prihraniti za konec.
Rit namreč, kajti v njej vedno najdeš vsaj še petdeset majhnih ljudi.”
Seveda sem se ji najprej nasmejal. Potem pa sem se zamislil. Zakaj? Včasih imam občutek, da se norčujemo sami iz sebe, da imamo do samih kot naroda zelo kritičen, ciničen in posmehovalen odnos. Pretiravam? Nimam niti kančka samoironije? Ne vem, mogoče. Ampak take stvari mi vedno dajo misliti. Dvomim, da bi v ZDA krožile zaradi njihovega patriotizma take šale.